Slovenija je res izgubila kompas

V zadnjih šestih letih in pol je iz Sirije zbežalo več kot pet milijonov ljudi. Bežijo, ker ves ta čas tam divja kaotična vojna med vladajočim režimom ter različnimi uporniškimi skupinami z različnimi motivi in interesi, v kateri je umrlo že skoraj pol milijona ljudi, od tega več kot sto tisoč civilistov. Gre za največjo humanitarno krizo po drugi svetovni vojni. Približno polovica vseh beguncev, ki v zadnjih letih prihajajo v Evropo, je iz Sirije.

Sirci torej bežijo v Evropo? Ne. Velika večina, več kot tri milijone ljudi, jih je v zasilnih taboriščih v Turčiji. Več kot milijon jih je v Libanonu, Jordaniji, Egiptu, Iraku … V Evropi je prosilcev za azil iz Sirije manj kot milijon, skoraj pol od tega v Nemčiji.

Bežijo predvsem moški, ki so tam pustili svoje družine, ženske in otroke, mame in sestre? Ne, skoraj polovica vseh beguncev, ki so doslej zapustili Sirijo, je otrok.

Res je, med sirskimi begunci so tudi moški, ki so v Evropo pripotovali sami, kljub temu da imajo družino. A ne zato, ker bi doma v negotovosti mirne vesti pustili svoje sorodnike. Enega od razlogov je pred časom za Mladino navedel 22-letni Samer Arkawi, ki je sam v Evropo pripotoval iz Damaska. Bil je prisiljen zbežati, tako kot številni drugi mladi moški, ker bi ga sicer mobilizirali v sirsko državno vojsko. Ali pa v kako izmed uporniških skupin … Poleg tega je pot v Evropo, ki običajno vključuje tudi najsmrtonosnejšo begunsko pot na svetu – v čolnu po Sredozemskem morju –, nevarna in težka. Moški gredo torej sami na pot zato, da bi v neki državi najprej zase pridobili azil, da bi jim družine lahko sledile na varen način, ne da bi jih izpostavljal smrtni nevarnosti.

Beg pred vojno je botroval tudi odhodu 46-letnega Ahmada Šamija, ki je zdaj v Sloveniji, njegov primer pa je razdelil slovensko politično in siceršnjo javnost glede odnosa do beguncev. Šami je iz Sirije pobegnil po štirih letih vojne, preseljevanja, izginotja in smrti sorodnikov in prijateljev. V tem času je bilo v mesto, kjer je živel z družino, porušeno, on pa ranjen. Zaradi nevarnosti se je na pot odpravil sam. Kot mnogi drugi moški begunci se na pot ni odpravil, da bi obvaroval sebe, v nevarnosti pa pustil svoje bližnje, pač pa, da bi, potem ko bi pridobil status begunca, precej varneje iz vojne rešil tudi njih. Za to v mednarodnem azilnem pravu obstaja institut združevanja družine. V Siriji so še vedno njegova soproga in tri hčere, sin je že pred časom pobegnil v Turčijo, ravno zato, ker mu je grozil vpoklic v vojsko.

Bi Ahmad Šami na Hrvaškem res dobil status begunca? Ali bi ga tudi Hrvaška, kot družino Korba, ki je bila tja deportirana marca letos, poskušala deportirati v drugo državo?

A od tedaj, ko je prispel v Slovenijo in tu vložil prošnjo za azil, sta minili skoraj dve leti. Slovenija pa se je po letih upravnih in sodnih postopkov odločila, da ga deportira na Hrvaško, ker da je v skladu s t. i. dublinsko uredbo južna soseda odgovorna za obravnavo njegove prošnje za azil, saj je na ozemlje EU vstopil prek srbsko-hrvaške meje.

Pred deportacijo, za katero so se odločili na notranjem ministrstvu, so ga prejšnji teden branili prijatelji, ki si jih je pridobil v času bivanja v Sloveniji, proti deportaciji so se v javnem pozivu izrekli števili znani Slovenci iz različnih družbenih skupin, v poslopju državnega zbora sta ga nekaj ur skrivala poslanca Jan Škoberne (SD) in Miha Kordiš (Levica), deportacijo je začasno ustavil celo premier Miro Cerar in napovedal, da bo Šamiju omogočil nadaljnje bivanje v Sloveniji.

Dan pozneje se je vse spremenilo, vlada je Šamiju odrekla podporo, ki jo je napovedal Cerar, in primer (ponovno) prepustila notranjemu ministrstvu. Šami pa je bil nekaj dni za tem zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja sprejet na psihiatrično kliniko.

Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar je glede primera Šami ponovno poudarila, da je odločba o njegovi deportaciji na Hrvaško pravnomočna in da je prepozno za uporabo diskrecijske pravice, ki jo Slovenija ima, da sama odloči o prošnji prosilca za azil, če ta tako želi. Uporaba te pravice naj bi bila mogoča le med postopkom odločanja o pristojnosti glede Šamijeve prošnje, potem ko se je postopek končal, pa ne več. Ob tem je ministrica še dodala, da je »slovenski politični prostor verjetno izgubil kompas«. Pa si oglejmo, kdo je res izgubil kompas.

Glede možnosti, da Slovenija uporabi diskrecijsko pravico in sama odloči o Šamijevi prošnji, je kompas (namenoma) očitno izgubila ministrica. Njeno interpretacijo, da je diskrecijsko pravico mogoče uporabiti le med postopkom, so zavrnili številni pravni strokovnjaki. Vsi so poudarili, da to pravico Slovenija lahko uporabi, dokler je prosilec za azil v njeni pristojnosti. In Šami bo v pristojnosti Slovenije, vse dokler ne bo deportiran na Hrvaško.

Gre pa vse to z roko v roki z dolgoletno, prosilcem za azil nenaklonjeno slovensko azilno politiko, za katero se zdi, da je Slovenija v njej res povsem izgubila kompas – a drugače, kot je imela v mislih ministrica.

Pred dolgotrajno vojno v Siriji je zbežalo že več kot pet milijonov ljudi, večina jih je našla zatočišče v sosednjih oziroma bližnjih državah. Zgolj petina od njih je prošnjo za mednarodno zaščito in s tem status begunca vložila v kateri izmed držav Evropske unije. Največ jih je sprejela Nemčija (skoraj pol milijona), na drugem mestu je Švedska, ki jih je sprejela več kot sto tisoč. Sledijo Avstrija, Madžarska, Nizozemska, Danska in Bolgarija. Slovenija je v tem času podelila begunski status 195 državljanom Sirije.

In podelila jih ne bi niti toliko, če ne bi bila na evropski ravni sprejeta odločitev, da si bodo države članice porazdelile »begunsko breme«. Ta dogovor določa, da bodo države, kjer je prosilcev manj, sprejele določeno število njih iz bolj obremenjenih držav, predvsem iz Italije in Grčije. Slovenija naj bi po tem ključu sprejela 587 beguncev. Nič več. Doslej jih je sprejela le nekaj več kot 232 oziroma 41 odstotkov od tega, kar je obljubila. Status begunca je priznala 190 ljudem, od teh je 138 državljanov Sirije.

Iz Sirije je zaradi vojne pobegnilo več kot pet milijonov ljudi. Slovenija je dala zatočišče le 195 sirskim državljanom.

Pri vseh drugih prosilcih (tako iz Sirije kot iz drugih držav), ki prošnje za azil niso vložili v sklopu kvotnega sistema oziroma relokacije beguncev, Slovenija še bolj vztrajno išče vse mogoče načine, kako o njihovi prošnji ne bi odločala oziroma bi izdala negativno odločbo. Pa posamezni prosilec za azil, ki je pobegnil pred isto vojno iz iste države, logično izpolnjuje iste pogoje, ki narekujejo izdajo begunskega statusa. Ne glede na to, kako je prispel v Evropo, v njeno državo članico, in kako je vložil prošnjo za azil. Ahmad Šami je imel to nesrečo, da je v Slovenijo prispel (in tu vložil prošnjo za azil), še preden je začel veljati omenjeni dogovor.

Slovenija je nasploh – tako po številu vloženih prošenj za azil kot tudi glede podeljenih statusov begunca – povsem na repu med državami EU. In to ne le absolutno, pač pa tudi relativno, glede na število prebivalcev. Pred Slovenijo je celo Hrvaška, kljub temu da je šele nedavno postala članica EU. Na prvi pogled se zdi, da bi Šami, ki je nedvomno upravičen do statusa begunca, imel na Hrvaškem več možnosti, da ta status tudi pridobi, saj je Hrvaška »odgovorna« za njegovo prošnjo. Ali pač?

Z enakim zagotovilom (da bodo na Hrvaškem dobili status begunca) je Slovenijo marca zapustila Carol Korba s svojim soprogom in v Sloveniji rojenim sinom. Slovenija se je – tako kot v primeru Šami – sklicevala na dublinsko uredbo in jih deportirala na

Hrvaško. Pred dnevi, devet mesecev kasneje, jih je v Zagrebu obiskala ekipa slovenske nacionalne televizije in ugotovila, da njihov azilni postopek še traja oziroma da se še niti začel ni. Hrvaška namreč preučuje možnost, da o njihovi prošnji ne bi odločala, pač pa bi jih deportirala v Turčijo.