Koalicija proti nestrpnosti

Prvič v zgodovini Slovenije so se vse resne politične stranke izrekle, da po volitvah ne bodo sodelovale s skrajno desno SDS

V Evropi se je politika nagnila na desno. Večinoma celo proti skrajnemu desnemu robu sprejemljivega. Razprav o vzrokih novodobnega rasizma, antisemitizma, ksenofobije, homofobije, antiislamizma in drugih iracionalizmov je ogromno ter tudi idej, kako se odzvati na to. Ignorirati ali se soočiti s populističnimi gibanji, ki vnašajo razdor in onemogočajo razumen dialog? Predlogov je veliko, v praksi pa so se mnoge doslej uveljavljene, tudi desnosredinske stranke odločile za izolacijo svojih najbolj radikalnih izvedenk.

V nekaterih državah, recimo v Italiji, so letos v parlamentu sprejeli prenovljeno volilno zakonodajo, usmerjeno tudi proti skrajnim gibanjem, v večini drugih držav, recimo v Nemčiji ali Franciji, pa so se vodilne politične stranke še pred volitvami jasno izrekle proti vsakršnemu sodelovanju z njimi, saj jim ne želijo nadeti avreole legitimnosti. Čeprav v Sloveniji še ni splošno sprejeto, da je SDS del evropske skrajne desnice – predvsem predsednik države Borut Pahor je to dejstvo s svojim ravnanjem doslej vztrajno sprevračal –, pa so stališča in ravnanja te stranke enaka drugim tovrstnim strankam.

Strategija politične izolacije

Najbolj dramatično je to odločenost pokazala mandatarka za sestavo nove nemške vlade Angela Merkel. Ta teden se je izkazalo, da je raje pripravljena tvegati predčasne volitve kot pa začeti koalicijske pogovore s skrajno desno Alternativo za Nemčijo (AfD), ki je po septembrskih volitvah postala tretja najmočnejša stranka v nemškem bundestagu. Zavračanje AfD, ki je zrasla na razpihovanju strahu pred begunci, je sicer skupna točka vseh nemških parlamentarnih strank, ki so možnost sodelovanja z njo v zadnjih mesecih odločno zavračale s kratkima odgovoroma, ki nista dopuščala dvoma: »Ne.« in »Nikoli.« Vodja poslanske skupine krščanskih demokratov Angele Merkel (CDU) Volker Kauder je recimo dejal, da AfD niti ni stranka, ampak »populistično združenje«. Tako daleč je prišlo, da poslanci preostalih strank v nemškem parlamentu do posredovanja njegovega predsednika in nekdanjega finančnega ministra Wolfganga Schäubla niso hoteli sedeti ob poslancih AfD ali imeti poslanskih prostorov zraven njih.

V Franciji, kjer se je aprila letos po prvem krogu predsedniških volitev Emmanuelu Macronu postavila po robu skrajna desničarka Marine Le Pen, ki vodi Nacionalno fronto, so se vse parlamentarne stranke, ki pogosto nasprotujejo druga drugi, poenotile v pozivu svojim privržencem, naj je v drugem krogu ne volijo, kar je Le Penova označila za »gnilo republikansko fronto«. V Italiji, kjer bodo parlamentarne volitve maja prihodnje leto, pa so prejšnji mesec sprejeli prenovljeno volilno zakonodajo, na podlagi katere bodo po novem lahko na volitvah sodelovale tudi predvolilne koalicije strank. Zakonodaja je sicer usmerjena proti vsem manjšim strankam, med katerimi pa je zdaj največ skrajno desnih, populističnih in evroskeptičnih, kot so Bratje Italije, Severna liga ali Gibanje Pet zvezd.

Podobno je po vsej Evropi. Marca letos je na nizozemskih volitvah drugo mesto zasedla skrajno desna Stranka za svobodo Geerta Wildersa. Predsednik vlade Mark Rutte, ki je sodelovanje z Wildersom zavrnil še pred volitvami, je po volitvah začel 225-dnevne koalicijske pogovore s preostalimi 13 strankami, razen z Wildersom. Eden najpomembnejših ciljev nove Ruttejeve vlade naj bi bila ravno izolacija te stranke. Naslednje leto bodo parlamentarne volitve na Švedskem, kjer so stranke že napovedale, da ne bodo sklepale koalicij s Švedskimi demokrati, s skrajno desno stranko, ki je na zadnjih volitvah zasedla tretje mesto. Ne samo, da s Švedskimi demokrati stranke ne želijo formalno sodelovati, pazljive so, da z njimi niti ne govorijo, razen morda »v kleti Riksdaga«, njihovega parlamenta, kot se je izrazil eden od švedskih političnih komentatorjev.

Še najbližje vladajoči politiki je prišla avstrijska svobodnjaška stranka FPÖ, ki je na parlamentarnih volitvah prejšnji mesec zasedla tretje mesto. A ker namerava mandatar za sestavo koalicije iz Avstrijske ljudske stranke (ÖVP) Sebastian Kurz s FPÖ skleniti koalicijo, je prejšnji mesec na Dunaju deset tisoč ljudi protestiralo proti možnosti, da bi ministrske položaje lahko zasedli politiki, znani po svojih nestrpnih izjavah. Recimo takšnih, ki smo jih navajeni tudi v Sloveniji, da so se nacisti ali kolaboratorji med drugo svetovno vojno dejansko borili za domovino in proti komunistom. Da bo nasprotoval nekaterim imenovanjem, je nedavno omenil tudi avstrijski predsednik države Alexander Van der Bellen.

Slovenski eksces, SDS

V Sloveniji je nekoč za skrajno desno, odkrito nacionalistično in rasistično stranko veljala Slovenska nacionalna stranka (SNS), s katero zaradi bojazni pred politično izolacijo še SDS leta 2004 ni želela začeti koalicijskih pogajanj. A SDS, ki je tistega leta na parlamentarnih volitvah zmagala s še relativno zmernim programom boja proti korupciji in klientelizmu, se je v zadnjem obdobju jasno radikalizirala in pod seboj združila najbolj skrajne skupine – od bivših podpornikov Slovenske nacionalne stranke, ki je po tem izpadla iz parlamenta, do podpornikov neonacistične skupine Blood & Honour.

Po šovinističnem boju proti izbrisanim so svoje delovanje uperili proti drugim manjšinam. Skoraj nobene doslej v svojem pohodu skozi družbo niso izpustili. Leta 2004 naj bi bili sovražniki Slovencev Romi, je tedaj razlagal predsednik SDS Janez Janša in z besedami, da »smo pred zakonom vsi enaki«, spodbudil protiromski pogrom v Ambrusu leta 2006.

V Sloveniji še ni splošno sprejeto, da je SDS del evropske skrajne desnice – predvsem predsednik države Borut Pahor to dejstvo s svojim ravnanjem vztrajno sprevrača.

Leta 2011 so Romom sledili »trenirkarji«, torej manjšinski predstavniki narodov bivše Jugoslavije, ki naj bi omogočili izvolitev Zorana Jankovića z njegovo Pozitivno Slovenijo v parlament. V zadnjih dveh letih pa so mesto grešnih kozlov in novega civilizacijskega spopada prevzeli begunci, islam in muslimani.

Pristop in argumenti so vedno isti, le da jih sproti pozabljamo. Poslanec SDS Branko Grims je prejšnji teden na posebni tiskovni konferenci dejal, da je begunec Ahmad Šami Slovenijo stal že 50 tisoč evrov, »50.000 evrov je toliko denarja, kot ga en slovenski upokojenec ne vidi v desetletju«, je poudaril. Nekaj let prej je Grims z isto retoriko napadal izbrisane. Leta 2009 je Grims izračunal, da naj bi Slovenija za odškodnine izbrisanim dala do milijardo evrov, in če bi vlada ta znesek namenila »100.000 upokojencem, bi vsak lahko dobil 4500 evrov pokojninskega dodatka in ne le 300 evrov«, so tedaj ponavljali v SDS.

A slovenska SDS ni zgolj podobna drugim evropskim skrajno desnim strankam – avstrijska FPÖ je recimo že leta 2009 ustanovila novičarski spletni portal »Necenzurirano« s sloganom, da so »Zavezani k resnici«, kot je tudi geslo Nova24TV, ki jo je ustanovila SDS. V mnogih primerih SDS presega druge skrajno desne evropske stranke. V Nemčiji je recimo protibegunske proteste organiziralo skrajno protiislamistično gibanje Pegida, od katerega se je AfD poskušala distancirati, v Sloveniji pa je protibegunske proteste, od Kidričevega pri Mariboru do Šenčurja, odkrito organizirala SDS. Prav tako je nepredstavljivo, da bi AfD opravičevala zanikanje holokavsta, kar je SDS storila letos v primeru izjav Bernarda Brščiča, nekdanjega državnega sekretarja v kabinetu premiera Janeza Janše in nekdanjega predsednika sveta strankinega Inštituta Jožeta Pučnika.

Tudi SDS je izolirana

Čeprav v Sloveniji še ni splošno sprejeto, da SDS spada na skrajno desnico, pa so zaradi njenih očitno protidemokratičnih potez in metod preostale slovenske parlamentarne stranke večkrat poudarile, da z njo ne bodo sodelovale ali sklepale koalicij. Ker se pogosto zdi, da so bile te izjave izrečene v točno določenih okoliščinah, smo preverili njihovo trajnost. In izkazalo se je, da so ji stranke ostale zavezane. Nobena izmed resnih političnih strank v prihodnosti ne namerava sklepati koalicije s SDS – niti Nova Slovenija (NSi), ki je sodelovala v vseh vladah Janeza Janše, ne vidi več možnosti, da bi sodelovala z njim. Iz NSi so nam odgovorili, da je njihova predsednica Ljudmila Novak v preteklosti že večkrat izrazila »svoje in strankino stališče do sklepanja koalicije s SDS oziroma s SDS pod Janševim vodstvom, ki ostaja nespremenjeno«. Po oceni NSi Janez Janša »sebe postavlja nad dobrobit ljudi«, stališče stranke pa je, da je »koalicija med NSi in SDS možna, a brez njega. Odločitev je njegova.«

S SDS je v preteklosti sodeloval tudi DeSUS, a je tudi njegov predsednik Karl Erjavec kasneje večkrat poudaril, da v koalicijo z Janezom Janšo stranka ne bo več šla. »Sklepanje koalicij s stranko SDS nas ne zanima več in to se ni spremenilo,« so odgovorili. In še odločneje zatrdili: »DeSUS ne bo šel v koalicijo s stranko SDS.« Tudi Socialni demokrati so se postavili na podobno stališče, kljub nekaterim špekulacijam o bodoči veliki koaliciji s SDS in kljub temu, da je predsedniški kandidat SD Borut Pahor doslej gladil podobo SDS. Stranka SD, so nam odgovorili, s SDS pod vodstvom Janeza Janše v prihodnje ne bo sodelovala.

V Sloveniji si moramo priznati: SDS je ena od evropskih skrajnih desnih strank. V mnogih primerih SDS druge skrajno desne evropske stranke celo presega.

V SD poudarjajo, da želijo v naslednjem mandatu doseči »preboj Slovenije« v vrh najrazvitejših držav sveta in so za dosego tega cilja pripravljeni sodelovati z mnogimi, ne pa s tistimi strankami, ki »spodbujajo hujskanje ljudi proti drugim ljudem, ki (morda) mislijo drugače. V tem smislu tudi ne vidimo, da bi Socialni demokrati lahko v prihodnji vladi sodelovali s stranko SDS pod vodstvom Janeza Janše, ki v zadnjih nekaj letih neprestano deluje v smeri razdora v družbenem in političnem prostoru, sovraštva do drugače mislečih in nezmožnosti doseganja kompromisov o pomembnih projektih, ki so v korist države ter državljank in državljanov,« pravijo.

Koalicije s SDS ne namerava sklepati niti Levica, kjer glede na »programske usmeritve in dosedanje delovanje ne vidimo možnosti, da bi pri tem lahko sodelovali s SDS«. Po njihovem mnenju v SDS ne sledijo njihovim ključnim programskim ciljem, kot so odprava revščine, dvig minimalne plače in pokojnin, odpravljanje prekarnosti, krajšanje delovnega časa, gradnja javnega stanovanjskega fonda, okrepitev javnega prevoza, zelena politika, zmanjševanje premoženjskih neenakosti in tako naprej. S SDS ne mislijo sodelovati niti v stranki Alenke Bratušek. »S strankami, katerih stališča niso samo neprimerna, temveč včasih preprosto sramotna, že danes ne sodelujemo in ne nameravamo niti v prihodnje,« so nam odgovorili. Najkrajši odgovor pa je ponudila vladajoča SMC. Na vprašanje, ali bi po naslednjih volitvah sklenili koalicijo s SDS, je odgovorila na kratko z »Ne.«.

Enako stališče je zavzel tudi Marjan Šarec. Javnomnenjska raziskava, ki jo je za časopis Dnevnik in Radiotelevizijo Slovenija (RTVS) prejšnji teden opravila agencija Ninamedia, kaže, da ima njegova lista na prihodnjih volitvah zelo dobre možnosti. V javnomnenjski anketi so trije odstotki vprašanih sami odgovorili, da bi glasovali za Listo Marjana Šarca, na konkretno vprašanje anketarjev, ali bi volili to stranko, pa je pritrdilno odgovorila več kot polovica vprašanih. Na naše vprašanje, ali bi po volitvah sklenil koalicijo s SDS, je Marjan Šarec odgovoril: »Ne vidimo možnosti sodelovanja. Nismo naklonjeni nobenim skrajnostim in radikalnim pogledom na politiko.«

Strategija SDS

V številnih evropskih državah so skrajno desne stranke zaradi politične izolacije začele blažiti svoja stališča – recimo Le Penova v Franciji ali AfD v Nemčiji, ki so jo po volitvah nekateri člani in poslanci zapustili –, slovenska SDS pa ubira alternativno pot. To je pot gradnje novih, kompatibilnih koalicijskih partnerjev. Janša, ki se očitno zaveda svojega položaja, podpira ustanavljanje novih strank na desnici, ki bi – naj dodamo – utegnile jemati glasove NSi. Pravzaprav je zaradi tega na desnici že precejšnja gneča.

A eden takšnih poskusov, ustanovitev stranke Glas za otroke in družine (GOD), se je na nedavnih predsedniških volitvah končal precej klavrno. Njihova kandidatka Angelca Likovič je dosegla najslabši izid kakšnega predsedniškega kandidata v zgodovini države. Novih potencialnih koalicijskih kandidatov sicer ne manjka. Tukaj je še »stara«, zunajparlamentarna Slovenska ljudska stranka, iz katere so izstopili vsi dosedanji vidni politiki, od nekdanjega ministra za promet Jakoba Presečnika do ustanovitelja stranke Ivana Omana, stranka pa je začela svojo politiko graditi na strahovih pred begunsko grožnjo. Janša še lahko računa na Franca Kanglerja, ki je ustanovil Novo ljudsko stranko, pa tudi na preostale novince, na primer novo liberalno stranko Prstan, ki so jo ustanovili tudi nekdanji člani Državljanske liste Gregorja Viranta.

Janša, ki se očitno zaveda dejstva, da je v politiki osamljen, zato podpira ustanavljanje novih strank na desnici, ki bi utegnile jemati glasove NSi.

A vsaj za zdaj, kljub finančni pomoči madžarskega premiera Viktorja Orbána medijem v lasti SDS, Janezu Janši gradnja alternativne koalicije ne uspeva. Slovenska desnica je s SDS »na čelu« hendikepirana. Ta položaj pa ni le skrb zbujajoč za slovensko desnico, ampak za vso državo, v kateri ima skrajno desna stranka največjo relativno javnomnenjsko podporo in velik vpliv. Ta strah pred vseprisotnim populizmom je tudi glavni razlog, zaradi katerega se je prejšnji teden celotna slovenska vlada več ur ukvarjala z usodo enega samega prosilca za azil, Ahmada Šamija. Skrajno desne, populistične politike ne vnašajo zgolj razdora, ampak tudi onemogočajo razumen dialog.

Koalicija proti SDS z Janezom Janšo

Ali bi po naslednjih volitvah sklenili koalicijo s SDS oziroma s SDS pod Janševim vodstvom?

SMC 
»Ne.«

SD
»Ne vidimo, da bi Socialni demokrati lahko v prihodnji vladi sodelovali s stranko SDS pod vodstvom Janeza Janše, ki v zadnjih nekaj letih neprestano deluje v smeri razdora v družbenem in političnem prostoru, sovraštva do drugače mislečih in nezmožnosti doseganja kompromisov o pomembnih projektih, ki so v korist države ter državljank in državljanov.« DeSUS »DeSUS ne bo šel v koalicijo s stranko SDS.«

NSI
»Koalicija med NSi in SDS je možna, a brez Janeza Janše. Odločitev je njegova.« levica »Glede na programske usmeritve in dosedanje delovanje ne vidimo možnosti, da bi pri tem lahko sodelovali s SDS.«

Stranka Alenke Bratušek
»S strankami, katerih stališča niso samo neprimerna, temveč včasih preprosto sramotna, že danes ne sodelujemo in ne nameravamo niti v prihodnje.«

Lista Marjana Šarca
»Ne vidimo možnosti sodelovanja. Nismo naklonjeni nobenim skrajnostim in radikalnim pogledom na politiko.«