V verigi športnih trgovin delavke nimajo zagotovljenih niti osnovnih delavskih pravic

Za francosko verigo trgovin s športno opremo Decathlon na Šrilanki delajo delavke, ki nimajo zagotovljenih niti osnovnih delavskih pravic

Med trgovci, ki v tem mesecu vabijo potrošnike z ugodnimi cenami, je tudi francoska veriga trgovin s športno opremo Decathlon, ki ima poslovalnice tudi v Sloveniji. Na svoji spletni strani pa potrošnikom ob nizkih cenah obljublja tudi poštenost. »Delamo s podizvajalci ali industrijskimi partnerji, ki uporabljajo enake delovne in socialne standarde kot mi,« Decathlon piše na svoji spletni strani. Kaj razume pod »enakimi socialnimi standardi« ne pojasni. Delavka pri enem od dvanajstih dobaviteljev na Šrilanki, s katerimi Decathlon sodeluje od leta 2006, ki so jo v die Zeit poimenovali Milanti, ima 12-urni delavnik, ne dobi plačanega dopusta in bolniškega nadomestila.

Pravih imen delavk, ki na Šrilanki šivajo za Decathlon, v die Zeit niso mogli uporabiti, bojijo se, da bi jih delodajalci kaznovali, ker kvarijo sliko o socialno in ekološko odgovornem podjetju Decathlon. Milanti z možem in družino živi v majhni sobici v eni od barak v prostotrgovinski coni. Vsi so prisiljeni spati na eni postelji. Delavke, ki so same, si večinoma delijo eno posteljo. Ko tista, ki dela podnevi, vstane, gre na isto posteljo spat tista, ki pride z nočne službe. Tako so živeli tudi tuji delavci, ki so delali na gozdna podjetja na Postojnskem.

Kopalnic v barakah ni. Milanti se umiva na prostem z vodo iz vodnjaka. Kupi si lahko le majhno milo, gel za tuširanje je za njeno družino predrag. V dobrih mesecih ji delodajalec izplača 150 evrov plače. Od tega četrtino plača za najemnino in elektriko.

Šrilanka na leto v EU, ki je njen najpomembnejši trg, izvozi tekstilne izdelke v vrednosti 1,9 milijarde dolarjev. Minister za industrijo in trgovino Rishad Bathiudeen je pred kratkim napovedal, da bo ta znesek kmalu za 400 do 500 milijonov dolarjev višji. Maja je EU Šrilanki po sedmih letih spet odobrila carinske ugodnosti. Šrilanka na svetovni ravni izvozi za 4,6 milijarde dolarjev tekstilnih izdelkov na leto. Ob tem je treba povedati, da ni najcenejša proizvajalka v Aziji. Delavci v tekstilnih tovarnah dobijo nekoliko višje plače kot v Bangladešu. Na Šrilanki zato šivajo bolj kakovostna oblačila, kar ustreza Decathlonu. Francozi namreč zahtevajo, da morajo biti majica in tekaški čevlji uporabni tudi po več maratonih.

Kopalnic v barakah ni. Milanti se umiva na prostem z vodo iz vodnjaka. Kupi si lahko le majhno milo, gel za tuširanje je za njeno družino predrag. V dobrih mesecih ji delodajalec izplača 150 evrov plače. Od tega četrtino plača za najemnino in elektriko.

»Pri Decathlonu poskušamo izdelke ponujati še ugodneje,« trdijo v propagandnem filmu, ki je objavljen na kanalu Youtube. »Ne varčujemo pri kakovosti. Za našimi ugodnimi cenami se skriva več, kot misliš,« razlagajo potrošnikom. Spletna skupnost, prek katere poteka večina predstavitev podjetja, sicer priznava, da je proizvodnja »ena najpomembnejših in hkrati najbolj spornih postaj«, a imajo vse pod nadzorom: »Vse od prve ideje prek razvoja do končnega izdelka je v naših rokah. Velika prednost tega je, da sami lahko odločamo o pogojih proizvodnje in jih tudi nadziramo«.

Minimalna plača na Šrilanki, ki znaša 13.500 rupij, kar je okrog 77 evrov, na mesec za 45-urni delovni teden ni dovolj za pokritje vseh stroškov na mesec. Delavke, s katerimi so se pogovarjali novinarji Die Zeit, zato pogosto delajo nadure. Na dan opravijo vsaj dve. Na mesec je dovoljeno imeti 60 nadur. Chamila Thushari, ki vodi organizacijo za pomoč ženskam Dabindu Collective, razlaga, da štiričlanska družina na mesec potrebuje vsaj 51 tisoč rupij. Veliko delavk v tekstilna podjetja pride s severa države, ko so stare 16 let. Tako ne poznajo svojih pravic, da bi privarčevale kaj denarja, ne jedo redno, anemija je med njimi zelo razširjena.

Milanti in njene sodelavke imajo v skladu z delovnopravno zakonodajo, ki velja na Šrilanki, pravico do 14 dni plačanega dopusta, pa tudi do nadomestila za bolniško odsotnost. Vrhovno sodišče je vlado prisililo, da je veljavnost te zakonodaje razširila tudi na cone proste trgovine. Toda nagla rast teh con v zadnjih desetletjih in zaradi želje vlade, da bi nizko kvalificirane mlade ljudi s podeželja zaposlila v teh conah, je nastala kopica podizvajalcev in agencij za posojanje delavcev, ki večinoma ne izpolnjujejo niti najosnovnejših socialnih standardov.

Balasingham Skanthakumar iz Social Scientists Association, ki je pred meseci objavil obsežno študijo o pogojih dela v conah proste trgovine, razlaga, da tam uporabljajo zapleten sistem nagrad, pa tudi sankcij za discipliniranje delavcev, ki zamujajo v službo, zbolijo, ne želijo delati nadur ali ob praznikih, ne dosegajo norme. Kdor ni zaposlen pri dobavitelju, ampak prek posrednika, ne more računati na kakršne koli pravice.

V Decathlonu trdijo, da svoje dobavitelje redno preverjajo. Med drugim preverjajo, ali so v skladu z lokalno zakonodajo njihovi zaposleni socialno zavarovani, imajo plačan dopust, dobijo nadomestilo za bolniško odsotnost. Ob tem ne zanikajo, da lahko pride do težav.

Mogoče je, da pristojni organi v conah proste trgovine dopuščajo »očitne kršitve pravic delavcev«, dokler delodajalci izplačujejo zakonsko določeno minimalno plačo in plačujejo nadure, meni Skanthakumar.

V Decathlonu trdijo, da svoje dobavitelje redno preverjajo. Med drugim preverjajo, ali so v skladu z lokalno zakonodajo njihovi zaposleni socialno zavarovani, imajo plačan dopust, dobijo nadomestilo za bolniško odsotnost. Ob tem ne zanikajo, da lahko pride do težav. Ko so razmere nesprejemljive, dobavitelja takoj zahtevajo, da ukrepa. Izdelati mora natančen načrt, da se problemi kdaj v prihodnosti ne morejo več ponoviti. Predstavniki Decathlona njihovo uresničevanje na licu mesta redno preverjajo. Na Šrilanki dela 46 takšnih predstavnikov.

Decathlon na leto ustvari dobrih 10 milijard evrov prometa. Da blago lahko prodaja po nizkih cenah, ima že od 80. let prejšnjega stoletja proizvodnjo v Aziji. Milanti in njene sodelavke delajo v hali tesno druga ob drugi. Za kosilo imajo riž z zelenjavo, včasih z malo piščančjega mesa, včasih z jajcem. Marsikatera ostane brez kosila, ker je pol ure, kolikor imajo odmora, premalo, da bi prišle na vrsto, saj je vrsta čakajočih predolga.

V Decathlonu novinarjem Die Zeit, »žal« niso mogli izpolniti želje, da bi si sami ogledali tovarno enega od dobaviteljev na Šrilanki. Ta namreč ne mara »kratkih obiskov novinarjev, ki jih ne pozna«. Tudi imen svojih dobaviteljev francoska družba ne izda. Toda na spletu je hitro mogoče najti informacije, da sta med njenimi dobavitelji na Šrilanki recimo Crystal Martin Ceylon in Hela Clothing. To sta dve od podjetij z več tisoč zaposlenimi, med katerimi so v glavnem ženske, kot je Milanti.