Bedni ljudje

Televizija od nekdaj obožuje male ljudi, tiste, pri katerih ob umorih na njihovi ulici lahko potrka in povedo vse o tem, kako je bil morilec fajn človek. Ali pa mimoidoče na cesti, ki radi politizirajo, in pa tiste, ki so jezni na ves svet ter novinarje na dom kličejo kar sami. In potem imamo še zadnje, tragične like, ki se jim je zgodila nesreča, gledalstvo pa si jo priredi v zabavo, pri čemer mu izdatno pomaga internet. Se spomnite Požigalca? Junaki, ki so ga odkrili, so si do danes na YouTubu prislužili skoraj milijon ogledov. Pa otroškega junaka, ki je povedal, kako je »kuža ovce jedo in je blo puno mrtveh«? Vse to so liki naših informativnih oddaj, katerih novice nikoli ne bodo zastarale.

Seveda vseh slehernikov tudi gledalci z največjimi srci ne moremo imeti enako radi. To nam je pokazal dr. Peter Gregorčič, javnosti znan kot oče štirih otrok, ki vsi obiskujejo zasebno cerkveno osnovno šolo, on in njegova soproga pa menita, da bi jim to morala plačevati država, zato sta tudi vložila pobudo o oceni ustavnosti 86. člena zakona o vzgoji in izobraževanju. Gregorčič je bil kot starš z žgočim problemom, s katerim se mora ukvarjati vsa država, gost Tarče in zmogel je biti tako zadirčen, napet in agresiven, da svojih otrok – tudi če nam plačajo – ne bi vpisali v cerkveno šolo in tvegali, da nam ta tip modruje na roditeljskih sestankih ali svetih staršev. Po zadirčnosti se je pri tistem omizju z njim lahko kosal le še ustavni pravnik dr. Matej Avbelj, ki je prav tako kot Gregorčič kričal, čeprav so ljudje, ki jih je nagovarjal, stali tik poleg njega.

Prikupnejše slehernike lahko gledamo v Tedniku, oddaji za ponižane in razžaljene. Tokrat se je sama voditeljica oddaje, prva med pravičnicami, Jelena Aščić, odpravila v vas Strnišče z manj kot sto prebivalci, v kateri so se vaščani uprli županu občine Kidričevo, saj v bližini svojih hiš nočejo imeti logističnega centra. Prvi glas upora je bil gospod v flisu, na katerem je pisalo Dejan Zavec Mr. Simpatikus, ki je skupaj s sovaščani povedal, da ne dajo svojega gozda za logistični center, da v vasi nočejo hrupa, da se ljudje iz mest v vasi selijo, da bi imeli mir, zdaj ko bo tam novo podjetje, pa bo hrup, tako da bo tudi v Strnišču tako, kakor bi živeli v mestu. Če bo občina res postavila logistični center, se bodo odselili in od občine zahtevali, naj vsakemu plača od 200.000 do 300.000 evrov, da si naredijo novo vas. Stali so na cesti, pred nekakšno deponijo, polno starih žimnic, in imeli na nacionalki svoj plenum. Pridružil se jim je župan in v živo smo v prime timu spremljali sago vasi Strnišče.

Prispevek je s svojim pristopom, hvalevredno, želel zavzeti stran šibkih in prikazati njihovo stisko, a je dosegel ravno nasprotni učinek: komedijo. Ciniki bi iz prenekatere izjave lahko naredili meme, če ne bi vseh skupaj že teden prej zasenčil režiser Slobodan Praljak, v prostem času vojni zločinec, ki je »popio otrov«.