Začenja se trgovanje za glavne položaje v EU

V letu 2019 se bo zgodilo prvič, da bodo vodje glavnih evropskih institucij imenovani v istem letu

Imenovanje portugalskega finančnega ministra Maria Centena za novega vodjo evroskupine je prvo dejanje v seriji imenovanj novih vodij glavnih evropskih institucij. V letu 2019 se izteče mandat predsedniku evropskega parlamenta Italijanu Antoniu Tajaniju, predsedniku evropske komisije Luksemburžanu Jeanu-Claudu Junckerju in predsedniku Evropske centralne banke (ECB) Italijanu Mariu Draghiju. Veliki in mali igralci v Evropi so zato že začeli trgovati, da bi bili imenovani kandidati, ki so v njihovem nacionalnem interesu, piše Politico. V letu 2019 se bo zgodilo prvič, da bodo v istem letu imenovani vodje vseh glavnih evropskih institucij.

Imenovanje socialista iz države, ki je leta 2010 dobila pomoč drugih članic evroobmočja, za vodjo evroskupine na kratek rok pomeni, da bo podpiral večje povezovanje držav z evrom, kot bi si to želele severne članice. A pričakovanj ne gre postavljati previsoko, saj je vodja evroskupine eden od snovalcev kompromisov. Ker Centen prihaja iz manjše članice, ima v primerjavi z velikimi članicami majhne možnosti, da bi uresničeval lastne načrte.

Vlade držav z evrom bodo v začetku prihodnjega leta odločale, kdo bo podpredsednik ECB, leta 2019 bodo volitve v evropski parlament, zato bodo politične skupine spomladi imenovale svoje kandidate za predsednika evropske komisije. Kandidat politične skupine, ki bo na volitvah v evropski parlament zbrala največ glasov, bo postal predsednik evropske komisije. Po tem sistemu je bil leta 2014 prvič imenovan predsednik evropske komisije. Nemška kanclerka Angela Merkel je morala popustiti, čeprav je skušala z vsemi sredstvi preprečiti, da bi predsednik evropske komisije s 1. novembrom 2014 postal Luksemburžan Jean-Claude Juncker. Mandat, ki traja pet let, se mu izteče oktobra 2019. Takrat se 8-letni manfat izteče tudi predsedniku ECB Mariu Draghiju.

A nenapisana pravila, po katerih v EU izbirajo vodilne, so pogosto tudi kršena.

Imenovanje Maria Centena za vodjo evroskupine pomeni, da je prvi krog volitev novih vodij dobil »jug«, ki poleg Portugalske vključuje še Španijo, Italijo in Francijo, pa »levica«. V EU to pomeni, da imajo države s »severa« in desnica v rokah žeton za pogajanja o preostalih imenovanjih. Luksemburški finančni minister Pierre Gramegna, ki je bil eden od kandidatov za vodjo evropskupine, se je pritožil nad zakulisnimi dogovori, kdo bo zasedel položaje v evropskih institucijah, potem, ko je postalo jasno, da sta se o imenovanju Centena ob robu vrha med EU in Afriko dogovorila francoski predsednik Emmanuel Macron in nemška kanclerka Angela Merkel.

A nenapisana pravila, po katerih v EU izbirajo vodilne, so pogosto tudi kršena. Takšno pravilo je recimo, da si mesto predsednika in podpredsednika ECB razdelijo severne in južne članice evroobmočja. Sedanji podpredsednik ECB je nekdanji guverner portugalske centralne banke Vitor Constancio. Kot predstavnik južnih članic je leta 2010 dobil to mesto zato, ker je bilo predvideno, da bo leta 2011 mesto predsednika zasedel kandidat severnih članic Axel Weber, ki je bil takrat guverner nemške centralne banke.

Potem, ko je Weber z ostrimi kritikami takratnega predsednika ECB Francoza Jeana-Clauda Tricheta razjezil takratnega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja, se je moral umakniti. Namesto njega je bil imenovan Italijan Draghi, zato zdaj oba glavna položaja v ECB zasedata osebi iz južnih članic območja z evrom.

Glavni favorit za Constancijevega naslednika na položaju podpredsednika ECB je španski minister za finance Luis de Guindos, ki se je zato umaknil iz tekme za vodjo evroskupine. Če bo prihodnje leto imenovan za podpredsednika ECB, bo to signal, da bo Angela Merkel skušala na položaj predsednika ECB spraviti Nemca Jensa Weidmanna, ki ga je že posadila na stolček guvernerja nemške centralne banke, kjer je zdaj.

Morebitni kandidati so že pod lupo. Če je na primer Jens Weidmann manj oster kot običajno, to velja za jasen signal, da je začel zbirati glasove južnih članic območja z evrom, ki jih Nemčija pogosto kritizira.

V bitki za vodilne položaje v evropskih institucijah 2019 je neznanka, kaj bo zahteval Emmanuel Macron. Nedvomno je, da bo podpiral francoske kandidate ali vsaj ljudi, za katere meni, da bo z njimi lahko sodeloval.

Morebitni kandidati so že pod lupo. Če je na primer Jens Weidmann manj oster kot običajno, to velja za jasen signal, da je začel zbirati glasove južnih članic območja z evrom (za položaj predsednika ECB), ki jih Nemčija pogosto kritizira. Ko pa guverner francoske centralne banke François Villeroy de Galhau opozarja države na fiskalno nedisciplino, je to signal, da skuša pokazati Berlinu, da zna biti enako oster kot Nemec in je zato primeren kandidat za novega predsednika ECB.

Eden od uradnikov evropske komisije je za Politico pojasnil, da se kandidati vedno bojijo, da bodo svojo kampanjo začeli prepozno, ko države članice razlagajo, da je še prezgodaj. Ob tem pa ne gre pozabiti, da se zaradi nepredvidljivih političnih obratov dolga načrtovana kampanja lahko vedno konča neuspešno.