Marjan Stanić, bobnar in tolkalec

»Bobnar mora biti kot urca!« Takt in ritem sta osnovna elementa vsake skladbe. Porušeni ritem pomeni razpad sistema. »V takem primeru lahko kar spokamo kufre in se odplazimo z odra. Vse razpade – skladba se razsuje, plesalci ne morejo plesati in pevci ne peti. Ja, nekoč mi je dejal stari rocker, da je bobnar kar 75 odstotkov vsakega benda,« pripomni, zavedajoč se odgovornosti, ki sloni na ramenih vseh bobnarjev in tolkalcev tega sveta. Najprej je bobnar, ampak z leti je z vztrajnim učenjem postal tudi odličen tolkalec. Vendar, njegova lastnost je skromnost, hkrati pa je garač, ki stremi k popolnosti. Kajti, ko se dela, se dela do konca, tako da je vse na svojem mestu in štima. »Če ni, kot mora biti, raje delam druge stvari, recimo raje tečem ali pa kuham.«

Vse, česar se loti, dela s strastjo in velikim entuziazmom. Na drugem mestu, takoj za bobnom, je namreč gorski tek. Vsaj šest dni v tednu preteče po 17 kilometrov. Kuhanje pa je tretji užitek, saj tudi rad dobro je. »Z mano je takole, najraje kuham po receptih, včasih tudi brez, a če se držim recepta, je jed, kot se šika.« In potem pripoveduje, kako z rezinami limone in rožmarinom speče sardele, pripravi testeninsko solato z lovorovim listom, oljčnim oljem, rukolo, baziliko, parmezanom in praženimi pinjolami, pa kako pripravi kostanjevo torto ... Kuha enostavne stvari, a detajli so tisti, pravi, ki vsako hrano naredijo ali zares dobro, ali povprečno ali pa čisto zanič. Oči se mu vedno iskrijo, pa naj govori o tem, kako kuha, kje teče in kakšne horizonte ob tem ujame njegovo oko, ali pa kako se pripravlja na nastope.

Muzicira z različnimi glasbeniki in bendi, a za vsak ansambel pripravi posebni bobnarski ali tolkalski set, menja opne, uporabi različne palice, žlice, škarje ... saj se ne mara ponavljati. »Ne! To pa ne! Vsak izmed ’mojih’ bendov ima svoj značaj, svoj zvok in zanj pripravim posebni ’barvni set’. Kajti različna tolkala in bobni so zame kot barve.« Za Vasko Atanasovski trio ima pripravljen poseben set bobnov in tolkal, za Čompe Janeza Škofa spet drugi set – bas boben, verbel, činele in dodatki tolkal; in kadar igra z makedonskim bendom Foltin, pripravi čisto drugo barvno skalo.

Pri sodelovanju s pevko Klariso Jovanović, ki ima izredno širok repertoar od Sredozemlja, Panonije do Orienta, se natančno pripravi, včasih to traja več mesecev. Pravzaprav se tako pripravlja za prav vse nastope, z vsemi bendi. Za projekt Klarise Jovanović Med(in)teran je natančno preizkušal barve svojih tolkal. »Res moram dobro obvladati vsako skladbo, njeno strukturo, formo, če tega ne naštudiram, ne morem narediti nič.« In ko skladbo obvlada, začne barvati in sestavljati značaj tolkal in zven bobnov. Ko vse to določi, po svojem zanesljivem občutku, pride še zadnje »pleskanje« skladbe, kot temu pravi sam. A že med pripravami pusti dovolj prostora za kolege glasbenike, saj »na koncu, na nastopu, v bistvu oni mene peljejo, hkrati pa jih jaz držim z ritmom. Ja, je vzajemno!«

Njegov posebni projekt je Jimmy Barka Experience, ki ga je iniciiral in prepričal dva didžeja, elektroničarja Borko in Bakta, da poskusijo ustvarjati skupaj, v medsebojni interakciji. Sicer potrebujejo tonskega mojstra, da jih uskladi, tako da učinkujejo kot pravi trio. Borka in Bakta delata s ploščami, on na bobnih.

Še en poseben projekt, ki mu je zelo drag, je predstava Zijaha Sokolovića in benda Lolita – Medved Antona Pavloviča Čehova, ki je letos neopazno praznovala 20-letnico. Loliti se je pridružil pri dvaindvajsetih ( je letnik 1975), ko so skupaj s Sokolovićem ustvarili to posebno, presunljivo predstavo za enega igralca, ki vodi dialog z inštrumenti: saksofon je vdova, bas je sluga, violina je pojem ljubezni, bobni pa so komentar dogajanja. Predstava je dobila že več mednarodnih nagrad in v teh dvajsetih letih se je krepko pregnetla.

Sam lahko daje ritem skladbam z vsega sveta, saj ima v studiu bobne in tolkala z vseh celin. Orient in Balkan sta mu ljuba, pa ne zgolj zato, ker naše korenine izhajajo iz tega skrivnostnega in zapletenega polotoka. Ponosno pove, da je njegova mama Makedonka. Na vprašanje o sedemosminskem taktu, ki naj bi bil tipičen za Balkan, pa odvrne, da si takta nihče ni kar izmislil: »Ritem glasbe je povezan z metriko jezika, torej s poezijo in petjem.« Ob omembi legendarne Makedonije Dada Topića se še bolj razživi in razloži, kako se ob kitarskem solu takt menja iz sedemosminskega v štiričetrtinskega. »Mah, super je!«

Njegove bobnarske delavnice obiskujejo otroci vseh starosti, pa tudi odrasli. Dobro ve, kako jim je treba približati inštrument, še dobro se spomni svojih začetkov, ko je iskal učitelje in na koncu v bistvu postal samouk. Vse izhaja iz njega, iz garanja, truda, pa študija s pomočjo knjig in avdioposnetkov; seveda tudi iz nadarjenosti in intuicije, ki sta temelj za vsakega dobrega glasbenika. Vrhunskega pa naredi vaja in vaja ...