Moje, tvoje, njegove

Razveselili smo se napovedi dokumentarca Toneta Freliha Reverz, ki ga je nacionalka premierno predvajala v torek. Ker še nimamo celovite študije o po drugi svetovni vojni izginulih umetninah, njihovih nekdanjih in novih lastnikih, je dokumentarec deloval ambiciozno. Lotiti se teme, za katero skorajda ni študijskega gradiva in analize zgodovinske stroke, je zalogaj za multidisciplinarno ekipo, predvsem pa zahteva tesno sodelovanje med zgodovinarji in umetnostnimi zgodovinarji. Ampak Tone Frelih je, kot je pri nas v navadi, tudi zato, da ne zapravljamo denarja tako za scenarista kot za režiserja, vse opravil kar sam. Iz tega pa je nastalo nekaj, kar ni dokumentarec, ampak kvečjemu nekoliko daljši prispevek za Tednik.

Prispevek je bil seveda tendenciozen in pokazal je, kako lopovska država udriha po oškodovancih in njihovih dedičih ter ne vrača lastnine, ki jo je grdi socializem iztrgal iz rok dobrih meščanov. A resnica je drugačna: številke, ki jih je navedla sekretarka ministrstva za kulturo, pričajo, da je večina denacionalizacijskih postopkov rešenih (v korist oškodovancev). Posamezni pričevalci v prispevku sicer govorijo drugače, a gospod, čigar družina je bila ob dvanajst slik, sam pa ne zna povedati, kdo so bili avtorji slik (če bi znal – bi najbrž povedal oziroma bi ga k temu spodbudil režiser), priča o tem, kako zapleteno, celo nemogoče je iskanje teh umetnin. Tudi na reverzih samih, kar iz Frelihovega prispevka ni vidno, umetnine največkrat niso natančno specificirane, ampak sta navedena le motiv (npr. Marija z Jezusom) in dimenzija. Koliko takih motivov lahko najdemo? Kako dediči, ki velikokrat slike sami sploh niso videli ali pa jo imajo v spominu le iz ranega otroštva, lahko vedo, da gre za delo, ki je pripadalo njihovim prednikom – in kakšno zagotovilo za to lahko dobi stroka? To so vprašanja, ki si jih dokumentarec žal ni zastavil.

Posebna manipulacija je bilo obračunavanje z institucijami, od Narodne galerije prek Narodnega muzeja do SAZU, ki v prispevku niso želele nastopiti. Prikazane so bile kot udbomafijske trdnjave, ki na svojih stenah in v depojih skrivajo nakradeno bogastvo. A institucije so večino artefaktov dobile že davno, za preverjanje njihovega lastništva in morebitno vračanje pa je odgovorno ministrstvo. Kaj naj bi torej sploh povedale? Namigovanje, kako prazne bi bile zbirke brez nakradenih del, je neokusno, sploh če dokumentarec ne konkretizira, za katera dela gre. Edini konkretni primer je bila Kobilčina Kofetarica, ki visi v Narodni galeriji, uradni lastnik pa je Peter Hribar, nečak nesrečnih strmolskih graščakov, ki pa je poudaril, da ima z galerijo, kjer je slika v dolgoročnem najemu, dobre odnose.

Izvedeli nismo nič novega, namesto strokovnega dela, ki bi pomagalo razumeti preteklost, pa smo dobili impresije, na podlagi katerih smo se po stari navadi lahko prešteli in razdelili v en ali drugi tabor. Vija, vaja, ven.