Zvezda svetovnega formata

Novica, da je zasedba Laibach ob premierni predstavitvi nove plošče Also Sprach Zarathustra pred domačim občinstvom razprodala kar dva zaporedna koncerta v ljubljanskem Kinu Šiška, nas ni presenetila. Če že, nas je presenetilo dejstvo, da se za zdaj še niso odločili za koncert v naši največji koncertni dvorani dvorani Stožice, kjer vse pogosteje videvamo tudi domače glasbenike. Fenov za tak podvig imajo dovolj, od takih, ki se njihovih koncertov udeležujejo zaradi črednega nagona (kar je neizogiben atribut vsakega pravega pop benda), do takih, ki na koncerte hodijo razvozlavat nova subverzivna sporočila, in tudi takih, ki tja preprosto pridejo zaradi glasbe in spektakla. Slednji smo prejšnji petek lahko le uživali na še enem izjemnem koncertu.

Karkoli si že mislite o Laibachu, dvomov o tem, da gre za najbolj vrhunskega slovenskega glasbenega akterja, ne bi smeli imeti. Časi, ko je zasedba v tujini nastopala za v črno usnje napravljene fetišiste darkerskih osemdesetih, so davno minili. Zdaj bi bilo bolj logično, če bi ga kot eno glavnih atrakcij srečevali na največjih svetovnih festivalih. Sodeč po vnaprej razprodanih koncertih na aktualni evropski turneji so z eno nogo tako rekoč že tam.

Ja, o Laibachu se po 37 letih njegovega delovanja, vsaj v tujini, morda govori več kot kadarkoli prej. Dokumentarec Dan osvoboditve (Liberation Day), s katerim so ovekovečili nastop v Severni Koreji, so denimo prav pred petkovim koncertom predvajali na britanskem programu BBC Four. Je Laibach zaradi vse te pozornosti in priljubljenosti res pozabil na provokacijo in kontroverznost, kot mu radi očitajo? Mar ni to, da se gre – vsaj na površju – brezsramen pop, provokacija že sama po sebi?

No, to opazko o popu je vendarle treba vzeti z rezervo. Laibachov, z vrhunsko vizualno podobo in odrsko teatralnostjo zasnovan koncertni nastop je resda podoben šovom največjih pop zvezdnikov. Toda na koncertih slednjih ne boste slišali modernih simfonično-elektronskih uglasbitev Nietzschejevih filozofskih traktatov. Niti ne avanturistične, hrupne industrial de(kon)strukcije starejših »hitov«, ki z atraktivnimi elektronskimi zvočnimi posegi dobijo povsem osveženo in sodobno podobo. Ja, tokratni Laibachov koncert je bil opazno drznejši in brutalnejši od tistih iz preteklih nekaj let, a hkrati ni (povsem) prestopil praga, ko bi postal neposlušljiv za širše občinstvo. Če nič drugega, so mu »bolečino« gotovo ublažile mojstrske posodobitve nekaterih starejših popevkarskih skladb, ki so se že zaradi svojih (še vedno) aktualnih razmislekov kakopak izvrstno znašle v premišljeno zaokroženi celostni zasnovi koncerta.

Bende, ki po skoraj štirih desetletjih ostajajo tako vitalni in aktualni, bi najbrž lahko prešteli na prste. To potrjujejo (upravičeni) hvalospevi na račun nove plošče, za katero so nekateri najbolj cenjeni tuji glasbeni mediji zapisali, da gre celo za enega Laibachovih vrhuncev. In ja, vse impresivnejši postajajo tudi njegovi koncerti. Zdi se, da je zasedba preprosto v fazi, ko ničesar ne more storiti narobe, in ker za nameček ne počiva na lovorikah, lahko le z optimizmom čakamo na njen naslednji podvig.