Marjan Šarec, kandidat za poslanca

»Reda ni. Ne v zdravstvu ne kje drugje. Zato pa se dogaja, kar se dogaja.«

Manj kot mesec dni po tem, ko je v drugem krogu predsedniških volitev za las izgubil proti Borutu Pahorju, je Marjan Šarec prejšnji teden napovedal, da bo s svojo stranko nastopil na parlamentarnih volitvah, ki nas čakajo spomladi. Le nekaj dni zatem je Lista Marjana Šarca, zunaj Kamnika doslej povsem neznana stranka, v ponedeljkovi anketi časnika Delo za seboj pustila vse uveljavljene politične sile in zasedla prvo mesto na lestvici priljubljenosti. Podporo ji je izreklo skoraj 16 odstotkov vprašanih, drugo mesto sta si z 12 odstotki razdelili SD in SDS.

Politični kapital, ki ga je Šarec pridobil z nastopom na predsedniških volitvah, je še vedno svež. Zdaj ga bo moral negovati. In to proti veliko bolj zagrizenim nasprotnikom.

Vztraja, da je pripravljen in da ve, v kaj se spušča. Sedem let županovanja v Kamniku ga je utrdilo in izučilo. »Županska funkcija je funkcija, na kateri se naučiš vse, od asfalta do protokola.«

S čim si je vaša stranka po vašem mnenju zaslužila prvo mesto na javnomnenjski lestvici?

Kot prvo moram reči, da anket nikoli ne bi smeli imeti za suho zlato. Rezultat pa jemljem kot spodbudo, kot kazalec tega, da smo na pravi poti, da smo si zastavili prave cilje. Naš cilj je vstop v državni zbor s čim več odstotki glasov. Po mojem mnenju ljudje čutijo, da sem človek, ki je v preteklih sedmih letih na občinski ravni nekaj naredil, pa tudi v predsedniški kampanji sem govoril o stvareh, ki so jim blizu. Sicer so mi zato nekateri očitali populizem in praznost, a zakaj bi bil to populizem? Povedal sem tisto, kar nas teži. Kar ne nazadnje tudi mene vsak dan teži, kot državljana in kot župana. Kot državljana me moti, da je birokracija prevelika, da postopki predolgo trajajo. Kot župana me to moti na deseto potenco. Da moram ljudem neprestano pojasnjevati, zakaj nečesa ni mogoče storiti. Poleg tega so po mojem mnenju ljudje v meni prepoznali zelo realnega človeka, ki ne daje praznih obljub. Če je nekaj odvisno izključno od mene, za tistim stojim, če pa ni vse odvisno od mene, tega ne morem. V predsedniški kampanji me nikoli niste slišali govoriti, da bom zmagal. To je odvisno od volivcev. Ostati na realnih tleh je moje ne samo politično, ampak tudi življenjsko vodilo. In dober rezultat v javnomnenjskih anketah je presenečenje samo za tiste, ki me premalo poznajo.

V mesecu dni, ki je minil od drugega kroga predsedniških volitev, se praktično niste javno oglašali. Na Twitterju niste objavili ničesar. Je to del strategije?

Kar se tiče Twitterja, se moram zelo prisiliti, da sploh kaj napišem, ker mi res ni blizu. Twitter je 'poden'. Včasih iz ljudi dela živali. Tam se žali vsevprek, zmerja ... Res pa tudi na Facebooku, ki mi je mnogo bliže, nisem bil aktiven. Oglasim se takrat, ko se mi zdi, da imam kaj povedati. Poleg tega je od volitev minil šele en mesec in človek se mora po taki zadevi malce umiriti in priti k sebi. Pa še v decembru smo, ko kot človek nerad utrujam druge ljudi s politiko. Adventni čas terja umiritev ognja. Opažam, da nekateri politiki tudi ob nedeljah besno tvitajo. Zame je nedelja dan za počitek, dan, ko so ljudje z družinami in s samimi seboj.

Slogan ostaja enak?

Da. Človek. Skupnost. Država. Vse se začne s človekom. Ta tvori skupnost. In iz tega nastane država, ki jo danes žal premalo spoštujemo. Ni kakšne velike filozofije, ker je tudi namenoma noče biti. Teh filozofij in strategij smo se »najedli«, v resnici pa smo še vedno lačni.

Med predsedniško kampanjo se je veliko govorilo o tem, da je to zgolj priprava na parlamentarne volitve. Je bil tak tudi vaš razmislek? Ste že takrat vedeli, da boste, če ne boste izvoljeni za predsednika, šli tudi na parlamentarne volitve?

Če bi ostale stranke razmišljale strateško, bi morda med predsedniško kampanjo ravnale drugače in bi me v večjem številu podprle. V njihovem interesu bi moralo biti, da sem izvoljen za predsednika. Potem danes ne bi imele takih problemov z mojo stranko. In zato zdaj tekmujejo, kdo me bo poskušal bolj diskreditirati.

Vam je Borut Pahor s tem, ko vas je premagal, naredil uslugo? Vam je, hipotetično, premiersko mesto bliže od predsedniškega? 

Ne razmišljam o premierskem mestu. To bi bilo zelo domišljavo. Skupaj s strankarskimi kolegi bomo kandidirali za poslanca državnega zbora. Kakšno bo razmerje moči, bo jasno šele na dan volitev.

Ste pa vi kandidat vaše stranke za premiera v primeru zmage?

Vsak predsednik stranke, ki nastopi na volitvah, je načeloma kandidat za premiera. Tako je prav.

Menite, da bi dobro opravljali funkcijo predsednika vlade?

Vsaj tako dobro, kot vsi moji predhodniki, z nekoliko drugačnim pogledom na določene zadeve pa še kakšen kanček drugače. Če se ne bi počutil sposobnega za opravljanje funkcije, potem se ne bi odločil za kandidaturo.

Nove stranke si velikokrat zastavijo cilj, da se bodo prvo leto uveljavile v opoziciji. Je za vas, če seveda ne zmagate, to sprejemljiva možnost?

Vsekakor smo pripravljeni prevzemati vodstvene funkcije, ne pa za vsako ceno. Tako ali tako pa moramo najprej priti v parlament. Veliko nas primerjajo s Pozitivno Slovenijo ali SMC. A edini cilj teh strank je bil zmaga na volitvah. Zoran Janković je bil pripravljen samo na vlogo mandatarja, funkciji poslanca se je odpovedal. Cilj Liste Marjana Šarca pa je vstop v parlament. Seveda s čim večjim številom poslancev.

»Opažam, da nekateri politiki tudi ob nedeljah besno tvitajo. Zame je nedelja dan za počitek, dan, ko so ljudje z družinami in s samimi seboj.«

Kateri ministrski resor bi bil vam osebno najbližji?

Težko rečem. Tudi na občini se prvo leto nisem počutil prijetno. Danes se počutim kot doma. Če si učljiv in pripravljen sprejemati nove izzive, se lahko znajdeš povsod. Prvi dan, ko sem prišel v župansko pisarno, se mi je malodane utrnila solza, ker sem bil navajen na okolje RTV Slovenija. Počutil sem se zelo tuje. Ko sem po izvolitvi prvič meščanom voščil za silvestrovo, je vse skupaj spominjalo na roman Charlesa Dickensa. Megla se je vlačila po ulicah, ljudje pa so me grdo gledali, kot da sem jim naredil kaj hudega. Strašne težave sem imel, da sem jim zaželel novo leto, in nato sem se hitro pobral domov.

Mogoče so bili razočarani, ker niste povedali nobenega vica?

Ne, za številne ljudi takrat pač ni zmagal pravi.

Za Siol.net ste izpostavili provizorični program s štirimi ključnimi točkami …

Niti ne gre za poseben program. To so preprosto problemi, ki jih vidim pri svojem vsakdanjem delu. Problemi, ki zavirajo razvoj tako na občinski kot širši ravni.

Prva točka na seznamu je zavzemanje za spremembo volilnega sistema. Iz predsedniške kampanje vemo, da se zavzemate za možnosti, da bi ljudje na državnozborskih volitvah svoj glas lahko oddali točno določenemu kandidatu. Bi vas torej zadovoljila uvedba možnosti preferenčnega glasu po vzoru volitev v evropski parlament?

Taka rešitev bi se mi zdela primerna, ni pa nujno, da je edina sprejemljiva. Ne želim preveč specifično napovedati sprememb, ki niso odvisne samo od mene. A doslej v državi sploh ni bilo volje, da bi se o spremembi volilnega sistema začeli resno pogovarjati. Obstoječi sistem ni dober. In šele ko bomo začeli primerneje urejati politični sistem, bomo sčasoma prišli tudi do učinkovitosti, ki si je želimo. Spremembe so po mojem mnenju umestne tudi pri načinu izvolitve vlade v državnem zboru. Ne vidim smisla v tem, da poslanci najprej potrjujejo mandatarja, šele nato pa njegovo ekipo. Vse bi lahko opravili z enkratnim glasovanjem. Tudi zaslišanja ministrskih kandidatov pred pristojnimi parlamentarnimi odbori po mojem mnenju ne služijo ničemur. V Sloveniji potrebujemo predvsem večje prevzemanje odgovornosti. Mandatar je odgovoren za sestavo vlade. Imeti pa mora tudi vzvode za uveljavljanje te odgovornosti. Moral bi imeti možnost sam odstaviti ministra, če ta ne dela dobro, pa tudi v primeru, ko mu ne zaupa več. Ne pa, da mora predlog za razrešitev poslati v državni zbor, kjer nato poslanci o tem razpravljajo po 16 ur, predlog pa na koncu morda celo ni izglasovan, kot se je enkrat zgodilo Drnovšku.

Moramo težiti k učinkovitejšemu političnemu sistemu. Kopirali smo nemški sistem, a smo pri tem ostali na polovici.

Še ena od vaših programskih točk govori o vnovični vzpostavitvi organa, ki bi opravljal funkcijo nekdanje SDK, Službe državnega knjigovodstva. Zakaj se vam je zdelo to potrebno uvrstiti med ključne projekte?

Ko so ukinili SDK, se je začela plačilna nedisciplina. Prej se to ni dogajalo; če podjetje ni imelo poravnanih obveznosti, ni moglo normalno poslovati. To je bila nekakšna finančna policija, ki je danes nimamo, in vsak lahko dela, kar hoče. Pošteni podjetniki ne plačujejo davkov, ker nimajo od kod vzeti denarja, ker sami niso bili plačani. Če je kdo opravil neko delo, mora normalno biti zanj tudi plačan. Ne pa da pademo v začarani krog zastalih plačil in da ljudje na koncu delajo samomore.

Evropska direktiva o plačilnih storitvah na notranjem trgu zapoveduje svobodno izbiro ponudnika plačilnih storitev. Ureditev po vzoru nekdanje SDK bi bila torej v nasprotju z evropsko zakonodajo. S tega vidika je to precej prazna obljuba.

Tako ali drugače je treba zagotoviti plačilno disciplino. Zakaj še nimamo finančne policije? Verjetno to nekomu ustreza. Pri nas je vse, kar bi izboljšalo stanje, v nasprotju s pravnim redom Evropske unije. In spet bo kdo rekel, da sem populist. Ljudje morajo biti za svoje delo plačani, pika.

Obljubljate tudi »ureditev zdravstva«. Kaj naj si predstavljamo pod to zelo široko in nedoločeno obljubo?

Red. Zakaj moramo žilne opornice plačevati toliko dražje kot v razvitem svetu, da lahko na ta račun neki posrednik zasluži?

Spomnite se operacijskih miz in neštetih podobnih primerov. Praktično ob vsakem nakupu izbruhne afera. Reda ni. Ne v zdravstvu ne kje drugje. Zato pa se dogaja, kar se dogaja. Vsak denar posredniku je stran vržen denar. Seveda je problem tudi pomanjkanje zdravnikov, ob tem pa redno pozabljamo na medicinske sestre. Zdravniški sindikat se vedno ugodno izpogaja, sestre pa pustijo ob strani, čeprav bi se brez njih zdravstvo sesulo. V osnovi nimamo slabega zdravstva. Daleč od tega.

Slovenija za zdravstvo nameni mnogo manjši delež BDP-ja kot države, s katerimi se radi primerjamo. Se strinjava, da je največji problem zdravstvenega sistema v pomanjkanju denarja?

Ne. Problem je neracionalna poraba denarja. Pa ne govorim, da je denarja dovolj. Zagotovo ga je premalo. Bi pa že izključitev posrednikov iz javnih naročil bistveno izboljšala stanje.

»V Sloveniji je vse, kar bi izboljšalo stanje, v nasprotju s pravnim redom Evropske unije.«

Ali podpirate ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja?

Da. Trenutna ureditev je podobna sračjemu gnezdu. Dopolnilno zavarovanje je tako ali tako praktično obvezno, če ne želite pri vsakem obisku pri zdravniku doplačevati za storitve.

V predsedniški kampanji je bilo zelo malo priložnosti, da bi se lahko izrekli o vprašanjih okoljske politike. Kako resno recimo jemljete vprašanje boja proti podnebnim spremembam?

Vsekakor ga jemljem resno. To zadeva vsakega od nas. A kaj nam pomaga, če se bomo v Sloveniji na vse pretege trudili, največje države pa se ne držijo mednarodnih sporazumov s tega področja? Kaj pa je Slovenija v primerjavi s celotnim svetom? Pa tudi pri nas radi predvsem govorimo o boju proti podnebnim spremembam. Pomembno se nam zdi, da imamo strategije, elaborate, kako se bomo vsi vozili z električnimi avtomobili. A za električne avtomobile je treba zagotoviti zadostno količino elektrike. To je eno redkih področij, o katerem se povsem strinjam z Borutom Pahorjem. Imeli bi elektriko, ne bi pa imeli jedrske elektrarne, termoelektrarn, motijo nas vetrne elektrarne …

Podpirate gradnjo drugega bloka nuklearke v Krškem?

Da. Jedrska elektrarna, če je varno upravljana, se mi zdi primerna rešitev. Največji problem pri izkoriščanju jedrske energije so odpadki in to vprašanje je vsekakor treba zadovoljivo rešiti, kar se tiče samega vpliva na okolje, pa se mi zdi jedrska energija sprejemljiva možnost, zagotovo bolj kot termoelektrarne. Kar se tiče električnih avtomobilov, sta denimo izdelava in odstranjevanje izrabljenih baterij velika obremenitev za okolje. Pri nas tudi močno nasprotujemo sežiganju odpadkov, pa vemo, da imajo sosedje sežigalnico sredi Dunaja. Plačevati jim moramo, da sežigajo naše odpadke, pa še grejejo se na naš račun.

Kakšen je sploh vaš odnos do električnih avtomobilov, glede na to, da ste velik ljubitelj stare mehanizacije?

Električni avtomobili so prihodnost. Še danes nekateri vzdržujejo svoje kočije, ki so jih zamenjali avtomobili. In z današnjimi avtomobili bo enako. Če ne bi bilo nekaterih lobijev, bi bil prehod po mojem mnenju precej hitrejši. To, da sem ljubitelj stare tehnike, ne pomeni, da sem nasprotnik nove. Tehnologija gre pač naprej. Pravzaprav so se avtomobili v minulih desetletjih zelo malo spremenili, sploh če jih primerjamo z napredkom na področju računalništva.

Kako gledate na vlogo okoljevarstvenih organizacij? V primeru Magna smo bili priča njihovemu javnemu linču.

Zagotovo so tovrstne institucije pomembne in potrebne. Res pa je, da razvoj in okoljevarstvo običajno ne gresta najbolje skupaj. Zmagovalci izidejo iz okolja, kjer znajo najti ravnotežje med njima. Sem pa prepričan, da se namerava Magna držati visokih meril. Vseeno ne gre za nov TEŠ 6, kar se tiče okolja. Vsako naložbo je treba pogledati z zdravo pametjo. Nekateri naši standardi so razmeroma visoki, mogoče celo bolj kot marsikje drugje.

»Boj proti podnebnim spremembam vsekakor jemljem resno. a kaj nam pomaga, če se bomo v Sloveniji na vse pretege trudili, največje države pa se ne držijo mednarodnih sporazumov?«

Na enem od predsedniških soočenj ste imeli težavo našteti več kot en odmeven uspeh slovenskih znanstvenikov. Ste se vmes kaj podučili?

Predsednik Pahor mi je takrat vzel z jezika uspeh pri dokazovanju povezanosti virusa zika in mikrocefalije. Pred kratkim so v ljubljanskem Kliničnem centru odkrili gen za staranje. Priznam pa, da jih še vedno ne znam našteti kaj več na izust.

Podpirate vladno izogibanje prodaji Nove Ljubljanske banke?

Najbolje bi bilo, če bi banko prodali, še preden je potrebovala dokapitalizacijo. Glede trenutnega dogajanja vseh podrobnosti ne poznam, zato težko sodim. Strinjam pa se, da je vedno treba analizirati razmerje med stroški in koristmi. Če jo prodamo za manj denarja, kot smo ga vanjo vložili, se to pač ne izplača. Po mojem mnenju je vendarle dobro kakšno banko obdržati v državni lasti. Žal pa je imela ta nesrečna banka že tolikokrat razne fiaske, da je to povzročilo nezaupanje ljudi. Prevečkrat je povezana z raznimi aferami. Država potrebuje svojo lastnino. A na vodstvene položaje je treba postaviti pametne ljudi.

Predsednik Pahor drži obljubo in se pogosteje opredeljuje do javnih dilem. Pred kratkim je na primer odrekel gostoljubje prosilcu za azil Ahmadu Šamiju, češ da v njem ne vidi nikakršne dodane vrednosti. Se strinjate z njim?

V vseh primerih poudarjam, da je treba spoštovati sodbe sodišč. Če hočemo imeti pravno državo, ne moremo ob vsaki neugodni sodbi kričati, da gre za krivosodje. Če so vsa sodišča odločila, da Ahmad nima pravice bivanja v Sloveniji, potem nimamo kaj razpravljati.

Nobeno sodišče ni odločilo, da Ahmad Šami nima pravice bivanja v Sloveniji. Odločilo je le to, da ga naša država lahko izroči Hrvaški. Še vedno bi lahko uveljavili diskrecijsko pravico in ga zadržali pri nas.

Tega ne vem, ker nisem bral same sodbe.

Tak vtis sem si ustvaril iz medijev. Dopuščam možnost, da sem o tem primeru slabo poučen.

Predsedniška kampanja je seveda mnogo bolj osredotočena na eno samo osebnost. Zdaj bo bolj izpostavljena ekipa. Kdo poleg vas sploh sestavlja trdno jedro vaše stranke?

To so ljudje, ki jih je bilo mogoče ob meni videti že med predsedniško kampanjo. Širši javnosti niso poznani. Generalni sekretar stranke je Brane Kralj, podpredsednik stranke je Igor Žavbi. Seveda vam ta imena ne bodo povedala nič, ker še nista delovala v državni politiki. Se nam pa vsak dan javljajo novi ljudje. Odprti smo za širše sodelovanje, izogibali se bomo le ljudem, ki so vpleteni v kakršnekoli sumljive posle. Verjamem, da se nam bo pridružil tudi kdo, ki je že izkušen in poznan, ne bi pa še želel o tem konkretneje govoriti, ker bi se takoj vsul plaz diskreditacij, ki jih vsi niso vajeni. Vse ob pravem času. Vedno se pa lahko pojavi kdo, ki je gnilo jabolko in išče samo koristi.

Si koga iz svoje ožje ekipe predstavljate na kakšnem ministrskem mestu?

Če bomo prišli v položaj, ko bomo morali iskati kandidate za ministre, zagotovo ne bomo ostali samo znotraj strankarskih okvirov. Dejstvo pa je, da tudi v svoji trenutni ekipi vidim kar nekaj ljudi, ki bi bili po mojem mnenju povsem primerni za tovrstne funkcije in bi jih znali tudi dobro opravljati. A dokler ne vem, kakšen vpliv nam bodo namenili volivci, nočem preveč konkretno napovedovati.

Načeloma stranke pred volitvami pogosto predstavijo svojo vlado v senci, da si lahko volivci ustvarijo vtis, kakšno ekipo ponujajo.

Ljudje bodo volili kandidate za poslance in na kandidatni listi se bo videlo, kdo kandidira. S tega seznama pa se že nakazuje, kdo bi kaj delal, če bi bilo to potrebno.

Koliko je trenutno članov stranke?

Nekaj manj kot 300.

Je po predsedniških volitvah članstvo naraslo?

Ne, takšno je bilo že prej. Pričakujem pa, da bo po naši napovedi udeležbe na parlamentarnih volitvah začelo naraščati.

»Ni samo generalni sekretar stranke moj gasilski kolega, tudi podpredsednik stranke je gasilec. Meni se to zdi odlično. To pomeni, da smo vsi operativci.«

Eden pomembnih članov vaše stranke je vaš bratranec Marko Šarec. Vaš generalni sekretar Brane Kralj je vaš gasilski kolega. Koliko boste pri iskanju kandidatov za svojo listo stopili ven iz svojega bližnjega kroga?

Vsekakor je to naš namen, to že počnemo, vendar pa neko jedro mora biti. To so ljudje, ki jim zaupam, s katerimi sem prehodil pot do sem in za katere sem ugotovil, da so vsak na svojem področju sposobni. Moj bratranec je sicer kamniški občinski svetnik, v sami stranki pa nima nobene funkcije in tudi želje po čem takem nima. Zagotovo ga ne vidim v nadzornem svetu kakšnega velikega podjetja. Že ko je izrazil željo, da bi kandidiral na občinskih volitvah, sem se zavedal, da bo kdo na to gledal postrani. Zelo se poskušam izogibati vsakemu konfliktu interesov. Moji hčerki v šolo hodita v Domžalah, da mi ne bi kdo očital vpliva na njuno šolo.

Ni samo Brane Kralj moj gasilski kolega, tudi podpredsednik stranke Igor Žavbi je gasilec. Meni se to zdi odlično. To pomeni, da smo vsi operativci. Da smo se sposobni odzvati in da smo sposobni spoštovati hierarhijo pri odločanju. V naši stranki so vloge razdeljene med tiste, ki razmišljamo bolj politično, in tiste, ki so usmerjeni bolj tehnično.

Predsedniške in parlamentarne volitve sta dva ločena svetova. Kako nameravate prilagoditi retoriko?

Drži, zdaj se bomo lahko pogovarjali o veliko bolj operativnih zadevah. V predsedniški kampanji so nas sicer ves čas spraševali o stvareh, kot so stanovanja za mlade, s katerimi predsednik res nima prav veliko. Zdaj bodo upravičeno na dnevnem redu. Operativnost mi ni tuja. Kot župan moram vsakodnevno preživeti v slovenski politiki in neoperativnem sistemu, ki ga imamo. Ne živimo v slabi državi. A kot večkrat povem, je naša hiša stara 26 let in bo počasi treba zbrusiti parket in zamenjati kuhinjo.

Prejšnji teden ste bili gost Odmevov. Posebej sem se zdrznil ob vaši izjavi: »Saj vsi vemo, kaj je v tej državi narobe in da je treba to rešiti, in to so gola dejstva.« Zame je to izjava, ki je v popolnem nasprotju s konkretnim opredeljevanjem, ki ste ga zagovarjali v predsedniški kampanji.

Tam seveda nisem imel časa povedati vsega. Vemo pa, kaj je narobe. Sami ste me spraševali o zdravstvu, financiranju šolstva … Če vodotok poplavi zaradi neurejene poplavne zaščite, je to dejstvo. Ne pogovarjamo se o levih in desnih vodotokih. Če se vam na diktafonu izprazni baterija, jo je pač treba zamenjati, ne pa se pogovarjati o tem, koliko je prazna in ali je bolj prazna kot včeraj.

Vaša izpostavljenost v programih RTV Slovenija bo zato, ker nimate statusa parlamentarne stranke, močno okrnjena. Kako nameravate nadomestiti ta izpad časa v medijih?

Bomo še videli, kakšno strategijo bomo ubrali. Časa je še kar nekaj. Ne glede na to, da so volitve že spomladi, kakšne pretirane panike po mojem še ni.