Jernej Lorenci, prejemnik najpomembnejše nagrade v evropskem gledališču

»Nekaterih stvari ni mogoče ukalupiti ali določiti s paragrafi. Če bi znal točno povedati, zakaj ljubiš svojo ženo, bi s tem dokazal, da je v resnici ne ljubiš.«

Gledališkega režiserja Jerneja Lorencija (1973) je v prvem obdobju ustvarjanja zanimal predvsem svet antike, ritualnega, arhetipskega in mitopoetskega, leta 2009 pa je z režijo Oresteje v ljubljanski Drami vstopil v novo obdobje. V novi režiserski viziji je razprl svoje gledališče, se začel odpirati občinstvu in ustvarjati predstave v sodelovanju z igralci. To ni bila le posledica njegove zavestne odločitve o prehodu iz metafizike v fiziko, temveč tudi spoznanja, da je treba vsakemu igralcu v predstavi omogočiti izražanje. Lorenci namreč v igralcih ne vidi le »orodja« za oblikovanje svoje vizije predstave, temveč poskuša ustvariti kolektiv, v katerem bi bil vsak igralec zastopan kot človek. Tudi zato so igralci v njegovih predstavah, kar je vidno v Iliadi, Bibliji, prvem poskusu, in Snu kresne noči, individualizirane osebnosti in ne le ustvarjalci likov, zasnovani na podlagi vizije avtorja teksta ali režiserja.

Lorenci pravi, da je zanj ideal »odstotna režija«. In vedno poudarja, da njegovega gledališča ne bi bilo brez njegovih tesnih sodelavcev. Tudi pokojnega Jerneja Šugmana, ki je zanj eden izmed glavnih razlogov, da je sam pred nekaj dnevi v Rimu prejel nagrado premio europa, najpomembnejšo nagrado v evropskem gledališču, tako rekoč gledališkega »oskarja«. Vrhunski igralec, ki je po mnenju režiserja »združeval najboljše iz teatra in življenja«, je sodeloval v treh njegovih aktualnih predstavah: v Stenici, Iliadi, Kralju Ubuju in Bibliji, prvem poskusu.

Jernej Lorenci v svojih predstavah ne ponuja ogledala družbi, temveč s (po)močjo igralcev postavi družbo na oder. Morda se zaradi takšnega pristopa, ki ne postavlja ločnice med življenjem in gledališčem, »vzpostavlja poseben pretok čustev med prizorom in občinstvom«, kar je zaznala žirija, ki ga je izbrala med prejemnike nagrade premio europa. Morda je zato v tem »modrem režiserju« videla ustvarjalca »nove gledališke realnosti«, ki je zaznamovala vse dobitnike te najvišje evropske nagrade za gledališče, med njimi tudi Petra Brooka in Harolda Pinterja.

Lorenci – tudi dobitnik najvišjih slovenskih nagrad za gledališče – na območju Zahodnega Balkana, kjer pogosto gostujejo njegove predstave, sicer že velja za »zvezdo v evropskem gledališkem svetu«. S temi besedami ga je opredelil Željko Hubač, direktor beograjskega Narodnega gledališča, kjer je Lorenci pred nekaj meseci v okviru festivala Bitef na oder postavil Nebeško cesarstvo, predstavo, ki jo je ustvaril na temelju tem in motivov srbske srednjeveške epske poezije. Tudi to temo je Lorenci znal prikazati iz sveže perspektive.

V Nebeškem cesarstvu ste se ognili problematiziranju političnih zlorab srbske epske poezije, čeprav vemo, da so bile zgodbe o carju Lazarju in mit o Kosovskem polju eno izmed ključnih orodij za nacionalistično mobilizacijo srbskega življa v začetku devetdesetih in tudi že prej. Mnogi režiserji iz regije, denimo Hrvat Oliver Frljić, v svojih predstavah razgaljajo vzroke in posledice prepletanja mitologije, nacionalizma in politike, kar se perpetuira še v današnji čas ter ovira razvoj teh držav in družb. Vi pa ste v Nebeškem cesarstvu izpostavili univerzalna sporočila srbske epike. Je tudi »počlovečenje« razdiralne mitologije del »nove gledališke realnosti«?

Politiki, v tem primeru srbski, so z zlorabo prečudovite epske poezije za politične cilje mnogim priskutili te pesmi. Vendar pri ustvarjanju predstave nismo hoteli izpostavljati posledic te zlorabe – o tem kot tujci nismo hoteli soditi –, temveč smo želeli povrniti tej poeziji dostojanstvo, kakršno si zasluži. Srbija ima namreč eno izmed največjih zakladnic epske poezije na svetu. V njej je tisoč epskih pesnitev in še številne lirske in pesmi drugih pesniških oblik. Na osnovi te poezije smo se spraševali, kaj poezija je, od kod njena moč, od kod izvira in od kod nora potreba po njej.

Te teme smo postavili v ospredje. Zanimala nas je torej humanizacija, počlovečenje poezije. Spraševali smo se, kdo je bil car Lazar kot človek, zavedajoč se, da ne obstaja le en pogled nanj. V poeziji gre namreč vedno za spajanje. V tem primeru epike in zgodovine, kar ima vedno svoj namen. Od tod vprašanje, zakaj se pojavi potreba po mešanju fikcije, poezije in realnosti in kakšni so mehanizmi njihovega spajanja. Jasno seveda je, da poezija, če pride v območje nacionalnega, kaj šele nacionalističnega, izgubi stik s svojim bistvom. Nekateri so nam zamerili, da nismo s tem zavedanjem o politični zlorabi srbske epike bolj neposredno napadli srbske mitomanije. Ta je sicer tema enega prizora, vendar tudi v njem nismo politizirali.

Podobno ste pravzaprav ravnali v predstavi Biblija, prvi poskus, saj se »knjige vseh knjig« lotevate spoštljivo, iščoč v njej globlje, univerzalne in arhetipske »resnice«. Izognili ste se problematiziranju prisvajanja evangelijskih sporočil in njihovih zlorab, ki naj bi jih zagrešila cerkev.

Mislim, da se Biblija bere na napačnih mestih. Tudi v cerkvah je je preveč. Njena premestitev v gledališče pa ponuja priložnost, da se slišijo njena prava sporočila. Že med pripravami smo se zato odločili, da bo naša predstava govorila le o Bibliji, nič pa o cerkvi. Najlažje bi bilo seveda napasti cerkev. Toda Biblija nima s cerkvijo absolutno ničesar. Velja pa seveda obratno. Na tej osnovi smo hoteli prisluhniti, o čem nam Biblija v svojih zgodbah in pesmih zares govori. V njej smo iskali glasove tistih, ki se preizprašujejo, zakaj trpimo. S takšnim pristopom smo spoznali, da iz nje veje globoko zavedanje, da popolnoma sami lebdimo v vakuumu odsotnosti smisla. Da trpimo, vsak pa skuša na svoj način najti pojasnilo ali opravičilo za trpljenje. Na tej podlagi je vzniknila predstava o Bogu.

Teater mora problematizirati pozicije moči. Sam poskušam snovati gledališče, v katerem se nihče ne čuti zamenljiv in vsakemu daje prostor za izražanje. Tudi zato nimam več manjših in večjih vlog. Vse so si enakovredne.

Zdi se, da iščete univerzalna sporočila v teh kanonskih tekstih zahodne civilizacije, obenem pa jim z »dobesednim« branjem odvzemate težo stoletij in jih z vpletanjem svojih življenjskih izkušenj in izkušenj igralcev osvobajate.

Upam, da imate prav, kajti če je to res, sem na pravi poti. Sam čutim potenciale tega osvobajanja, saj ima vsak izmed ustvarjalcev po začetnem tavanju, nevednosti in iskanju priložnost na podlagi starih tekstov povedati svojo zgodbo. Vpne jo v stare tekste, predvsem pa dobi možnost biti slišan. Kajti to je problem današnjega sveta: nihče več ne posluša … Seveda pa se ne slepimo, da zdaj, čeprav smo se dolgo ukvarjali z njo, nekaj vemo o Bibliji. Nič ne vemo.

Podobno ravnate tudi v odnosu do klasičnih dramskih tekstov, saj jih s »spontano dekonstrukcijo«, ki jo sproža interakcija med ustvarjalci predstave, nekako umikate s piedestala literarne zgodovine. Kot da želite sporočiti, da v današnjem času ni več prostora za avtoritete, tudi ne za avtoriteto avtorja teksta in ne za avtoriteto režiserja. Vsi ljudje so enakovredni. Je tako?

Drži. Za začetek je treba preizprašati produkcijske odnose v teatru in jih dekonstruirati. Sam v tem ne vidim nobenega nasilnega dejanja, čeprav mi ga včasih očitajo. Prepričan sem, da je treba gledališče vrniti igralcu in gledališki igri kot taki. Tudi zato ne pristajam na monopol literature. Zanimajo me igralci kot ljudje. Bolj ko me zanima človek, bolj me zanima igralec. In obratno. Več prostora namenim igralcu, toliko več se lahko ukvarjam z njim kot človekom, saj šele takrat, ko so igralčevi odzivi neposredni, lahko s svojo igro neposredno tematizira nekaj človeškega, ne glede na temo predstave.

Svojo vlogo režiserja v zadnjem času vidim v ustvarjanju okoliščin in atmosfere, v katerem je igralec sproščen do te mere, da razume, da karkoli stori ali reče, ni narobe. Potem se umaknem in čakam, da se nekaj zgodi v igralcih ali v interakciji med njimi. Moja naloga je prepoznati te trenutke, ko se nekaj zgodi, kar potem povežemo v strukturo.

Hierarhija v teatru, razmerje med režiserjem v vlogi šefa in igralci kot plebsom, v mojem videnju gledališkega ustvarjanja ni produktivna. Enako velja, ker je teater njen neposredni odsev, tudi v drugih segmentih družbe. Vodilni imajo vse več pooblastil. Hierarhična piramida postaja bolj strma. Teater mora problematizirati pozicije moči. Sam skušam snovati gledališče, v katerem se nihče ne čuti zamenljiv in vsakemu daje prostor za izražanje. Tudi zato nimam več manjših in večjih vlog. Vse so si enakovredne. Po mojem je stvar osnovne etike vsakemu omogočiti prostor za izražanje.

Toda če tradicionalne avtoritete izgubljajo moč, je vprašanje, na kaj se lahko človek v tem svetu še opre, da bi ostal zvest samemu sebi. Na soljudi in pristno komunikacijo med ljudmi? A tudi to je danes težko vzpostaviti.

V teatru, hvala bogu, ni tako težko. V mojem razumevanju gledališča je takšna komunikacija temelj za ustvarjanje. Da bi jo omogočili, pa se moramo znebiti vseh apriornih sodb o tem, kaj je prav in kaj narobe. In zares premisliti o tem, česa nas je sram.

Ustvarjalna brezsramnost je pogoj za začetek ustvarjalnega procesa, saj spodbuja zavedanje, da je vsak tvoj del enako dragocen, zanimiv in ustvarjalen, hkrati pa, da se ti ni treba ničesar, kar je v tebi, sramovati. Ustvarjalnost se zgodi, ko ni apriornega cilja, torej med tavanjem in nevednostjo. Najhuje bi bilo, če bi se kot režiser pretvarjal, da točno vem, kam vodim našo gledališko barko. Nimam pojma in nočem imeti pojma, saj bi, če bi imel jasen cilj, spregledal in zamudil priložnosti, ki vznikajo spontano med pripravami predstave. Treba se je naučiti ustvarjati v negotovosti.

Tako v gledališču kot v življenju si lahko zares prepričan le o redkih odločitvah, ki jih sprejmeš. Vsi v vsakodnevnem življenju nemalokrat pri odločanju posnemamo ravnanja drugih ali pa sprejemamo odločitve na pamet. V to nas sili življenje, ki zahteva hitre odločitve. Te odločitve na pamet so neustvarjalne, ubijajo, so le splošna mesta, ki – če bi dobro premislil – niso zares moja. Zato mislim, da se je treba naučiti živeti v negotovosti in jo ohranjati.

Zajeti sapo in premisliti postaja luksuz v času, ko ljudem zmanjkuje sape. Kaj storiti?

Treba si je vzeti čas za premislek. Ustaviti konje. Zdajšnje brzenje je uničujoče. Smo ven iz gospodarske krize, letošnja rast BDP-ja znaša več kot štiri odstotke, mi pa se obnašamo neučakano, kot da smo že v vojni. Potrebovali bi več tišine. Ni treba, da vsako tele – čeprav to zveni malce fašistoidno – reče, kar se mu tisti trenutek zazdi. Ne znamo več poslušati. Komaj čakamo, da bo sogovornik končal, da bi povedali svoje. Ne slišimo, kaj šele, da bi o slišanem premislili, preden odgovorimo. Pa zavedati bi se morali, da ni vse povezano samo z našo lastno osebnostjo. Čas bi bil, da spustimo žogo na zemljo.

Problem zagotovo ni v ljudeh, temveč v družbenem sistemu, ki ga poganja sla po dobičku. Je današnja umetnost sposobna reflektirati probleme, o katerih govorite, in celo ponuditi rešitve? Zdi se namreč, da je tudi večji del slovenskega gledališča, kot je vidno iz repertoarjev gledaliških hiš, zastal v moderni in njenih starih dilemah, ne zna pa – čeprav morda na Zahodu nastajajo kakovostni teksti, ki znajo zajeti antagonizme sodobnega sveta – zares predstaviti novih družbenih okoliščin. Je problem v gledaliških hišah, ki so v izbiri repertoarjev premalo drzne?

Zagotovo pogrešam drznost. V slovensko gledališče so se zalezli strah, previdnost in mediokriteta, kar je posledica več dejavnikov, posledice teh sprememb pa se že kažejo v vznikanju nove oblike malomeščanstva, ki ga zaznamujejo poenostavljanje, banaliziranje, vulgarnost, kič ali še kaj bolj strašnega. Problem je že v komisiji ministrstva za kulturo, ki je lani dala večini teatrov negativno oceno. Z imenom in priimkom so zaradi predstave Kralj Ubu izpostavili tudi mene, ker naj bi bil samovšečen, kičast in poln ega. Žal se te vsebinske pripombe, s katerimi je sicer popolnoma nekompetentna komisija ocenila delovanje gledališč in posamezne režiserje, že čutijo v njihovem današnjem ravnanju. Sprva so se gledališča sicer kritično odzvala na poročilo komisije, zahtevala njeno odstavitev, toda komisija je – morda na nezavedni ravni – dosegla, da so se ji gledališča predvsem v vsebinah predstav uklonila. Tudi zato je še manj drznosti v današnjih gledališčih.

Večkrat kdo pravi, da mladi nimajo perspektive, da so neodločni in razvajeni. To je laž. Tisti, ki tako govorijo, se očitno čutijo krive ali soodgovorne za brezperspektivnost. Ali pa ščitijo svoje lastne riti.

Pa ne govorim le o drznosti v smislu snovanja političnih predstav. Drznost v današnjem gledališču se lahko izraža tudi v drugačni obliki ustvarjanja predstav v vsebinskem, produkcijskem in metodološkem smislu. Takšnega »eksperimentiranja« je v slovenskem gledališču zares premalo. Res pa je, da je letos komisija Borštnikovega srečanja naredila drzno potezo, ko je nagradila predstave prekarnih ustvarjalcev, ne pa velikih institucij. S to odločitvijo je opozorila na glasove ustvarjalcev, ki niso prav pogosto slišani. Žal ustreznega odziva na to gesto, ki bi morala vzburkati gledališko srenjo, ni bilo.

Kot profesor na AGRFT ste vzgojili generacijo režiserjev, ki razumejo, da je teater vedno manipulacija in domišljena strategija, a vendar vidijo v gledališču tudi orodje, s katerim lahko izzovejo upor, čeprav – tako se zdi – pogosto le ponavljajo mnenja, ki krožijo v javnem prostoru.

Verjamem v mlade. Žiga Divjak, Nina Rajić Kranjac in še mnogi drugi mladi režiserji so v sebi – česar se zavedam šele zdaj – globoko etični. Svojega dela se lotevajo pogumno in z vso družbeno odgovornostjo. Preizprašujejo vse, tudi teater, nič jim ni samoumevno. Tudi gledališke vizije moje, srednje, generacije, preizprašujejo. Še dobro, saj jaz zdaj že vendarle govorim s »pozicije kavča«, udobja in razvajenosti. Njihova odločnost in etična odgovornost me navdušujeta. Večkrat kdo pravi, da mladi nimajo perspektive, da so neodločni in razvajeni. To je laž. Tisti, ki tako govorijo, se očitno čutijo krive ali soodgovorne za brezperspektivnost. Ali pa ščitijo svoje lastne riti. Zaradi mladih se ne bojim za prihodnost gledališča. V njih je kvaliteta, ki je jaz in moja generacija nimava.

Govorite o družbeno ozaveščenih ljudeh. Je pa seveda cela generacija sprijaznjencev z neoliberalnimi zakoni boja za obstanek. Tem zakonom, čeprav so tudi zanje krivični, sledi tiha večina. Lahko te ljudi teater ali katerakoli umetnost (še) nagovori? 

Objektivno gledano teater nima ravno velikega dometa. A se ohranja in bo obstal, saj v ljudeh obstaja temeljna arhetipska potreba po teatru kot prostoru igre znotraj dogovorjene fikcije. Domet teatra se vsekakor oži, vendar se odpirajo tudi drugi načini za komunikacijo in izražanje. Mednje sodijo tudi nove tehnologije, pred katerimi nekateri svarijo, meni pa se zdi, da mladi z njimi ustvarjajo nove jezike, ki jim jaz, tehnološko nepismen, ne zmorem slediti. Res pa je, da smo družba letargije. Tiha večina je bila in ostaja rakrana človeštva, vendar bi bilo domišljavo trditi, da so mlade generacije bolj tiho, kot je bila moja. Problem je, ker hočejo mlade ukalupiti, jim ubiti individualnost, da bi postali obvladljivi, vodljivi, in jih stopiti z večino.

Tudi birokratizacija je rakrana človeštva. Kaj storiti?

Jasno. Nekatere stvari se ne dajo ukalupiti ali določiti s paragrafi. Če bi znal točno povedati, zakaj ljubiš svojo ženo, bi s tem dokazal, da je v resnici ne ljubiš. Ves čas iščemo načine, kako ubesediti za nas bistvene stvari, vendar se ne zavedamo, da bistvenega ni mogoče zajeti z besedami. Mladega človeka bi morali podpirati v njegovi negotovosti, v iskanju, ne pa mu takoj določiti tira, ki naj bi ga vodil proti nekemu cilju, upajoč, da bo ta pot čim krajša. Tudi ljubljanska univerza, ki postaja koncern, vse bolj vzgaja mlade na ta način. Še malo, pa mlad človek ne bo več dokazoval, da je vreden študija, z dobrimi ocenami, temveč z debelino denarnice svojih staršev. Forsirajo se napačne vrednote, hkrati pa se mladim vsiljujejo pravila, ki vnašajo v njih strah. Negotovost pa ni enako kot strah. Tudi v negotovosti je nekaj strahu, vendar je negotovost imanentna življenju in vsakemu pravemu ustvarjanju. Stvarem je treba pustiti, da se zgodijo. Tudi ljubezni ne moreš izsiliti. Zgodi se, če se med dvema nekaj zaiskri.

V ZDA in v zahodni Evropi se danes zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju kot hiše iz kart sesuvajo kariere najuspešnejših hollywoodskih igralcev in zahodnih politikov. Vsaka oblika nadlegovanja in šikaniranja podrejenih je seveda vredna obsodbe. Toda zdi se, da smo – velikopotezno, kot je v ZDA običajno – priče porajanju nove dobe politične korektnosti, ko bosta tudi ljubezen ali seks postala predmet pogodb. Bo še kdaj zavibriralo in se zaiskrilo med človekoma?

Še vedno živimo v svetu, kjer v veliki meri veljajo pravila moške igre. Ženske imajo v takšnem svetu, če želijo biti v njem uspešne, dvojno delo: dobro morajo opravljati svoje delo in opravljati ga morajo na moški način. Še vedno torej živimo v obdobju patriarhata. Vsaka vrsta nadlegovanja ali nasilja je nesprejemljiva. Dobro, da se o tem vse več govori. V Sloveniji tudi o alkoholizmu in družinskem nasilju. Res pa je, da se današnja družba odziva na te zares žgoče probleme z vzpostavitvijo nove, neživljenjske politične korektnosti. Bojim se puritanstva in različnih oblik čistunstva, ki se zdaj, po razkritih primerih spolnega nadlegovanja, kot črna kuga širijo po Evropi, kar je voda na mlin tistim, ki zagovarjajo – v imenu čistega naroda, čiste rase, čiste vere – »čistost«. Toda ali ni lepo tisto, kar diši samo po sebi? Vonj ženske, ki ne uporablja parfuma? Američani pa bodo iz problema, ki so ga kot družba ozavestili ta hip, očitno naredili novo obliko lova na čarovnice. Z določanjem vsega, kar nam bo dovoljeno in kaj ne, si bomo Zahodnjaki nadeli svoje burke.

V črni kroniki sem prebral, da sta dva Romuna iz bankomatov ukradla 17 tisoč evrov, za kar jima grozi sedemletna zaporna kazen. Poskušal sem si preračunati, koliko let bi morala glede na to kazen odsedeti denimo Bavčar ali Janša.

Si bom še upal pogledati žensko v oči? Če se mi bodo oči zaiskrile ali morda njej, bo to že napad na jedro moje ali njene osebnosti? Očitno bomo vsi hodili po svetu s čudaškimi plašnicami. Morda pretiravam, morda pa tudi ne.

V sodobnih družbah nastaja vse več trkov, saj noveliranje zakonodaj ne sledi zahtevam naglo spreminjajoče se družbe. To, kar zakon dovoli ali prepoveduje, je zato lahko marsikdaj krivično. Kako potem operacionalizirati zakon, ki izvira iz splošne morale? 

Ne vem. Za začetek bi predsedniku Borutu Pahorju predlagal, da se odločno zavzame, da Sirec Ahmad ostane v Sloveniji. Podobno bi morala ravnati vsa Evropa, ko je Španija z legalizmom preprečila pravico Kataloncem do osamosvojitve, ker pač v španski ustavi ni člena, ki bi jim dovoljeval osamosvojitev. Slepo sledenje zakonu ima včasih uničujoče posledice. Tudi izvajalci zločinov v Tretjem rajhu so, kar je lepo razložila Hannah Arendt, delovali znotraj nacistične zakonodaje. Arhitekt holokavsta Adolf Eichmann je le vrhunsko izpolnjeval zakon. Hočem reči, da ni nujno in vedno dobro tisto, kar določa zakon. Vprašati se je treba, kaj storiti v primeru, če zakon povzroči krivice.

So strahovi pred islamizacijo Evrope napihnjeni ali tudi deloma upravičeni? 

Že z nemiri v predmestjih francoskih mest pred desetimi leti, torej pred begunsko krizo, je postalo jasno, da sedanja evropska politika ne omogoča, če uporabim nagnusen izraz, integracije ljudi drugačne etične ali verske pripadnosti v Evropi. Normalna posledica dolgotrajnega maltretiranja v novodobnih getih je upor v obliki še večjega poudarjanja drugačnosti. Zato se ne smemo čuditi, če danes v Sarajevu vidimo toliko žensk v burkah. Nacisti so znali »genialno« razvrednotiti Jude kot ljudi, ko so še pred holokavstom rekli, da Judje niso ljudje, ampak živali. Ko so jih internirali, jih izstradali, jih prisilili, da v blatu kot pujsi rijejo iščoč krompirjeve olupke, so jih fotografirali in tako potrdili svojo »tezo« o živalih. Desnica v odnosu do muslimanov zdaj počne enako. Jasno je, da se bodo muslimani po vseh medijskih napadih – zagotovo plačanih – razbesneli, njihovi nasprotniki pa bodo lahko rekli: evo, imeli smo prav. In pozabili, da je bil izvirni greh v nepripravljenosti za vzpostavitev pristnega dialoga.

V nekem intervjuju ste dejali, da vas politično dogajanje, zoženo le na levico in desnico, več ne zanima. Ste med mnogimi. Toda v slovenski in globalni družbi se porajajo nove, še nevarnejše ločnice. Ne samo med bogatimi in revnimi, tudi tistimi, ki so vpreženi v voz sodobnih tehnologij, in tistimi, ki niso. Iz tega se kuje nova postpolitika, ki pa še ni konsolidirana. Vas ti procesi skrbijo? 

Seveda. V črni kroniki sem prebral, da sta dva Romuna iz bankomatov ukradla 17 tisoč evrov, za kar jima grozi sedemletna zaporna kazen. Poskušal sem si preračunati, koliko let bi morala glede na to kazen odsedeti denimo Bavčar ali Janša. Nerad govorim o socialnih problemih družbe, saj ljudi v resnični stiski osebno ne poznam. Vedno se vprašam, s kakšno pravico jaz – nekakšen kavč levičar, rdeči buržuj – solim pamet. Prepričan pa sem, da vsi ljudje potrebujemo iste stvari. Občutek nezamenljivosti, edinstvenosti in vrednosti našega življenja. Odločno pa zavračam logiko, da prestrašen delavec bolje dela. Prepričan sem, kar vidim tudi ob delu v teatru, da se lahko nekaj zgodi šele, ko sta človeku zagotovljena dostojanstvo in integriteta. Če človek ni vsaj minimalno ponosen na svoje delo, ga zagotovo ne bo opravljal dobro. Panika in strah za golo preživetje v človeku ubijata individualnost, ponos, povečujeta možnost samomora in psihičnih težav, kar vse lahko vodi v nasilje, šovinizem. Toda ljudje se ne uprejo. Očitno se več ne znajo. Ne gre samo za denar, saj je ta le ena izmed emanacij nečesa bolj temeljnega – želje po premagovanju smrti. Želja po moči in vplivu je v resnici le želja po premagovanju smrti in vpisovanju svojega imena in priimka v knjigo večnosti.

Na parlamentarnih volitvah bomo lahko znova izbirali med solidnimi, slabimi in zelo slabimi rešitvami za razvoj slovenske družbe. Kaj bi morali spremeniti v političnem ustroju, da bi ta zares odražal hotenja in probleme ljudi?

Uvedel bi drugačen tip demokracije. Politične stranke bi ukinil. Prepovedal bi tudi govorjenje v množini, saj je z »mi« konec demokracije. »Mi« namreč ne obstaja. Kar govorim, slišite na svoj način, kar govorite vi, jaz slišim na svojega. Morda bi pustil le dvojino, ker je nekaj zares lepega. Strankarski sistem se mi zdi zelo problematičen. Desnica je postrojena kot vojska. Levica je sicer bolj fleksibilna, sposobna je razpasti in se nato znova konsolidirati, v čemer vidim celo prednost, saj se pravi levičar ne bo držal kot obseden politične opcije ali stranke, če se mu je zaradi česa zamerila. Nujno bi bilo uvesti neposredno politično odgovornost, podobno, kot so jo imeli za svoje predstavnike stari Grki, saj so s svojim premoženjem in življenjem neposredno odgovarjali za zakon, ki so ga predlagali. Pilatovstvo slovenske politike in ekonomije je huda bolezen te družbe.

Čutimo, da je Jernejev odhod strašna, neizmerljiva izguba, vendar zaradi šoka še nismo zares doumeli, kaj je pomenil za slovensko gledališče in kako naprej brez njega. Tudi sam moram razmisliti, kako naprej. Prezgodaj je še. Počasi.

Še nekaj bi morali spremeniti. Poleg ženskih bi morali v politiko uvesti tudi kvoto tujcev, saj smo dejansko preveč zlizani drug z drugim. V politiki vsak – kar velja še posebej za kliko, ki je na oblasti od osamosvojitve – nekomu nekaj dolguje. Sedanja incestuozna razmerja v politiki in zaplankanost so pogubni. Nujna pa je individualizacija politične odgovornosti. Vsak lahko kandidira za mesto v politiki, vendar bi moral za svoje odločitve neposredno odgovarjati. Morda bi potem vstopili v politiko resni in odgovorni ljudje, ki bi se znali ogniti cerebralni logiki in logiki solipsizma.

Prejšnji teden sta slovensko gledališče in film izgubila vrhunskega igralca. Jernej Šugman je bil vaš prijatelj, somentor na AGRFT, igral je v treh vaših aktualnih predstavah. Kaj njegovo slovo pomeni za slovensko gledališče in za vas osebno?

Čutimo, da je Jernejev odhod strašna, neizmerljiva izguba, vendar zaradi šoka še nismo zares doumeli, kaj je pomenil za slovensko gledališče in kako naprej brez njega … Bil je moj prijatelj. Sprva sem imel pred njim tremo in do njega velikansko spoštovanje, ki pa ju je znal hitro omehčati. Bil je eden izmed, če lahko tako rečem, mojih igralcev, ob katerem sem imel občutek, da lahko z njim delim vse svoje zamisli, morda tudi neumne, ničesar se mi ni bilo treba sramovati pred njim. Zaupala sva drug drugemu. Jernej je imel v sebi izobilje igralskih kvalitet, obenem pa je iz njega vela želja po raziskovanju in tavanju ne glede na to, kam bi te zamisli ponesle. Občutek takšne ustvarjalne svobode, ki ga je ponujalo delo z Jernejem, je nezamenljiv … Tudi sam moram razmisliti, kako naprej. Kup etičnih vprašanj in dilem se mi zastavlja ob njegovem odhodu. Prezgodaj je še. Počasi.