Planet Globokar

Ko je devet v delavske uniforme napravljenih performerjev začelo komunicirati v jeziku, podobnem govorici marsovčkov iz Burtonove filmske mojstrovine Mars napada!, je postalo jasno, da bo v predstavi Planet Globokar, ki smo si jo te dni ogledali v Cankarjevem domu, veliko prepuščeno interpretaciji občinstva. Pa vendar je narativ vse otipljivejšo podobo dobil vsakič, ko je v kader, bodisi izpod stropa ali iz tal Linhartove dvorane, pokukal nov inštrument. Znašli smo se v (glasbenem) svetu našega svetovno uveljavljenega skladatelja in pozavnista Vinka Globokarja. In če ne prej, je to postalo jasno takrat, ko je Daniel Riegler, vodja performerjev iz dunajskega ansambla Studio Dan, zaigral na pozavno, potopljeno v akvarij, napolnjen z vodo.

No, poznavalci Globokarja, ki je veliko ime svetovne glasbene avantgarde, so posamezne njegove glasbene fraze in ideje bržkone prepoznali že prej. Sploh tisti, ki poznajo njegovo iz 55 kompozicij sestavljeno delo Laboratorium. Prav v tem delu, ki ga je sam poimenoval »delovni dnevnik osebnih raziskovanj« (nastajalo je 13 let) in v katerem se je med drugim ukvarjal s podaljšanimi tehnikami ter inovativnim spojem akustičnih in elektronskih inštrumentov, sta Riegler in režiser Manfred Weissensteiner namreč našla premiso za predstavo Planet Globokar.

Ker sta se je lotila z dobršno mero humorja, zabavne raziskovalnosti in duhovitosti, je bil njen prvotni namen nekakšno uvajanje otrok v svet sodobne glasbe. In sodeč po odobravajočih otroških vzklikih, ki so tudi med izvedbo v Linhartovi dvorani postali sestavni del same predstave, se jima je to nedvomno posrečilo. Lahko pa mirno sklenemo, da to ni samo predstava za otroke in bi si jo moralo ogledati tudi starejše občinstvo, ki ima do tovrstnega neobremenjenega, a hkrati izjemno angažiranega pristopa do sodobne glasbe še vedno zadržke, čeprav povsem neumestne.

Ja, tabuji, v katere Globokar, ki ga bolj kot doma poznajo na tujem, s svojimi domislicami dreza že več kot štirideset let, v interpretaciji Studia Dan postanejo precej votli. Za to, da občudujete zvoke, ki jih deveterica performerjev inštrumentalistov igrivo in zvedavo izvablja iz električnih vrtalnikov in podobnega orodja, v vodo potopljenih ali z vrtno cevjo spojenih trobil, violin in tolkal, pač ne potrebujete akademske podkovanosti. Povsem dovolj je, če premorete nekaj zdrave radovednosti, odprtega duha in ja, tistega iskrenega otroškega entuziazma za spoznavanje novosti.

Aplavz in ovacije ob koncu predstave niso puščali dvoma o tem, da se je avstrijski kolektiv več kot izkazal. Po eni strani z vrhunsko izvedbo, v kateri je marsikaj sicer prepuščeno tudi naključjem, po drugi pa z izvrstno premišljeno, poznavalsko in dodelano zasnovo predstave. V njej je očitno užival in se morda iz nje česa novega naučil tudi sam Vinko Globokar, ki je med predstavo sedel med občinstvom, na koncu pa je vseh devet nastopajočih pozdravil in poskrbel za še bučnejši aplavz.