Fenomen Eda Sheerana

Konec leta je čas, ko glasbeni entuziasti mrzlično pregledujemo različne lestvice najboljših albumov. Eni zato, da morda opazimo ploščo, ki se nam je med letom izmuznila, drugi zato, da v komentarjih izlijejo svoj gnev, ker na lestvicah ne najdejo svojih favoritov, tretji iz kakšnih drugačnih vzgibov. No, ob pregledu letošnjih lestvic v oči zbode predvsem to, da na skoraj nobeni ne boste našli plošče ÷ (v angleščini se izgovori Divide, po naše Deliti) Eda Sheerana. Okej, na njih ne boste našli še desetine drugih, ki bi si to bolj zaslužile, ampak te niso podirale prodajnih rekordov. Sheeran pa je letos povsem zasenčil vse ostale glasbenike. Izdaja plošče ÷ je v prvi polovici letošnjega leta samo v Veliki Britaniji celoten izkupiček od prodaje glasbe povečala za več kot 11 odstotkov. V ZDA jo je po prodaji šele nedavno prehitela ena sama plošča, nova plošča Sheeranove dobre prijateljice Taylor Swift.

Sheeranova plošča je že v prvem tednu po izdaji osvojila vrh britanske lestvice najbolj prodajanih plošč, vseh šestnajst novih skladb (med njimi so tudi štiri bonus skladbe z »delux« različice) pa se je znašlo celo med dvajsetimi najbolj prodajanimi singli. Zaradi tega ekscesa so upravljalci britanske lestvice uvedli strožja pravila. Razlog? Prevelik vpliv, ki ga je imelo na izračun skupne prodaje število poslušanj posameznega izvajalca prek spletnih servisov za poslušanje glasbe, kot so Spotify, Deezer in drugi.

V začetku decembra je Spotify Sheerana tudi uradno razglasil za največkrat prek njihovega servisa poslušanega oziroma »streamanega« izvajalca v letu 2017 – njegove skladbe so skupno zabeležile 6,3 milijarde poslušanj. Ko tem številkam dodamo še vse preostale spletne platforme, ni več nobenega dvoma, da je 26-letni angleški pevec in pisec pesmi postal eden najbolj priljubljenih glasbenikov zadnjih petih let.

A od kod ta dihotomija? Zakaj je Sheeran tako zelo priljubljen pri poslušalcih in hkrati praktično povsem nezanimiv za glasbene poznavalce? Enostaven odgovor bi si lahko izposodili kar pri samem Sheeranu, ki vedno rad poudari, da glasbe ne ustvarja za glasbene kritike. S tem ni seveda nič narobe. Negativna plat je tukaj predvsem glasbeni ustroj, ki z unovčevanjem Sheeranove priljubljenosti ustvarja vtis, da je glasbena ponudba homogena. Naj si gre za najbolj poslušane radijske postaje in njihovo nenehno predvajanje Sheeranovih skladb ali pa Spotify in njegove (tudi algoritmično generirane) »playliste«, ki prednost dajejo razpoloženjskim atributom glasbe, ne pa tistim, po katerih ponavadi ločujemo dobro glasbo od povprečne. Sheeranova glasba je, kot kaže, pač dovolj neškodljiva, ali še raje, nemoteča za takšne podvige. Temu pritrjuje tudi skupna raziskava poslovnega družbenega omrežja LinkedIn in Spotifya, ki je razkrila, da je Sheeran najbolj priljubljen glasbenik za poslušanje na delovnem mestu. »Poslušajo me, medtem ko si dajo opravka s pomembnejšimi rečmi,« najbrž ni dosežek, ki bi si ga večina glasbenikov zapisala v svoj rezime.

Pravzaprav je popoln antipod zdraharskih zvezdnikov, ki v zadnjem desetletju svojo kariero gradijo s provokacijami. In v tem, kar dela, se vedno zdi pristen in iskren.

Ali pač? Ja, v Sheeranovem primeru se zdi, da je to, kako nagovoriti povprečnega (radijskega) poslušalca, pomemben del njegove strategije. Pa naj si gre za mešanico glasbenih slogov (pop, folk, hiphop, R & B, ipd.), s katero nagovarja žanrsko in generacijsko zelo pisano občinstvo, ali pa igranje na karto preprostega, prijaznega in prizemljenega fanta, ki prej kot na zvezdnika spominja na »geekovskega« soseda ali najboljšega prijatelja. No, to njegovo »igro« je sicer treba vzeti z rezervo, ker se v tem, kar govori, dela in piše v svojih pesmih, vedno zdi pristen in iskren. Pravzaprav je videti kot popoln antipod zdraharskih zvezdnikov, ki v zadnjem desetletju svojo kariero gradijo s provokacijami, škandali, samohvalo ali pa pljuvanjem po tekmecih. Sheerana boste prej videli, kako na ulici povsem spontano zapoje s kakšnim nadobudnim glasbenikom.

V tem pogledu je Sheeran v zvezdniški ustroj nedvomno prinesel svežino. To so začutili vplivneži iz glasbenega biznisa, ki so velik potencial prepoznali tudi v njegovi življenjski zgodbi. Njegova pot od glasbenika, ki prenočuje na kavčih svojih prijateljev ali pa na klopeh pred Buckinghamsko palačo, do enega najpriljubljenejših glasbenikov, ki polni stadione po vsem svetu, je dobila skoraj mitske razsežnosti. In to pot si je tlakoval sam, z neustavljivo delovno vnemo in ambicijo. Še danes, ko ga je pod svoje okrilje vzel Elton John in plošče objavlja pri založbi velikanki Warner Bros, večino pomembnih odločitev sprejema sam. Menda je za svojo glasbeno kariero skoval 30-letni načrt, s katerim si je zastavil najvišje cilje. In ti eksponentno rastejo skupaj z njegovo priljubljenostjo in uspehom.

Ker je mejnike podiral že s prejšnjo ploščo, si je pred marčnim izidom plošče ÷ denimo zastavil cilj, da bo s prodajo prehitel v rekordni nakladi prodano zadnjo ploščo Adele. To se sicer ni zgodilo, tudi zato, ker je Adele svojo ploščo 25 leta 2015 objavila v potrošniškem, božičnem času. Toda glede na to, da na lestvicah še vedno vztrajata tudi obe njegovi prejšnji plošči, se mu želja morda še uresniči.