Cankar v oblačkih

Zdi se, da gre Slovencem bolj kot praznovanje rojstev od rok slavljenje obletnic smrti narodovih stvariteljskih velikanov. Tako je pred nami Cankarjevo leto, prihodnjega decembra bo namreč od pisateljeve smrti minilo stoletje. Zaznamovanje stoletnice se je začelo z zbirko Cankar v stripu, iz katere še veje vonj sveže tiskarske barve. Trije stripi so naprodaj le v paketu in želijo izbrana dela umetnika, ki je vznemirjal z življenjem in delom, predstaviti sproščeno, sodobno in dinamično, pri čemer merijo zlasti na mlade bralce.

Za zbirko Cankar v stripu so moči združili trije pisateljsko-ilustratorski dvojci, ki so jih krmarili avtorja projekta Uroš Grilc in Lena Jevnik ter urednica Ženja Leiler. »Izbira avtorjev je bila po svoje logična: poiskali smo takšne, ki so s svojo estetiko pisateljsko in likovno dovolj suvereni, da se spustijo v dialog s Cankarjevo dediščino, in ki so v tem trenutku v vrhunski umetniški kondiciji,« pravi Uroš Grilc, ustanovitelj zavoda Škrateljc, pri katerem je zbirka izšla.

V prvem tandemu so povezali Andreja Rozmana - Rozo in Damijana Stepančiča, v drugem Boštjana Gorenca - Pižamo in Tanjo Komadina, v tretjem Žigo X Gombača in Igorja Šinkovca. Prvi dvojec je pred tem skupaj v strip Živalska kmetija že prelil avtorsko predelano knjižno predlogo Georgea Orwella, druga dva sta sodelovala prvič.

Ker je Cankarjev opus izjemno obsežen, so skupaj izbrali tista besedila, ki jih »je vsak avtor lahko oplemenitil s stripovsko subverzijo in intervencijo«. Prvi par je tako priredil Hlapce, drugi povest Moje življenje, tretji Hlapca Jerneja in njegovo pravico. Vsakega od stripov dopolnjuje še spremna beseda o izvirniku.

Kot je v spremni besedi k stripu Moj lajf – navdih zanj je bilo seveda Moje življenje – napisala Ženja Leiler, za Cankarja tako kot za večino klasikov nacionalne literature velja, da »o njem vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo«. Prvi slovenski poklicni pisatelj je slovel že za življenja in njegovega pogreba so se udeležili dijaki vseh ljubljanskih srednjih šol, kot prozaist, pesnik, dramatik in esejist pa je ustvaril obsežen opus, v katerem so dela, ki dobro stoletje po nastanku izkazujejo brezčasno aktualnost.

Čeprav številne od njegovih stvaritev prežema satira, pridevnik cankarjanski označuje nekaj težkega, trpečega, zamorjenega, za kar se verjetno lahko zahvalimo prezgodnjemu šolskemu pitanju s temami, ki jim otroci zaradi pomanjkanja izkušenj niso kos. »Otroci se težko poistovetijo s tem, kar Cankar sporoča,« pravi nekdanji urednik, zdaj pa pedagog Andrej Koritnik, ki tako kot številni kolegi meni, da je Cankar v izvirniku za osnovnošolce pretežko čtivo. Še najbližja jim je enajsta šola pod mostom iz črtice Moje življenje, ki jo spoznajo v šestem razredu. Tako si marsikdo od odraščajočih ali odraslih želi, da mu del Ivana Cankarja ne bi za zmeraj priskutili že zarana in bi se z njimi seznanil kasneje, ko bi jih bil sposoben v celoti dojeti.

Trojica novih stripov bi to lahko spremenila. Osnovnošolce po Koritnikovem mnenju najbolj nagovarja strip Moj lajf, »ki se sicer ukvarja z najbolj mitičnimi Cankarjevimi zgodbami, ampak je najbolj metafikcijski od vseh, pa tudi najduhovitejši«. V črtici Pehar suhih hrušk mali Ivan do prepovedanih sadežev pride z uporabo čelade, ki mu jo priskrbi sestra Lina in s katero vidi varovalne rdeče laserske žarke za omaro. Ko ga kasneje Lina zatoži mami in jo Ivan v maščevanju zgrabi za kito ter vleče po vrtu, v stripovsko dogajanje posežeta ilustratorka Tanja Komadina in pisec Boštjan Gorenc - Pižama. Vdreta na prizorišče in Ivanovo družino kot mediatorja poučita, da je pogovor, ne nasilje, učinkovit način reševanja težav.

Knjiga Moj lajf, ki sicer prinaša humor v besednih in likovnih domislicah, zbuja občutek, da se je Pižama z zabavnimi sodobnimi predelavami slovenskega književnega klasika spet znašel na domačem terenu. Njegova knjiga sLOLvenski klasiki 1, ki je izšla pred dvema letoma in so jo mladi takoj vzeli za svojo, je tik pred tem, da doseže neverjetnih deset tisoč prodanih izvodov, njeno nadaljevanje pa pričakujemo poleti.

Pri prirejanju besedila se je Cankarjevega izvirnika najbolj držal Andrej Rozman - Roza v stripu Hlapci: ko angeli omagajo. Je pa v »najbrž najbolj slavljeni in najbolj reprezentativni gledališki komad vse slovenske dramatike«, kakor Hlapce v spremni besedi označi filozof Mladen Dolar, vseeno dodal angela in nadangela ljubezni, ki skušata združiti Jermana in Lojzko, hkrati pa nastopata kot nekakšna komentatorja. Ker niso le mladi tisti, ki jim je treba približati Cankarja, saj ga tudi med odraslimi redkokdo bere, strip z risbami Damijana Stepančiča učinkovito nagovarja oboje.

Da so časi danes pasji, pa sporočata avtorja stripovske basni Hlapec Jernej in pasja pravica, za katero je priredbo besedila prispeval Žiga X Gombač. Dogajanje je z Betajnove prestavljeno na Pasjo ravan, svet pa namesto ljudi naseljujejo psi, a v človekoliki podobi. V slaščičarni Pri slastnem smrčku stari Stritar z Jernejem dela najboljši sladoled daleč naokoli. Ko starega vzame smrt in mladi dedič Jerneja spodi od hiše, ki jo je s slovitim sladoledom pomagal graditi štiri desetletja, se hlapec poda na znamenito pot iskanja pravice. Zaradi želje po karseda prijaznem približanju zgodbe novele otrokom ta deluje preprosto, zato nemara bolj kot besedilo razpoloženje izvirnika s satiričnimi domislicami in obenem vseprežemajočo tragičnostjo odslikavajo črno-belo-sive ilustracije, ki so delo Igorja Šinkovca.

Medtem ko to berete, nastaja vsaj še en strip o Ivanu Cankarju, ki bo primeren za oboje, mlade in odrasle. Gre za življenjepis, za katerega je scenarij prispeval zgodovinar in kustos Mestnega muzeja Ljubljane Blaž Vurnik, riše pa ga Zoran Smiljanić. Avtorja pravita, da gre v stripu, ki za zdaj še nima uradnega naslova in katerega založnika sta Forum Ljubljana ter MGML (Muzej in galerije mesta Ljubljane), za »osupljivo potovanje, polno zanimivih, žalostnih in humornih prigod, ki se bere kot napeta fikcija«. Spomladi pa lahko v kinematografih pričakujemo še celovečerni dokumentarni film z delovnim naslovom Druga Ivanova smrt, ki nastaja v koprodukciji Friendly production in RTV Slovenija. Scenarij za film je prispeval Matjaž Pikalo, režira ga Dušan Moravec.

Piše se nam torej leto, prežeto s Cankarjevimi likom, delom in duhom, ki se drzno prelivajo v stvaritve popularne kulture. Cankar je doslej kraljeval predvsem na odrih gledališč in policah knjižnic, s tem, da je od nas oddaljen za celo stoletje, pa se bo očitno končno marsikomu približal.

Stripovska zbirka:
Cankar v stripu
Stripi: Hlapci: ko angeli omagajo (Damijan Stepančič in Andrej Rozman - Roza), Moj lajf (Tanja Komadina in Boštjan Gorenc - Pižama), Hlapec Jernej in pasja pravica (Igor Šinkovec in Žiga X Gombač)
Založba: Škrateljc, 2017
Cena: 29,90 evra (za zbirko)

Še več Cankarja

Zbirko Cankar v stripu spremlja istoimenska razstava, ki je še vse do 12. januarja na ogled v Galeriji Domžale. Pisci vseh treh stripovskih priredb Cankarjevih del pa izvajajo tudi gledališko-stripovski performans Cankar strip. Ogledate si ga lahko 9. januarja 2018 v Lutkovnem gledališču Maribor ter 7. in 8. februarja v ljubljanskem Cankarjevem domu.