Pregled leta: Krepitev protibegunske politike

Leto se z vidika pravic beguncev, ki spadajo med temeljne človekove pravice, ni začelo obetavno. Državni zbor je januarja na predlog koalicije sprejel verjetno najspornejši zakon v svežnju zakonodaje za zaostritev protibegunske politike – novelo zakona o tujcih. Ta predvideva, da lahko Slovenija zapre meje in onemogoči vlaganje prošenj za azil brez izjem vsem prosilcem, če državni zbor presodi, da begunci pomenijo »nevarnost za obstoj države«.

Ali je takšna zakonodajna rešitev sploh skladna z ustavo, že dlje časa presoja ustavno sodišče, ki pa izvrševanja zakona za čas presoje ni zadržalo. Še bolj vprašljivo je, ali je takšna rešitev skladna z mednarodnimi zavezami Slovenije na področju azila oziroma mednarodne zaščite. Avstrija je namreč sprejela blažjo zakonodajo, ki sicer predvideva delno zaprtje meje, a na način, da bi v ad hoc postavljenih obmejnih centrih po hitrem postopku reševali prošnje za azil, kar načeloma ni v nasprotju z mednarodnimi zavezami, da države pač morajo sprejeti prošnje za azil in izvesti postopek upravičenosti do mednarodne zaščite pri vsakem posameznem prosilcu.

Poleg tega Avstrija, na katero se je pri upravičevanju zakona sklicevala vlada, spada med države članice EU, ki so absolutno, sploh pa glede na število prebivalcev, sprejele največ prosilcev za azil in tudi podelile največ begunskih statusov. Slovenija pa spada med države, ki so na diametralno nasprotni strani te lestvice in strožjo azilno zakonodajo sprejema na zalogo. Do prosilcev za azil Slovenija sicer že dolga leta vodi nenaklonjeno politiko, kljub temu da v Sloveniji niti približno ni takšnega pritiska prosilcev za azil kot v nekaterih drugih evropskih državah.

»Glejte, saj lahko kupite navadno milo, zakaj mora biti parfumsko milo, lahko kupite navadno zobno pasto, zakaj mora biti tista ne vem kako fina. S kondomi pa le nehajte.«
Poslanec SDS Vinko Gorenak na seji državnega zbora o opremi za migrante

Leto se ni končalo nič bolje, kot se je začelo – s poskusom izgona že integriranega sirskega prosilca za azil Ahmada Šamija, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev begunskega statusa, ki je pobegnil pred vojno v Siriji in v Sloveniji vložil prošnjo za azil. Čeprav se je samoiniciativno vključil v okolje in družbo in se uspešno integriral, Slovenija vztraja pri deportaciji Hrvaški, ker naj bi bila ona prva odgovorna za obravnavo njegove prošnje za azil. Da bi uporabili neizpodbitno pravico, da Slovenija sama odloči o njegovi prošnji, jim niti na pamet ni prišlo, kljub temu da gre za vzorčen primer prosilca za azil, ki bi si ga želela vsaka država, vsaka politika. Za prosilca za azil, ki bi ga lahko postavili za zgled.

Med vsemi prosilci za azil, ki v zadnjih letih prihajajo v Evropo, jih je polovica iz Sirije, kjer že sedmo leto divja vojna. Največ, skoraj pol milijona, jih je sprejela Nemčija, na drugem mestu je Švedska, ki jih je sprejela več kot sto tisoč. Sledijo Avstrija, Madžarska, Nizozemska, Danska in Bolgarija. Slovenija je v tem času podelila begunski status le 195 državljanom Sirije, veliki večini od teh po ukazu EU v skladu s solidarnostno shemo porazdelitve begunskega bremena.