Pregled leta: Ni meje? Pa kaj.

Preden je konec junija arbitražno sodišče sporočilo sodbo o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, so nekateri v slovenski vladi ocenjevali, da bo ta dogodek določil leto 2017. Da bo to najpomembnejši dogodek, ki bo pisal usodo Balkana. Dejansko pa se ni zgodilo nič kaj dramatičnega. Nobeden od pomembnejših slovenskih politikov se ni spotaknil ob državni meji, Zmago Jelinčič, ki je od slovensko-hrvaškega spora s svojimi kolegi odlično živel vsa devetdeseta, je sicer poskušal emocije razburkati z nekaj drznimi komentarji na svojem Facebook profilu, a življenje se je na obeh straneh meje hitro vrnilo v normalne tirnice.

Arbitražnemu sodišču je kljub formalnemu porazu vendarle uspelo vsaj razelektriti ozračje. Evropska ropotarnica je namreč polna nerešenih meddržavnih sporov. Ni države, ki v EU ne bi imela kakšnega takšnega problema. Velika Britanija in Španija se ne moreta zediniti glede Gibraltarja, Francija in Italija, čigav je vrh Mont Blanca, Bodensko jezero je še vedno edino območje v Evropi, kjer ni določenih meja, saj se Švica, Avstrija in Nemčija ne morejo dogovoriti, po kakšnem načelu bi jih potegnili, Irska in Velika Britanija ne znata določiti meje na jezeru Lough Foyle, Portugalska pa še zmeraj ne priznava suverenosti Španije na 750 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju okrog mesta Olivenza …

»Na tistem območju trenutno sploh ne lovim. Ko se bodo pojavili tisti štirje kalamari, bom vse obvestil – od družbenih omrežij do medijev in obeh držav, da grem tja.«
Piranski ribič Silvano Radin za Primorske novice o ribarjenju čez polovico Piranskega zaliva

Vsaka resna država EU ima nerešen ozemeljski spor, EU je celo utemeljena na ozemeljskem sporu med Nemčijo in Francijo glede Alzacije. A zaradi tega ni hude krvi, ni izsiljevanj, groženj ali specialcev na meji. In zdi se, da je končno to usodo dočakal tudi naš mali problem, ki – roko na srce – nikoli ni pomenil posebne ovire za slovenske ribiče, Luko Koper ali za status Slovenije kot pomorske države. Vitalni interes Slovenije ni bila blokada vstopa Hrvaške v EU, dokler ni rešeno mejno vprašanje, ampak vstop Hrvaške v EU, ne glede na ta spor. Odkar je Hrvaška v EU, se je slovenski izvoz na Hrvaško povečal za tretjino; danes Slovenija na Hrvaško izvozi za 25 odstotkov več, kot iz nje uvozi. To so realna vprašanja.

Arbitražna odločitev pa je spet pokazala, za kako iracionalen problem gre pri vsej zadevi. Čeprav je Hrvaška v skladu z njo dobila 80 odstotkov vseh zahtevkov na kopnem, dogovor načelno zavrača. In ker ga Hrvaška zavrača, se zdi, da ga Slovenija še bolj sprejema kot zmago. Formalnopravno, kot se za resne države spodobi, se bo postopek zdaj sicer nadaljeval. Potem ko se Slovenija in Hrvaška nista mogli zediniti glede celega seznama mediatorjev, potem ko so obe državi obiskali mnogi mediatorji – zdaj naokrog hodi podpredsednik evropske komisije Frans Timmermans –, bo problem z arbitražnega sodišča zdaj romal naprej, na sodišče v EU. V vmesnem času pa upajmo, da bomo na vse skupaj pozabili.