Pregled leta: Fuk stoletja

Matt Lauer, ki je 20 let vodil The Today Show, zelo uspešen jutranji program na TV-mreži NBC (njegova letna plača je znašala 25 milijonov dolarjev!), je bil tako priljubljen, tako vseameriški in tako slaven, da je dobil občutek, da lahko počne, kar hoče. In ko so ga številne ženske nedavno obtožile spolnega nadlegovanja, se je le potrdilo, da je božji kompleks – če si slaven, lahko z ženskami počneš, kar hočeš, kot bi rekel Donald Trump, direktor Amerike – tudi res implementiral.

Toda ko so ga odpustili, je časopis Variety razkril, da je imel v pisarni pod mizo skrivni gumb, s katerim je lahko zaklenil vrata – nihče ni mogel noter in nihče ni mogel ven. Strah, »da bo kdo prišel«, je bil odveč. Ženske so tako postale njegove ujetnice – s pritiskom na gumb. To mu je božji kompleks še okrepilo. Rdeči gumb mu je dajal občutek moči in oblasti – občutek, da je nad ženskami. Da lahko z njimi počne, kar hoče. Da mu nihče nič ne more.

Matta Lauerja in druge filmske, televizijske in politične zvezdnike (tudi kongresnika Johna Conyersa in senatorja Ala Frankna), ki so jih ženske po sestrelitvi producenta Harveyja Weinsteina obtožile spolnega nasilja, so bliskovito nagnali, odpustili, odstrelili, Trump pa je še vedno tu. Njegova prerokba se je izpolnila: »Lahko bi stal sredi Pete avenije in koga ustrelil, pa ne bi izgubil niti enega volivca!« Trump je spolni nadlegovalec z rdečim gumbom. Spolnega nadlegovanja, spolnega trpinčenja, spolnega nasilja ga je obtožilo 20 žensk, če štejemo še njegovo nekdanjo soprogo, Ivano Trump, ki mu je očitala celo »posilstvo«. Nekatere je grabil za prsi, druge za genitalije in zadnjico, tretjim je roko tlačil pod krilo, četrte je na silo poljubljal. Ker je bil slaven, je lahko počel, kar je hotel. In kar je hotel, je počel.

»Skrbelo nas je, da bo tretjo svetovno vojno povzročila umetna inteligenca, izkazalo pa se je, da je prava nevarnost v naravni neumnosti.«
Voditelj Stephen Colbert v oddaji Late Show na CBS o učinku Donalda Trumpa

Vse to pa kaže, da Trump v spolnem nadlegovanju, spolnem trpinčenju in spolnem nasilju kar uživa. Zdaj, ko je ameriški predsednik, je užitek še večji, saj ima tudi rdeči gumb, s katerim lahko nadleguje in trpinči ljudi, svet in zgodovino. Kaj če ta norec pritisne na rdeči gumb in sproži III. svetovno vojno, so se spraševali. Strah je bil povsem upravičen – ko je Jeruzalem priznal za glavno mesto Izraela, je na Bližnjem vzhodu sprožil burne, silovite, eksplozivne proteste.

A ne moremo reči, da ni vedel, kaj se bo zgodilo. Ne le da je vedel, kaj se bo zgodilo – to je storil prav zato, ker je vedel, kaj se bo zgodilo. Vedel je, da bodo muslimani ponoreli, da bodo ječali, da bodo kričali. In natanko to je hotel. Ali bolje rečeno, muslimane je hotel spraviti v jok in stok. Zakaj, ni nobena skrivnost: Trumpovi volivci brezmejno uživajo v nadlegovanju, trpinčenju, poniževanju in trpljenju muslimanov. Bolj ko muslimani ječijo in jočejo, večji je užitek! Trump jih stalno pita. Stalno jim mežika. To, kar druge razburja, njegove volivce vzburja. Trump je njihov David. Njihov Jezus. Njihov John Wayne. Njihov Travis Bickle. Njihova Mona Liza. Njihova nuklearna rešitev. Njihov fuk stoletja.

Trumpu so očitali, da nima vsebine, da nima politike, da nima platforme, a so očitno spregledali, da je njegova vsebina prav to – nadlegovanje, trpinčenje, poniževanje. Pritisne na rdeči gumb – in že ljudi nadleguje, trpinči, ponižuje. Ko je Jeruzalem priznal za glavno mesto Izraela, je pritisnil na rdeči gumb. In ja, na rdeči gumb je pritisnil, ko je retvitnil protimuslimanske videe, ki jih je tvitnila britanska neonacistična organizacija, ko je opsoval afroameriške športnike, ki na tekmah med ameriško himno nočejo stati, ko je tvital laži in teorije zarote, ko je psoval medije, ko je Kim Džong Una razglašal za »raketarja« in »pritlikavca«, ko je navijal za odpravo univerzalnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga je uvedel Barack Obama, ko je čez ozemlje, na katerem živijo Indijanci, speljal naftovod, ko je drastično – no, rekordno – skrčil zavarovano zvezno naravno območje v Utahu, ko je državljanom šestih muslimanskih držav prepovedal vstop v Ameriko in ko je podprl senatno kandidaturo Roya Moora, belskega nacionalista iz Alabame, homofoba in islamofoba, nekdanjega sodnika, ki ga številne ženske obtožujejo spolnega nasilja, celo pedofilije.

In zakaj je podprl Moora? Iz preprostega razloga: »Roy Moore vse zanika! In mimogrede – vse totalno zanika!« Logično: moškemu lahko verjameš, ženski pa ne. Ženska naj bo tiho. Ženske, ki govorijo, mu gredo na živce. Njegovim volivcem tudi – dobre so le ženske, ki vedo, kam sodijo. Le ženske, ki spoštujejo spolno hierarhijo. Le ženske, ki spoštujejo »naravni« red. Če s tem razjezi feministke, toliko bolje. Njegovi volivci, alergični na feminizem, slavijo.

Vsakič, ko je Trump pritisnil na rdeči gumb, je pomežiknil in prikimal svojim volivcem, alergičnim na muslimane, priseljence, begunce, črnce, staroselce, ekologe ipd., ki imajo po njihovem preveč pravic. Ne vedo, kam sodijo. Ne spoštujejo »naravne« rasne in kulturne hierarhije. Ne spoštujejo »naših« običajev. In »naših« vrednot. Ne spoštujejo »naravnega« reda.

A Trump, ki je zlahka zasenčil celo malega Busha, je ubijal dve muhi na en mah: ko je pritiskal na rdeči gumb, so pokonci najbolj skakali prav akademiki, intelektualci, liberalci in mediji, potemtakem vsi tisti, ki jih je razglašal za elite. Ne brez razloga: akademiki, intelektualci, liberalci in mediji tudi v očeh njegovih volivcev veljajo za elite. In njegovi volivci najbolj uživajo, ko akademiki, intelektualci, liberalci in mediji – itak »neproduktivni« in »parazitski« – od groze cvilijo in ječijo. Zato je neprestano ponavljal iste fraze – pač fraze, ki se jih njegovi volivci nikoli ne naveličajo.

Trump je leta 2017 delal vse, da bi izpolnil svojo predvolilno obljubo in Ameriko naredil spet veliko. Da bi torej Amerika spet izgledala tako kot nekoč, ko so ženske, črnci, priseljenci in staroselci vedeli, kam sodijo, ko so vladali »pravi« moški in ko je obstajal red. Zato je skušal izbrisati Obamo in njegove dosežke – od univerzalnega zdravstvenega zavarovanja do nacionalnih parkov v Utahu. Trump, trol, ki brezmejno uživa v nadlegovanju, trpinčenju in poniževanju ljudi, v uničevanju življenj, je leta 2017 pritiskal na rdeči gumb, svet pa je letel v zrak. Tujega trpljenja se je vedno razveselil kot otrok.

»Mi, Evropejci, moramo svojo usodo resnično vzeti v svoje roke. Časi, ko smo se lahko povsem zanesli na druge, so deloma mimo, to sem izkusila v zadnjih dneh.«
Nemška kanclerka Angela Merkel na predvolilnem shodu o krhanju čezatlantskih odnosov

Obsedenost z redom, strah pred tujci (priseljenci, muslimani ipd.), sla po trdi roki in zaljubljenost v status quo so poteze, ki ne govorijo le o Trumpovi vandalski patologiji, temveč tudi o avtoritarno-fašistoidni mentaliteti njegove volilne baze. To, da hoče Trump delovati kot kitajska komunistična partija, zalivski despoti ali pa Kim Džong Un in da ima ta tip »odločnosti« toliko fenov, pa nas je opozorilo, da se na Zahodu vse več ljudem zdi, da so demokracija in človekove pravice precenjene in da sami – in tu je največji absurd – vlečejo krajši konec prav zaradi demokracije in človekovih pravic. In Trump je njihov prerok.

Njegovi feni si mislijo: Trump prezira demokracijo in človekove pravice, a je bogat in uspešen (hej, postal je celo ameriški predsednik). Ergo: če bi se držal demokracije in človekovih pravic, ne bi prišel nikamor! Izvolili so ga ljudje, ki se jim jebe za demokracijo in človekove pravice – ljudje, ki imajo zagovornike demokracije in človekovih pravic za ekstremiste.

Nič holivudskega ni bilo v tem: holivudski filmi so nas leta in leta svarili pred takšnimi, kot je Trump. Ja, strašili so nas z njim, toda na koncu so ga vedno pokončali. Za zgled. Da bi nam sporočili: Vidite, zločin se ne izplača! Videli ste ga v superjunaških spektaklih, v katerih so ga na koncu razstrelili na tisoč koščkov. In videli ste ga v bondiadah – brez skrbi, nikoli ni preživel. Nam v zabavo.

Leto 2017 je bilo leto, ko ga njegovi die-hard volivci niso zapustili. Ga bodo zapustili leta 2018? Ne. In zakaj ne? Trik je v brendu, pravi Naomi Klein: Trump ne zmaguje zato, ker igra po političnih pravilih, temveč zato, ker igra po pravilih brendiranja. »Po teh pravilih ti ni treba biti objektivno dober in dostojen – zvest moraš biti le svojemu brendu.«