Pregled leta: V Haagu zločinci, doma heroji

Ko so pred 24 leti s soglasjem Hrvaške ustanovili ITCY, se je to zdela edina pravilna poteza, saj sta tedaj, nič drugače pa ni niti zdaj, srbsko in hrvaško pravosodje zavračali sojenje domačim vojnim zločincem. Vloženih je bilo 161 obtožnic, sodniki so obtožene obsodili na skupaj 1610 let zaporne kazni, med obsojenimi je 70 odstotkov Srbov, 20 odstotkov Hrvatov in 10 odstotkov Bošnjakov. Te številke naj bi kazale tudi, kako je domnevno razporejena krivda za zločine v Bosni, na Hrvaškem in na Kosovu. Toda ali se pravica res lahko deli po vnaprej dogovorjenih matematičnih pravilih? In ali se opustitev sojenja političnim voditeljem zaradi minoriziranja poveljniške odgovornosti zrcali tudi v obsodbi Ratka Mladića, ki je očitno obveljal za edinega pobudnika genocida v Srebrenici? Ali morda v oprostilnih sodbah vojaškim poveljnikom, odgovornim za številne zločine med hrvaško akcijo Nevihta, s katero so državo etnično očistili 200 tisoč srbskih državljanov?

Bo nemara zaščitena priča v zadnjem procesu proti šesterici Hrvatov, ki so vodili krvavo republiko Herceg-Bosno in katerih vojaki so žensko ure in ure posiljevali pred moževimi očmi v njunem stanovanju v Mostarju, nato pa jo vrgli na cesto, njega odpeljali v taborišče in jima odvzeli vse imetje, občutila zadoščenje zaradi večletnih zapornih kazni, na katere je sodišče obsodilo te ljudi.

»Edini heroji, ki sem jih v teh letih videl, so tiste žrtve, ki so prišle pričat v Haag.« Glavni tožilec haaškega sodišča za vojne zločine na področju nekdanje SFRJ Serge Brammertz za Sobotno prilogo Dela o junaštvu

Se je mar spremenilo karkoli drugega, v družbenem smislu in v odnosih med tremi narodi v Bosni? Ne, ni, še več, patetični dramolet javnega samomora Slobodana Praljka, obsojenega za več vojnih zločinov v BiH, je samo utrdil njegov status junaka in jasno pokazal, da je vpliv sodb haaškega sodišča na streznitev Hrvatov popolnoma izostal, enako pa velja tudi za podobne sodbe v Srbiji. Sicer pa, kako naj sploh pričakujemo, da se bo hrvaška družba soočila z zločini iz preteklosti, če pa se je hrvaški parlament z minuto molka poklonil vojnemu zločincu Slobodanu Praljku, ki je v skladu s politično dogmo Franja Tuđmana sodeloval pri krvavem razkosavanju Bosne, v cerkvah pa zanj darujejo maše? Kako strezniti narod, če pa je opozarjanje na nepomembnost ITCY, še več, govorjenje o njegovi nepravičnosti in škodljivosti, stalna mantra političnih elit na Hrvaškem in v Srbiji? Zato je zadnja razsodba tega sodišča, po kateri sta za vojne zločine v Bosni odgovorna neposredno hrvaški politični vrh iz devetdesetih let in sam vodja Franjo Tuđman, očitno prispevala k novemu valu nacionalizma in še poslabšala že tako slabe odnose s sosedi. Zato tu, haaškim razsodbam navkljub, ni nič drugače kot prej ali pa je še slabše, nadaljujeta se torej enoglasno revidiranje in zanikanje zločinske preteklosti in krepi nevarni fašistični potencial tukajšnjih družb. To je svojevrstno nadaljevanje vojnih zločinov.