Pregled leta: 365 dni desnice

Novoletni pogled čez ramo nam daje vedeti, da je bilo politično leto 2017, vsaj na Zahodu, nadaljevanje desnih populističnih nastavkov prejšnjega leta. Britanski referendum o izstopu iz Evropske unije in zmaga Donalda Trumpa sta bila hkrati simptom časa ter odskočna deska letošnjih desnih populističnih zanesenjakov.

Po Trumpovi inavguraciji je prvi evropski preizkus boja proti skrajni desnici opravila Nizozemska. Na marčnih volitvah je stranka Geerta Wildersa osvojila drugo mesto za desnosredinsko zmagovalko Ljudsko stranko za svobodo in demokracijo. Vseeno je Wilders, ki je med kampanjo dejal, »da sta si islam in svoboda nasprotujoča«, da si »moramo vzeti Nizozemsko nazaj«, maroške priseljence pa retorično zmetal v koš »maroške zalege«, prejel 13 odstotkov oziroma 1,4 milijona glasov.

Sledile so francoske predsedniške volitve. Navkljub močnim prizadevanjem socialista Jean-Luca Mélenchona sta se v drugem krogu srečala skrajna desničarka Marine Le Pen in centrist Emmanuel Macron. Slednji je zmagal – v dobri meri zaradi glasov proti Marine Le Pen – s 66 odstotki glasov, a predsednici Nacionalne fronte je vseeno uspelo pritegniti 10 milijonov glasov.

Jeseni sta svoj izpit dočakali tudi Nemčija in Avstrija. Prag nemškega Bundestaga je prvič prestopila Alternativa za Nemčijo (AfD), ki jo je volilo skoraj 6 milijonov Nemcev. Stranka nekaterih javno deklariranih nacistov je tako postala tretja največja nemška stranka – svoje volivce je pritegnila predvsem z nastopi proti Evropski uniji in prihodom beguncev.

»Nihče se nima česa bati.«
Generalni sekretar avstrijskih Svobodnjakov in novi notranji minister Herbert Kickl ob podpisu koalicijske pogodbe z Ljudsko stranko o dobrih namenih

Podobno se je zgodilo mesec dni kasneje pri naših severnih sosedih. Skrajno desna Svobodnjaška stranka je prejela 20 odstotkov oziroma 1,3 milijona glasov. Tudi njeni člani se kitijo s simpatijo do nacizma.

Ne pozabimo na Poljsko. Tam letos sicer niso potekale parlamentarne volitve, vendarle pa je treba omeniti konsolidacijo oblasti vladajoče stranke Zakon in pravičnost (PIS). Letos je med drugim ohromila avtonomijo sodne veje, jo podredila zakonodajni ter ogrozila splošne reproduktivne pravice žensk. Poleg tega je v Varšavi potekal največji shod skrajne desnice v zadnjih desetletjih – zbralo se je 60 tisoč ljudi, ki so pod sloganom Hočemo Boga! nosili napise, kot so »Smrt sovražnikom domovine«, »Evropa bo bela ali pa neposeljena« in »Molite za muslimanski holokavst«. Varšavski Shod za neodvisnost je simboliziral tudi povezanost nacionalističnih populizmov – skupaj so korakali italijanski, nemški, britanski in poljski skrajni desničarji.

Nemčija, Nizozemska, Avstrija, Francija in Poljska. Skrajna desnica, tako parlamentarna kot tudi civilnodružbena, je ante portas, pred vrati. Resne evropske levičarske alternative, razen v Veliki Britaniji, še ni na spregled. Socialdemokratska retorika je izpraznjena. Alternativo skrajni desnici ponujajo zgolj stranke centra. Kako dolgo bodo volivci še izbirali kandidate t. i. manjšega zla?