Hupa Brajdič, umetniški kolektiv

Hupa Brajdič ni oseba. Je entiteta, ki se v trenutkih ustvarjalnega zanosa naseljuje v približno 20 posameznikih, skupini prijateljev z umetniškimi ambicijami. Pa vendar njeno ime zveni kot duh lepe Ciganke, ki se je sukal že marsikje: s kamero je odkrival intimo v zaporih, na grškem Lezbosu je pozdravljal migrante, opazoval je razmere v saharskih begunskih taboriščih. Na odru se je spraševal, kdo je ukradel Luno in kdo je Gaji poslal telegram. Ozvočil je ljubljanske ulice, kjer je, preoblečen v čarovnice, turiste vabil tudi na zabavo sredi belega dne. Hupa Brajdič srce preizkuša kot zvočni inštrument in pod svojo streho najraje gosti glasbenike.

Kdo oziroma kaj je torej Hupa Brajdič? Ljubljanski umetniški kolektiv, iz katerega se raztezajo različne ustvarjalne lovke. Hupa Brajdič Produkcija se denimo ukvarja z umetniškimi in dokumentarnimi filmi, njeni akterji pa vodijo tudi filmske delavnice za mlade. Eno od njih so režiserji in snemalci Toni Poljanec, Tina Glavič Novak in Uroš Lebar izvedli v zaporu Dob. Trinajst udeležencev z zaprtega oddelka na Dobu je na delavnicah sodelovalo pri pisanju scenarija in snemanju igrano-dokumentarnega filma Grenkoba nasmeha. V njem so razkrili delčke svojih sanj, v katere nenehno vdira realnost zapora.

In povezava z Romi, od katerih si je kolektiv čisto zares izposodil svoj »priimek«? Z njim so vzpostavili fluidno skupinsko identiteto in se odmaknili od tipične avtorske umetnosti. Pod vsak projekt članov skupine se podpiše tudi Hupa Brajdič, ki jo pri Romih navdihujejo njihov občutek pripadnosti, obrobnost, nomadstvo in barvitost.

Primerjava kolektiva z duhom lepe Ciganke je zato umestna, in nosilka tega duha lahko pod svoje lebdeče krilo skrije veliko družino. Kustosinja Tjaša Zidarič, ki trenutno pripravlja pregledno razstavo Hupinih stvaritev, se začetkov spominja takole: »Nekaj dolgoletnih prijateljev je leta 2006 za svoje vzelo Kulturno društvo Center 21. Kot protiutež temu uradnemu imenu pa smo povsod navajali ime Hupa Brajdič, ki predstavlja našo resnično naravo: domišljijo, ustvarjanje in zabavo.«

Koreografinja Kristina Aleksova, ki je klicu umetniške svobode sledila do te mere, da je zapustila delo balerine, dodaja, da se je članstvo v vseh teh letih pošteno namnožilo: »Drug drugemu smo za rojstne dneve vedno pripravljali ustvarjalna darila – razstave, glasbene videe, performanse. In ta umetnost vsakdana je iz zasebne sčasoma vse bolj prehajala v javno sfero.« Aleksova je del Hupine performativne lovke, v kateri sodelujejo še plesalka Katarina Jenšterle, snemalka Sara Isa Djukanovič, performerki Urška Košenina in Lea Šuligoj, igralka Inti Šraj in pevka Petra Jeršin.

Še ena Hupina članica, producentka Alja Bulič, priznava, da je delo s prijatelji polno izzivov. »A hkrati je to revolucija, ki hrani lastne otroke.« Po njenem Hupa Brajdič pomeni platformo za ljudi, »ki želijo ustvarjati fantazijske pokrajine in jih ne zanima mainstream«. To potrjuje psihološki interaktivni performans Na palubi, ki so ga nedavno izvedli v Foundusu, enem od Hupinih ljubljanskih delovišč. Projekt je dajal umetniško zavetje več kot dvajsetim ljudem, tako članom Hupe kot zunanjim sodelavcem, ki so performersko, ilustrativno, scenografsko in z videoinstalacijami ponazarjali zgodbo o stari ladji, ki brez kapitana pluje v oceanu brezčasja, njeni potniki pa predstavljajo po enega od specifičnih psiholoških vidikov: Mr. Wrong vas povabi v casino, Mr. Question in Miss Sick Mind na ples, ladijski psihiater Doctor Pacient določi vaše tegobe, mornar Hedonist se sonči ob bazenu itd.

Še ena Hupina lovka je Hupa studio, ki je avdio kovačnica za številne glasbene ustvarjalce. Med njimi so basist Peter Lebar, intermedijski umetnik Januš Aleš Luznar in kitarist Dennis Lampret. Ker pa lepi, glasni Ciganki glasbe ni nikoli dovolj, je skupina v svoje roke vzela tudi organizacijo dogodkov. Cikel Inssesion – open stage je namenjen preigravanju melodij kultnih bandov, kot so Nirvana in EKV, Festival ulične glasbe Ljubljana pa hkrati ozvoči številne kotičke po širšem središču prestolnice. »Čar naše skupine je v tem, da premore raznolik umetniški naboj – vsak lahko pri svojih projektih računa na podporo drugih članov. Novi sodelavci pa včasih postanejo novi člani skupine,« pravi vizualna umetnica Živa Petrič, ena od nosilk četrte, vizualne Hupine lovke. V njej delujejo še ilustratorka Ines Šimunić, slikarka Iva Tratnik in oblikovalka Sabell Christian.

Lebdeče krilo lepe Ciganke se suka, vrti in pleše v prihodnost. »Načrtov imamo veliko. Del ekipe se je na primer ravno vrnil s snemanja begunskih taborišč v Zahodni Sahari,« pravi producent Franci Kokalj. »Zdaj se ukvarjamo z velikim izzivom, kako na ravni skupine prestopiti v polje profesionalizma.« Razlog več, da bo duh lepe, glasne Ciganke z obrobja morda kmalu priplesal mimo vas. Hupa Brajdič zagotavlja, da ga boste zagotovo prepoznali.