Tekmovanje za pesem Višegrada

Uro po začetku novoletnega programa nacionalke se je miroljubnemu mačku, ki vdano spremlja vse televizijske programe, začelo mešati. Morda je bila za nevrozo kriva tudi podpisana, ki je na trenutke rezgetala v smehu, spet drugič se ji je iz prsi izvil glasen »Kaj!?«, tretjič pa je v televizor spuščala kletvice, za katere bi bilo bolje, da jih (mladoletni) maček ne bi slišal. Novoletni program na nacionalki je bil namreč mešanica vsega najslabšega – kakor bi spojili Maria Galuniča in Jožeta Potrebuješa in stvor napolnili s steroidi. Ter dobili Blaža Švaba, Modrijana, scenarista in voditelja Novoletnega pozdrava, novoletne različice goveje oddaje Slovenski pozdrav, s katero se nacionalka vztrajno sramoti.

V mariborski dvorani Tabor (Stojan Auer!) so pred občinstvom nastopali narodno-zabavni glasbeniki. Večine nastopajočih nismo poznali, vam pa zagotavljamo, da je bila Helena Blagne med vsemi najbolj urbana.

Ko ni bilo glasbe, smo poslušali cenene vice, v katerih je kraljevala Urška Vučak Markež, katere specialiteta je, da se po štajersko heca o tem, kako je debela, posebej pa namiguje na spolnost z Blažem Švabom, ki se ob tem hihitaje spreneveda – prav tako, kot je nekoč to počel Mario (pred Deso). Sicer pa smo poslušali šale v slogu: »Me je zagrabo za rit, nea vem, kaj bi naredla, najbol, da grem po isti poti nazaj – tej pa mogoči, bi me še enkrat.« Spolno nadlegovanje je na nacionalki še vedno smešno.

Program je bil oda višegrajski skupini, ki se po novem zavzema tudi za višjo rodnost, narodne pesmi so prepevale družine, svetlolase mamice, prsate mladenke in široko nasmejani mladci. Nato pride Perpetuum Jazzile in zapoje Agropopov Samo milijon nas je, ki je nastal kot parodija, danes pa zveni resno, sploh v kombinaciji z nacistično (se nam je le zdelo?) koreografijo. Veliko je bilo namigovanja na seks, npr. »Pravi, da moja srajca ful jo ra-a« (saj veste, katera rima bi morala slediti, hihi). Kleno občinstvo, ki ga je kamera zvesto kazala, se je navduševalo nad moškimi s pozibavajočimi se boki, čez zadnjico oprijetimi hlačami, širokimi nasmeški in razpetimi srajcami. Ali je mogoče, da je to isto občinstvo, ki se tako rado sprošča v družbi Maria Galuniča, Jerneja Tozona, Blaža Švaba, Isaaca Palme (ta je za povrh še latino – argentinski Slovenec!) in Dejana Vunjaka tudi tisto, ki je na slavnem referendumu o družinskem zakoniku obkrožilo – proti?

Novoletni pozdrav je kazal Slovenijo, kakršne nočemo, višegrajsko, narodnjakarsko in zaostalo državo, ki za svojimi raztegnjenimi mehi in nasmeški izvaja represijo. Videti je bilo, da je nacionalka izgubila sleherni občutek za dostojnost, sicer si ne moremo predstavljati, kako lahko Mario Galunič, urednik razvedrilnega programa, po takšni katastrofi obdrži svoj položaj. Morda zato, ker so vsi inteligentni in kritični ljudje nehali gledati nacionalko, tako da se nihče ne more pritožiti? Je bil to njihov cilj? Kako gre že tista: ko so prišli po mene, ni bilo nikogar, ki bi spregovoril.