Iztok Mlakar: Porkaeva!

To, da je Mlakarjeva prejšnja plošča Romance brez krjance ob izidu leta 2008 poldrugi mesec vztrajala na vrhu lestvice najbolje prodajanih plošč, pove veliko o priljubljenosti tega kantavtorja, ki ga imajo številni (upravičeno) za naslednika Franeta Milčinskega - Ježka. A od kod taka priljubljenost, če pa ne mara medijskega izpostavljanja in raje kot na gala koncertih nastopa na majhnih odrih, morda za zgolj sto ljudi? Odgovor se ponuja sam od sebe. Občinstvo prepriča z glasbo, žlahtno (in žlehtno) poezijo in interpretacijo, v katero izliva dolgoletne izkušnje dramskega igralca.

Mlakar je preprosto izjemen pripovedovalec zgodb, polnih življenjskih modrosti, duhovitosti, humorja. Vsega tega se loteva brez pridigarskega kompleksa, in ker zgodbe pripoveduje v močnem narečju, postanejo še bolj avtentično slovenske. Z njimi se ljudi dotakne, včasih tako močno, da marsikatera ponarodi. Ali se bo to zgodilo tudi s katero od devetih skladb z njegove nove, pete plošče Porkaeva!, bo seveda pokazal čas. Že zdaj pa ni dvoma, da so privrženci s tokratno ploščo dobili točno takega Mlakarja, kot ga imajo najraje. Morda le nekoliko zrelejšega.

V času med prejšnjo in novo ploščo se je intenzivno ukvarjal z megauspešnima avtorskima gledališkima predstavama Sljehrnik in Pašjon, zato verjetno ni naključje, da je uvodno skladbo Izvirni greh, ki je zakrivila naslov in naslovnico plošče, postavil na premiso svetopisemske zgodbe o Adamu in Evi. Ta v Mlakarjevi interpretaciji kakopak dobi hudomušen zasuk, v katerem Eva premodri celo Boga (Rodeta). Da so ženske tiste, zaradi katerih se ta svet vrti naprej, pove tudi s pesmijo Ja, s katero bo bržkone dvignil tlak marsikateri feministki. Iz vulgarnosti se prikupno izvije z romantično skladbo Šuolni, v kateri čevlji postanejo duhovita, zabavna in tudi melanholična prispodoba za (življenjsko) partnersko zvezo. V pesmi Hudič!!! za osmi smrtni greh razglasi neumnost, ki človeka rine v (samo) pogubo. Kaj si misli o političnih manevrih s spravo, da vedeti s pesmijo Belo in rdeče, kjer ti dve barvi za šankom (male) ljudi družita in ne razdvajata. Ko se v zaključni pesmi Čuoja sreča z »Matildo«, ki mu ponudi, da si s popravkom kakšne krivice olajša vest, sklene, da bi v življenju lahko kvečjemu storil še kakšno »štroncado« več.

No, sodeč po novih pesmih, s katerimi Mlakar potrdi, da mu zanimivih motivov za ustvarjanje pronicljivih zgodb očitno ne manjka, bi lahko storil tudi kakšno ploščo več. Čeprav je hkrati res, da te nimajo roka trajanja. Njegove pesmi med ljudmi pač obstanejo veliko dlje kot tisti mesec, ko jim štejejo prodajo.