Ana Schnabl, pisateljica za konec patriarhata

»Preveč ljudi doživlja tesnobo kot občutek, ki ga je treba vzdrževati, celo hraniti«

Leta 2017 se je iz najslabše varovane skrivnosti slovenske literarne scene prebila v eno njenih ključnih avtoric. Eksplozija je bila le vprašanje časa. Verjetno se je njena silovita nadarjenost nakazovala že med študijem filozofije in primerjalne književnosti, zagotovo pa med pisanjem za Dnevnik in portal Air Beletrina. Da so ves čas vedeli, kaj bo iz nje, so se lahko tisti, ki so jo pobliže spremljali, pobahali, ko si je z zbirko kratkih zgodb Razvezani prislužila nagrado zadnjega Slovenskega knjižnega sejma za prvenec leta. Zdaj piše roman, s katerim bo šla še korak dlje. Proti enemu svojih življenjskih ciljev – živeti od pisanja. Vmes ureja portal Versopolis, pleše, poje. Opazuje, koplje po sebi, se vživlja v druge. Ob Anji Golob, Manci Renko, Dijani Matković, Anji Radaljac, Katji Perat ... je Schnablova pripadnica zgodovinskega nabora avtoric, ki nadgrajujejo delo velikih pisateljic in pesnic preteklosti ter popravljajo prastare krivice, ki jih je sistem prizadejal ženskam. Kljub temu pravi, da ni glas svoje generacije. Samo Ana, ki rada živi in ustvarja.

Po izboru urednikov slovarja Merriam-Webster je beseda leta 2017 »feminizem«. Upravičeno?

Feminizem je pomemben v vseh zgodovinskih obdobjih. Nekateri boji še zmeraj niso izbojevani in nekateri problemi niso razkrinkani. Vedno znova se izkaže, da si je ženskam sicer uspelo izboriti neke pravice in dolžnosti, s katerimi pa še vedno ne moremo ravnati enako suvereno kot moški.

Kje pa se najbolje vidi, da ta boj še ni končan?

Eno izmed očitnejših področij je naše javno življenje, saj je pravica do suverenega javnega življenja, do svobodne rabe uma, tisto, za kar je v feminističnem boju vselej tudi šlo. Nas se jemlje manj resno kot naše moške kolege. Intelekt, javno delovanje neke ženske sta izjemno pogosto razumljena kot nekaj sekundarnega glede na to, kar bi ta ženska še lahko »ponudila«. Omejena sta na raven nekega presenetljivega »aha!« dodatka, v slogu »lepa, mlada in še pametna«. Ženske, ki sodelujejo v javnem življenju, se prej ali slej znajdejo v položaju, ko jim oponesejo njihov spol. Kot »ženska« bi se morala Lidija obnašati drugače, imeti bi morala nekatere vsebine, sentimente, motivacijo in ambicije.

Čutite tovrstne pritiske?

Redko. Najbrž zato, ker vidim skozi te obrazce. Lahko pa to opazim pri starejših kolegicah, ki so morale vedno znova dokazovati svoje vsebine, prikazovati, od kod njihova vednost in znanje izhajata, ter predvsem, da imajo do vsega tega sploh pravico. Ni naključje, da bo ženska na svoje predavanje prišla s kopico zapiskov in knjig, moški pa s kredo.

Pa vendar kljub temu pri nas ni prišlo do podobnega odziva kot v ZDA, ko je kritičarka Anja Radaljac razkrila, da jo je takratni predsednik društva pisateljev Evald Flisar spolno nadlegoval. Bilo je nekaj izrazov podpore, pa tudi nekaj zgražanja, toda njena gesta ni spodbudila žensk s podobnimi izkušnjami, da bi se izpostavile. Zakaj?

Ker je Slovenija incestuozno okolje, v katerem smo že vsi delali z vsemi. Ker bi žrtve spolnega nadlegovanja z razkritjem storilcev ogromno tvegale tako zasebno kot profesionalno. To ni majhno tveganje in Anja je bila – kolikor se spomnim – prva, ki je presodila, da je šla stvar predaleč tako po njenem okusu kot po širših standardih.

Antropologinja Vesna Godina je ob izbruhu afere Weinstein v ZDA v precej odmevni kolumni skušala nastaviti ogledalo tudi žrtvam, ki tovrstnih dejanj niso prijavile. Zapisala je, da bi jim vsaj v nekaterih primerih lahko očitali preračunljivost. Ker če bi se dejansko čutile tako ponižane, kot so trdile leta kasneje, bi nadlegovalca prijavile takoj, ne pa razmišljale o koristih za svojo kariero.

Če bi bile te ženske s storilcem enakopravne, bi bil ta argument morda umesten. Vendar niso bile, Weinstein je to počel z izrazito višjega položaja. Seveda lahko marsikomu, ki je za to, da se izroči v roke drugega, finančno nagrajen, očitamo preračunljivost. Nobena oblast se ne more uveljaviti brez privolitve, vendar v primerih spolne zlorabe ali nadlegovanja govorimo tudi o predolgi in nagnusni zgodovini ženskega sramu, krivde, izkoriščanja, prisilnega podrejanja. Moškim je bilo dovoljeno izkoriščati, ženske pa so o tem morale molčati, ker bi z razkritjem tvegale dobesedno vse in so svoj položaj naturalizirale. Bojim se, da je gospa Godina pozabila, da žrtve spolnega nadlegovanja niso edinstveni primerki, ampak so zgodovinski simptom. Vseeno pa bi bilo prav, če bi ženske v tem zgodovinskem trenutku, ko nam je lažje kot kadarkoli prej, razmislile o svojih tihih privolitvah, o vsem tem, kar smo naturalizirale, a lahko odpravimo. Pa vendar, ponavljam: žrtve spolnega nadlegovanja ali zlorabe so žrtve in pika.

Toda ali ne bi mogli reči, da velik del igralk, ki jih je nadlegoval Weinstein, pristaja na izkoriščanje in na vlogo spolnega objekta – ter da jim prav to prinaša prepoznavnost in denar? Saj v svojih filmih same prodajajo svoja telesa, večno lepoto in seksapil. 

Feministični boj je tudi boj za samostojno upravljanje lastnega telesa. Če si hočem na stegno vtetovirati Lenina, si lase pobarvati na zeleno in posneti pornič, imam do tega vso pravico. Toda to je svobodno dejanje le, če zanj postavljam pogoje jaz, ne Dirty Harry iz produkcijske hiše XXX. Če ženska s svojim telesom služi denar, naj to počne pod svojimi pogoji, kot oblastnica. Seveda je to izjemno spolzek teren, kjer meje dostikrat izginejo. Ženske, o katerih govorite, po večini ne postavljajo svojih pogojev, kar je seveda izjemno žalostno in naposled vodi še v homogenizacijo ženskih teles in tudi erotike. Dolgčas. Vseeno verjamem, da obstajajo posameznice, ki se lahko tega lotijo emancipirano.

Vsi niso tako optimistični. Nasprotniki pravice do splava, ki molijo pred ljubljanskim UKC in nadlegujejo nosečnice, verjamejo, da ženske ne smejo prosto razpolagati s svojim telesom. Pravica do splava je že desetletja del slovenske zdrave pameti – zakaj so se fanatiki s svojimi transparenti pojavili prav zdaj?

To je dialektika; vsaki akciji sledi reakcija, vsaki revoluciji kontrarevolucija. Zgodovina, ki je muhasta in prav nič smiselna, pa pokaže, katero od stališč ima večjo težo. Verjamem, da se bodo uveljavile feministične vsebine. Saj bi bilo nekaj hudo narobe, če ne bi bilo odziva. To bi pomenilo, da feminizem govori jezik, ki je patriarhatu všečen.

Moški šele sedaj spoznavate, da je patriarhat spodnesel tudi vas. Tudi vam je bil vsiljen položaj, ki vključuje ogromno nerealnih pričakovanj.

Čedalje več mladih žensk čuti tesnobo, o kateri ste pisali tudi sami v antologiji, ki jo je uredila Dijana Matković. Zakaj je tako?

Sodobne ženske smo trenutno pod velikim pritiskom; vse, kar so nam izborile predhodnice, opravljamo z odliko – delamo, pišemo, ljubimo otroke, rešujemo socialne težave –, kot bi menile, da moramo biti odlične, saj bi se v nasprotnem primeru izneverile svojemu boju. Verjetno je tesnoba tudi posledica dejstva, da smo ženske sicer dobile nove pravice, nismo pa se otresle starih dolžnosti. Na vsakem koraku se moramo dokazovati, kar vodi v tesnobo, ki ste jo omenili. Čakam na veliko sprostitev, na trenutek, ko bomo ženske vse opravljale enako vehementno kot moški.

Tukaj vas moram dopolniti – patirarhat kot družba delitev in izključevanja ni krivičen le do žensk. Na vrhu pozicij izkoriščanja so le določeni moški, tisti najbolj brezobzirni, bogati ali srečni. Ostali, ki se ne gremo teh iger, smo prav tako izključeni. Tudi pred nas se ves čas postavljajo pričakovanja, da moramo biti močni, privlačni, marljivi in premožni. Tudi mi živimo v zbanaliziranih odnosih in tudi mi si želimo enakopravnosti.

Moški šele zdaj spoznavate, da je patriarhat spodnesel tudi vas. Tudi vam je bil vsiljen položaj, ki vključuje ogromno nerealnih pričakovanj.

Torej so tudi moški lahko feministi?

Seveda. Boj za emancipacijo je skupen. Res pa se je feminizem v začetni fazi moral opredeliti kot izključno »ženska« zadeva. Verjetno je bilo ves čas implicitno, da krivice, ki jih želi odpraviti, zadevajo še celo vrsto drugih družbenih skupin.

Ali potemtakem z osredotočanjem na spol ni razvrednoten pomen drugih kriterijev marginalizacije, še posebej razredne pripadnosti?

Feminizem je stičišče vseh bojev proti diskriminaciji in izključevanju. Spolna identiteta je primarna, pred razredno, nacionalno in ostalimi.

Vendar sami priznavate, da je z vami drugače. V odnosu do večjega dela žensk vaše starosti ste glede na raven socialne varnosti in izobrazbe pravzaprav v privilegiranem položaju. Imate torej legitimnost, da govorite v njihovem imenu?

Privilegirana sem v zgodovinskem smislu, saj so moje sodržavljanke v preteklosti izborile prostor, v katerem lahko danes svobodno živim, delam, se gibljem in izražam. Nimam pa drugih družbenih, družinskih privilegijev, kar sem postavila, sem postavila sama.

Izzivam vas zato, ker se mi zdi, da znate biti ženske pogosto pokroviteljske in celo izključevalne druga do druge. Opazil sem na primer, da tiste, ki imajo otroke, pogosto gledajo zviška na tiste, ki jih nimate. Kakor da vam ne priznavajo polnopravne ženskosti, ker se zaradi neuresničenega materinstva v njihovih očeh niste realizirale?

To pogosto opažam tudi sama in priznati moram, da me žali. To so zaveznice patriarhata. Iz njihovih okvirov razumevanja ženskosti izpadem, kar je seveda krivično, saj živim izpolnjeno življenje in živim ga kot ženska. Le zato, ker nisem mati, me nihče ne sme razvrednotiti. Materinskost je poljubna, obstajajo ženske, ki jih ne bodo osrečili otroci, temveč delo z velikim hadronskim trkalnikom. To seveda ne pomeni, da po analogiji sama menim, da so ženske z otroki manjše feministke od mene; to dvoje se seveda ne izključuje, saj gre za stvar osebne izbire.

Morda ženskam, ki razmišljajo drugače, patriarhat ustreza, ker jih odrešuje odgovornosti za spremembe. Šibkim ljudem je lažje pasivno trpeti kot pa se soočati s posledicami svoje aktivnosti.

Seveda, ljudje smo načeloma inertni. Najlažje je podpirati nekoga ali neki režim, ki ti je pripravljen predložiti vse odgovore. Četudi so lažni. Da pa prerasteš položaj in razviješ svoj model življenja, je potrebno kar nekaj čustvenega in intelektualnega napora. Sama zato verjamem, da reševanje ženskih težav ni nujno naloga vseh pripadnic našega spola, temveč najprej zlasti tistih, ki niso v hudi španoviji z ustaljenimi obrazci. Saj veste, izjeme vlečejo.

Se torej doživljate kot glas svoje generacije?

Nikakor. Kar hočejo predstavniki moje generacije – karkoli to že je – povedati, lahko povedo sami, saj ves čas nekaj govorijo. Poleg tega sem za zastopanje preveč očetovska, do svoje generacije, torej tudi do sebe, sem zahtevna.

Kaj pa vas žene k preseganju družbenih okoliščin in tesnobe, ki jo zbujajo? Lahko bi vse skupaj poslali k vragu in pekli potičko kot Angelca Likovič.

Prav tesnoba je moj osebni motiv. Zame je znak, da nekaj ni v redu in da je treba ukrepati. Stanje je treba razumeti, ga rešiti in nato v prihodnosti delovati z znanjem, ki ga je ta izkušnja dala. Nedavno sem se zavedela,mpod kakšnimi hudimi družbenimi pritiski brezhibnosti živim, in sem se odločila zavestno delovati zoper to, preprosto nočem postati proizvod svojih okoliščin, če pa jih lahko premagam. Žal pa se mi zdi, da preveč ljudi doživlja tesnobo kot občutek, ki ga je treba vzdrževati, celo pestovati in hraniti, ker jih to na neki sprevržen način počlovečuje in dela izjemne.

To je tisto, kar sem vam hotel reči o pasivnih ženskah, ki pristajajo na podrejanje. Da je za nekoga tesnoba dejansko lahko območje udobja, ker je bil vanj že socializiran in je odraščal v tesnobnem okolju, zato so mu ti občutki blizu.

Naša družba je kvazi terapevtska. Mislim, da se izjemno radi pomilujemo, se božamo in jamramo, namesto da bi poiskali rešitve za tisto, kar je mogoče rešiti, in zdržali tisto, kar se nam zdi, da ne moremo. Nočem zveneti trdo, ampak malo pa sem naveličana tega, da si prizadevamo biti v svoji bedi tako zelo posebni.

Naša družba je kvazi terapevtska. Mislim, da se izjemno radi pomilujemo, se božamo in jamramo, namesto da bi poiskali rešitve za tisto, kar je mogoče rešiti, in zdržali tisto, kar se nam zdi, da ne moremo.

Kar je verjetno povsem v skladu s prevladujočim narcisizmom; ljudje so raje posebni kot pa srečni?

Tako je. V zadovoljstvo je ponavljati, da si v težkem položaju in da si zadnjič čutil grozno paniko. Vsi te razumejo in pomilujejo. Zakaj bi karkoli spremenil, če pa si z ohranjanjem stanja lahko pridobiš toliko pozornosti? Nisem neoliberalni vampir, resnično ne menim, da vsak v celoti kroji svoje življenje, prepričana sem le, da je stvar osebne higiene in pa tudi družbeno odgovorno, da na svoje življenje pogledaš z nekaj distance in samega sebe uzreš kot del skupnosti, ki s teboj deli podobne vsebine. Emancipacija od navezanosti na lastne simptome, to bi lahko bila življenjska naloga. Seveda tu govorim o privilegiranem, vase posrkanem delu populacije, ki ima v resnici vso opremo za aktivacijo, pa se zanjo ne odloči.

Ampak je to nujno nekaj slabega? Morda strategija pasivnosti in jamranja za koga res deluje in mu je bolj logična kot pa nenehno upiranje in boj z mlini na veter.

To ni logična pozicija, ampak inertna. Logična bi bila, če bi vodila v dobre rezultate. Jamranje in pasivnost sta zazankana izraza narcisizma, izraz pričakovanja, da ti je svet nekaj dolžan kar tako, da bo odgovoril na tvoje priprošnje, narcisizma, ki je izrazito parazitski in destruktiven. Razgrajuje skupnost, saj onemogoča nastanek partnerstev in zavezništev na osnovni, mikro ravni, in preprečuje nastanek kompleksnejših struktur sodelovanja. Tega ne morem odobravati, samo razumem lahko, v končni fazi sem sodim tudi jaz sama.

Vendar je prav to žal prevladujoči vzorec v družbi. Ameriški sen, krčevito iskanje in uresničevanje sebe na račun vseh ostalih. 

»Uresničevanje sebe« je tema, ob kateri postanem konservativna. Prišli smo v položaj, ko vse, kar človek čuti ali se mu zgodi zunaj ali znotraj, obravnavamo kot nekaj ekskluzivnega, zunajčasovnega. Ljudje zase terjamo različna določila, v sebi najdevamo posebni, izjemni, nikdar prej uzrti je ne sais quoi, okoli tega, kar je pravzaprav dizajnirano, organiziramo svojo identiteto in se naposled naslavljamo kot dvodušna neolevičarska alga vakama ter od drugih terjamo, da to specifično identiteto spoštujejo na žive in mrtve. Vsa prizadevanja so usmerjena v atomizacijo. To vodi v hudo odtujenost, v nabor posameznikov, ki se obsedeno ukvarjajo s svojim osebnim slogom, medtem ko, kakšna ironija, nimamo več pravih levičarjev, pa še alge bojo šle v franže.

V eni izmed kolumen ste zapisali, da je to tudi posledica permisivne vzgoje. Kako lahko narcisistični posameznik preseže svoje stanje in sprejme odgovornost zanj, če so ga vanj že v najbolj rani mladosti zabetonirali starši, ki mu niso postavljali mej in so ga vzgajali kot najbolj posebno bitje na vsem svetu?

Ne vem, kaj se mora zgoditi, da kdo razgradi svet, v katerega je zrasel. Ne vem, zakaj nekatere trešči odgovornost za svoje življenje, drugih pa ne. Vem le, da se vsake toliko časa zgodi in da se lahko v to razplasteno potopi literatura.

Prav to je ena izmed osrednjih tem vaših zgodb. Iskanje točke preloma, po kateri te bodisi nepovratno odnese bodisi se postaviš na noge in sprejmeš odgovornost za svoja dejanja in za svojo pasivnost. Kje torej je ta točka?

Večno vprašanje. Kaj je tisto, kar posameznika dokončno ohromi in kaj se mora zgoditi, da se spet pobere in zaživi? To je ta izmuzljiva reč, »kemični X«, po kateri ves čas grebe tudi umetnost. Tudi moja; to vprašanje me fascinira in v svojem pisanju se poskušam čim bolj približati odgovorom.

Je torej pisanje za vas tudi terapija?

Ne. Pisanje je zame urejen izpust tega, kar sem napaberkovala v nekem življenjskem obdobju. Kar sem spoznala, česar sem se naučila in izkusila. Moja prva knjiga je zame prva erupcija. Sprostitev, torej.

Kaj je torej »prava« umetnost? Zdi se mi, da je ogromno škarta, pretencioznega kiča in cinizma, ob katerem je nemogoče začutiti karkoli.

Zame je dobra tista umetnost, ki je sposobna prikazati politične, moralne, emocionalne, spoznavne in druge ambivalence. In ki se približuje vsemu tistemu, kar je ob kompleksnosti sveta težko imenovati. Ne more pa biti dobra umetnost tendenciozna, shematična, tezna; nič, kar bi vsebovalo točno določen odgovor. Dobra umetnost me vedno razžari do bolečine ali lepote, me spremeni in nato zapre.

Koliko pa je takšne umetnosti v Sloveniji?

Kar nekaj. Osebno se me najbolj dotaknejo Katja Perat, Jasmin B. Frelih, Davorin Lenko, Mojca Kumerdej, Andrej Tomažin, Katja Gorečan ...

Pa se od tega da spodobno živeti? Dobršen del naštetih ima za seboj izkušnjo prekariata, tudi vi.

Umetnik prekarec si mora najprej zagotoviti zaslužek, šele zatem se lahko povsem posveti ustvarjanju. To lahko vodi v svojevrstno razklanost, ko te obvladuje ustvarjalni impulz, vendar se mu ne moreš prepustiti. In tako si razpet med željo in zmožnostmi. Sama se za zdaj ne morem preživljati zgolj z ustvarjanjem. Trg je majhen, kupna moč omejena, interes za določeno literaturo tudi. Vendar verjamem, da to je mogoče. A le, če se leta in leta kot avtor razvijaš. Moj cilj je, da bi od proze živela, vendar je do tja pot še dolga.

Pesnica Anja Golob že nekaj let poudarja, da bi se morali ustvarjalci v kulturi združiti in si z enotnim nastopom v odnosu do struktur moči izboriti boljše razmere. Vendar v svojih pozivih vedno znova ostane osamljena. Zakaj?

Njena prizadevanja spoštujem, vendar sem fokus položila drugam, v pisanje kot tako, ker me aktivizem in različna združevanja preveč izčrpavajo. Aktivizem so najprej odnosi, šele nato pa boj za stvar, in ti odnosi me praznijo in grenijo. Moja volja po združevanju v interesne skupine je za zdaj bistveno manjša od odpora do mesijanskih kompleksov, konfliktov in tendencioznosti, ki tovrstno delovanje nujno spremljajo.

Torej ste lepa duša, ki se ne želi umazati? Prej ste govorili, da prezirate atomizem in individualizacijo.

Sebična sem. Zavarovati hočem svoj mir, ki ga potrebujem, da lahko ustvarjam in svobodno mislim. Skupnosti lahko največ povrnem kot pisateljica, morda nekoč kot akademičarka, ne kot borka v interesnih skupinah. Odločila sem se, da bom zares temeljita na enem področju, da bom tvegala v literaturi in z njo in do takšne monomanije imam pravico.

Mar v kolektivnih idealih ne prepoznate svojih? 

Seveda jih lahko, vendar sem morala izbrati svoje intenzivne bitke, polovičarka pa nisem. Sicer pa tudi nimam kategoričnih stališč in se težko dlje časa oklepam enega mnenja. Edina izjema je umetnost, ki je dinamična in ambivalentna, nanjo še lahko pristanem. Aktivizem pa ni fleksibilen, temveč ima strogo določen cilj, ki mu podredi vse metode in odnose. Ta uniformizacija me fascinira, a je ne zdržim.

Sebična sem. Zavarovati hočem svoj mir, ki ga potrebujem, da lahko ustvarjam in svobodno mislim. Skupnosti lahko največ povrnem kot pisateljica, morda nekoč kot akademičarka, ne kot borka v interesnih skupinah.

Kaj vas torej žene v življenju?

Najbrž ljubezen do življenja, če mi oprostite kič. Naprej se premikam iz radovednosti, rada se učim, tudi če je težko in boli. O idealih pa težko govorim; preveč ambivalentna sem, da bi lahko verjela v kalupe, v katere je mogoče zajeti ves svet. Rigidni modeli delovanja in moralnosti niso zame. Zato bom konkretne, kaotične odnose vedno postavila pred ideale.

Ha – vaš ideal je ljubezen!

Hja, verjetno bo držalo (smeh). Pri čemer seveda ne vem, o čem govorim, ko govorim o ljubezni. Najbrž o empatičnosti, o zmožnosti in pripravljenosti, da se vživiš v drugega in relativiziraš samega sebe. Torej protiutež narcisizmu ... To sem jaz, takšna neodpravljiva dialektika med ljubeznijo in narcisizmom.

Kdo je Nike, ki ste ji posvetili prvenec?

Moja najboljša prijateljica. Najino prijateljstvo uteleša, kar mi je najbolj pomembno; to je odnos, v katerem so razlike prepoznane, in okoli njih se je spletlo ogromno topline.

Komu pa bo posvečen roman, ki ga sedaj pišete?

Tega še ne morem povedati. Obravnaval pa bo ljubezenski trikotnik.