Protesti v Iranu kot prizor iz Gospodarja prstanov

Potem, ko so zgrešili pri ocenah, kaj bo prinesla arabska pomlad, bi morali biti novinarji tujih medijev pri poročanju o demonstracijah v Iranu previdnejši

Mednarodni mediji se pri poročanju o protestih na širšem Bližnjem vhodu od leta 2011 niso izkazali. Te zapletene boje predstavljajo kot enostavne bitke med dobrim in zlim, kot prizor v romanu Gospodar prstanov britanskega pisatelja J.R.R. Tolkiena, piše Patrick Cockburn. Potem, ko so zgrešili pri ocenah, kaj bo prinesla arabska pomlad, bi novinarji tujih medijev morali biti previdnejši pri poročanju o demonstracijah v Iranu v zadnjih dneh prejšnjega in prvih dneh letošnjega leta.

Iranska vlada trdi, da so njene varnostne sile proteste zatrle oziroma ti zamirajo, toda obstajajo dokazi o novih izbruhih, čeprav v manjšem obsegu. Na podlagi parol, ki so jih vzklikali demonstranti in omejenega števila pogovorov s protestniki Patrick Cockburn ugotavlja, da so se Iranci uprli zaradi revščine, brezposelnosti, rasti cen, znižanja subvencij za hrano in gorivo ter zato, ker so jezni zaradi pohlepa in korupcije vladajoče elite.

Mnogi komentatorji pravijo, da protesti verjetno ne bodo imeli dolgoročnega učinka na Iran, ker nimajo vodstva, organizacije, načrta ali usklajenega seznama zahtev. Toda novinarji dajejo takšnim organizacijskim strukturam za boj proti državi preveliko težo. Moti jih, ker iranski protesti nimajo jasnega voditelja in predstavnika za medije, ki bi ga lahko citirali in se pogovarjali z njim. Nekateri poročajo, da so tokratne demonstracije v primerjavi z nemiri v Teheranu leta 2009 manj pomembne, ker so manjše. To je lahko res, toda, ker nimajo jasnega vodje, imajo varnostne sile večje težave, da jih zadušijo. Varnostne sile najlažje aretirajo upornike, ki jih je mogoče identificirati.

Mnogi komentatorji pravijo, da protesti verjetno ne bodo imeli dolgoročnega učinka na Iran, ker nimajo vodstva, organizacije, načrta ali usklajenega seznama zahtev. Toda novinarji dajejo takšnim organizacijskim strukturam za boj proti državi preveliko težo.

Demonstracije, ki nimajo organizacije, so nepredvidljive in geografsko razpršene, so prepričljiv znak, da so pristne in izražajo široko nezadovoljstvo, pravi Patrick Cockburn. Če bi tokratne proteste organizirala ameriška in izraelska tajna služba CIA in Mosad s finančno podporo Savdske Arabije, kar trdi iranski generalni državni tožilec Mohamed Jafar Montazeri, bi novinarji s propagando dobili v roke dokaze o brutalnosti policije in poškodovanih protestnikov.

Na voljo pa so le posnetki, kako v številnih mestih in krajih jezni protestniki vzklikajo protivladne parole. Posnetki, ki jih je videl Patrick Cockburn, so večinoma nejasni, zato je nemogoče ugotoviti, kateri ljudje protestirajo, koliko jih je, celo, ali so moški ali ženske. Amaterstvo teh posnetkov je prepričljiv dokaz, da ne gre za nameščeno dogajanje, kajti tisti, ki ponarejajo ali prirejajo posnetke, se pogosto izdajo s tem, da so slike, ki jih naredijo, preveč prepričljive, da bi lahko bile resnične.

Patrick Cockburn je bil v začetku leta 2011 v Teheranu, kjer je nekaj demonstrantov skušalo posnemati Arabsko pomlad v drugih državah, a se njihovi pozivi niso prijeli. V hotelu je na računalniku našel kup vznemirljivih posnetkov, kako protestniki v varnostne sile mečejo kamne, toda, ko je šel iz hotela, teh protestnikov ni mogel najti. Zaradi tega se je obrnil na iranske novinarje, ki so delali za tuje medije in jim je vlada odvzela akreditacije. Ti novinarji so se smejali, da se ti protesti niso razširili zaradi množične prisotnosti policije, a tudi če bi o njih smeli poročati, jim ne bi verjeli, ker so agendo določali skrbno obdelani posnetki, ki so jih razširjale skupine izseljencev. V Teheranu je takrat bila zima, a na nekaterih posnetkih so drevesa v ozadju bila zelena.

A ne gre verjeti, da trike s prirejenimi posnetki uporabljajo le opozicijske skupine. Tudi vladne tajne službe skušajo diskreditirati posnetke nasprotnikov z objavo ponaredkov. Novinarji imajo pri poročanju o protestih v Iranu težave tudi zato, ker je težko dobiti vizum, če ga dobijo, imajo omejitve za potovanja po državi. Ker zato nimajo dovolj informacij, vlada poskrbi, da dobijo v roke dvomljive zgodbe svojih privržencev.

Tudi vladne tajne službe skušajo diskreditirati posnetke nasprotnikov z objavo ponaredkov. Novinarji imajo pri poročanju o protestih v Iranu težave tudi zato, ker je težko dobiti vizum, če ga dobijo, imajo omejitve za potovanja po državi.

Čeprav ni dokazov, da za tokratnimi demonstracijami stojijo ZDA ali Savdska Arabija, jih bodo oboji zagotovo skušali izkoristiti v svoj prid. Nekdanji veleposlanik ZDA v OZN John Bolton brez zadržkov govori, da je »naš cilj zamenjava režima v Iranu«, savdski kronski princ Mohamed bin Salman je v preteklosti pozival k intervenciji. Predsednik ZDA Donald Trump skuša s protesti upravičiti svoj načrt za odstop ZDA o sporazuma o iranskem jedrskem programu iz leta 2015.

Prav je kritizirati novinarje, ki pretiravajo z dokazi glede razmer v Siriji, a njihovi grehi niso nič v primerjavi z »izvedenci« v možganskih trustih ali na univerzah, ki so v zadnjem času veselo povezovali točke, ki jih mogoče sploh ni, in delali zaključke glede moči nekaj sloganov, ki so jih neznanci vzklikali na posnetku neznanega izvora. Takšni zaključki so nevarni, ker ne temeljijo na pravih dokazih. Trditve, da se Iran krepi kot regionalna sila je prav tisto, kar mnogi v vladi ZDA in Savdske Arabije želijo slišati. Te zaključke poslušamo prav zdaj, ko so zavezniki Irana v Iraku, Siriji in Libanonu dobili premoč in po šestih letih vojne zmagujejo.

Vlade bi izvedence v možganskih trustih in na univerzah, ki širijo takšne zaključke, morale vprašati, kar jih niso vprašale v primeru Iraka, Libije in Sirije. To je, kdaj so nazadnje obiskali Iran, če so tako prepričani, da vedo, kaj se tam dogaja. Spomniti bi se morale, da so isti izvedenci pred nekaj leti napovedovali razpad Iraka in neizogiben padec sirskega predsednika Bašarja al Asada.