Mito, raper

Novo ploščo mariborskega raperja Andreja Janžekoviča, bolj znanega pod imenom Mito, bi klišejsko lahko okarakterizirali kot zrcalo, ki ga njen avtor nastavi Sloveniji, Mariboru in ustroju, v katerem smo se znašli. Ampak na plošči Bratstvo in estradstvo, ki so jo poznavalci (upravičeno) razglasili za najboljši slovenski raperski album zadnjih let, ne boste našli klišejev. Njeno osišče resda sloni na angažiranem, družbenopolitičnem rapu, a ta skozi Mitovo duhovito, pronicljivo in humorno igro z besedami, prispodobami in raznoterimi referencami dobi izvirno podobo. Tako, ki da misliti in hkrati zabava. Ter za nameček navduši še z vrhunsko ukrojenimi, drznimi sodobnimi raperskimi beati.

Ja, če se je na introspektivnejšem samostojnem prvencu Egon (2011) namenil »razčistiti sam s sabo«, se je z novo ploščo zdaj, pri petiintridesetih ( je letnik 1983), zazrl v svojo okolico. V bratske in estradske klike politikov, odvetnikov in rumenih medijev. V prekarce, brezposelne, izkoriščane delavce, antimigrantske zidove, okoljsko politiko in zaradi tehnologije vse bolj odtujene družabne odnose. Brez pridiganja in eksplicitnega moraliziranja, včasih tako, da svet okoli sebe poskusi razumeti skozi oči drugih. Njegove zgodbe oživijo skozi mojstrsko rapersko pripovedništvo stare šole. Verjetno tudi zato, ker je navdih za zlaganje rim našel v glasbi kultnega mariborskega dvojca Dandrough, Ol’ Dirty Bastarda in njegovega Wu-Tang Clana, Notorius B.I.G.-ja, MF Dooma in podobnih raperskih zgodbarjev. Ali pa zato, ker sta se mu književnost in leposlovje prikupila že v osnovni šoli.

Z rapom se je sicer prvič resno srečal, ko je igral košarko v mariborskem klubu ŽKK. Ghettoblaster (tisti veliki radio, značilen za hiphop kulturo) njegovih soigralcev je poznal le plošči legendarnih zasedb House of Pain in Beastie Boys. Sam pa se je s hiphopom začel ukvarjati na prelomu tisočletja, ko se je znašel na domači skejterski sceni. »Na tej sceni je bilo samoumevno, da se boš ukvarjal tudi z glasbo. Ker nisem igral nobenega inštrumenta, so apetiti za to, da bi sestavil punk ali metal bend, ostali neuslišani. Sta me pa vse bolj začeli fascinirati obrti samplanja in pisanja rim, zato je bila odločitev, da se preizkusim kot MC, pravzaprav logična,« se spomni. Ostalo je del zgodovine; s prijatelji skejterji so sestavili zasedbo Tekochee Kru, ta pa je postala eden najvidnejših domačih raperskih kolektivov. No, ker so se člani razbežali po Evropi in je kolektiv trenutno v mirovanju, sta Mito in njegov pajdaš iz Kruja Emkej, skupaj z velenjskima raperjema Mrigom in Ghetom, sestavila hiphopersko superzasedbo Velebor, ki je pred petimi leti posnela tudi prvenec Božja Gamad.

Mito rad sodeluje, na odru in v studiu. Ob pogledu na seznam skladb s plošče Bratstvo in estradstvo to sicer ni jasno takoj. Nikjer ne boste našli zaznamkov o sodelovanjih oziroma t. i. featuringih, ki so postali skorajda pravilo sodobnega rapa. Mito je vse rime napisal in odrapal sam, kar pa ne pomeni, da plošča ni nastajala kolektivno. Pravzaprav je z njo hotel sporočiti tudi to, da featuring lahko smisel dobi tudi v obliki sodelovanja med emsijem in beatmakerjem. In tukaj se z njim ni težko strinjati. Njegove rime so povsem prikrojene in neločljivo zavozlane z beati (in obratno), za katere je poskrbelo pet producentov. Ob Šulju, ki mu je beate ukrojil že za ploščo Egon in s katerim sodeluje od začetkov Tekochee Kruja, so svoje beate prispevali še Tamau, Wrong Idea, Nite in YNGfirefly. Vsak s svojimi značilnostmi in izjemnim občutkom za sodobno rapersko produkcijo.

Rezultat je ena izrazno najdrznejših in zvočno najatraktivnejših domačih raperskih plošč. In dasiravno so med posameznimi skladbami opazne stilske razlike, plošča preseneti tudi s celovitostjo. Dobršen del na račun Mitovega rapanja, deloma pa tudi zato, ker o glasbi vsi razmišljajo podobno. Še več, Mito je najmlajšega, zdaj 18-letnega YNGfireflya, denimo spoznal kot udeleženca ene od Šuljevih producentskih delavnic, na katerih ta svoje bogate studijske izkušnje prenaša na podmladek. Zato je Bratstvo in estradstvo tudi medgeneracijska plošča. V tistem pravem pomenu, saj so med dveletnim snemanjem v mariborskem »inter(trans) disciplinarnem laboratoriju« GT22 ves čas tesno sodelovali in izmenjevali ideje.

Pa Maribor danes? Je boljši od tistega izpred petnajstih let, ko se je začel ukvarjati z glasbo? »Mislim, da je. Včasih so se nam mnoge stvari zdele samoumevne, zdaj pa se tudi v glavah ljudi rojeva spoznavanje, da ni nič podarjeno. Če bi rad nekaj uresničil, pa najsi gre za kulturne dogodke, gospodarske projekte, izobraževanje, aktivizem ali kaj drugega, se boš za to moral potruditi,« pravi.

Koliko truda je v Bratstvo in estradstvo vložil sam, pa lahko 26. januarja preverite tudi v klubu Gala hala na ljubljanski Metelkovi.