N.E.R.D.: No_One Ever Really Dies

Stranski projekt hitmejkerskega producentskega dvojca The Neptunes se je po prvencu In Search Of ... iz leta 2001 znašel v zelo nehvaležnem položaju. Zdi se, da je bil to pravzaprav edini N.E.R.D.-ov album, ki sta se ga Pharrell Williams in Chad Hugo, skupaj s pridruženim Shayem Haleyjem, lotila povsem neobremenjeno. Pop sceno je takrat bolj kot to, ali Williams in Hugo lahko ponovita uspehe hitov, ki sta jih kot The Neptunes klepala za takrat najvidnejše R & B in hiphop ustvarjalce, zanimalo predvsem, s čim lahko presenetita kot samostojna avtorja. Rezultat je bila ena najizvirnejših plošč iz tistega obdobja, ki je povozila ločnice med rapom in rockom ter bendovskim zvokom in studijskim čarodejstvom. Bilo je jasno, da je šlo za projekt, v katerem sta Williams in Hugo lahko izživela vse domislice, na katere mainstream še ni bil pripravljen.

Kaj je bilo vzrok za to, da so bile N.E.R.D.--ove naslednje tri plošče blede sence prvenca, lahko le ugibamo. Najbrž je šlo za kombinacijo pritiskov velikih založnikov, ki so si želeli hitovske plošče, hkrati pa tudi dvojec zaposliti s produkcijo za druge ustvarjalce. Ja, navigiranje med mainstreamovskim uspehom in ustvarjalno radovednostjo je precej trd oreh, a N.E.R.D. s peto ploščo, prvo po sedmih letih, vanj zagrize dovolj prepričljivo, in to čeprav se je zasedba medtem znašla v še bolj nehvaležnem položaju.

Med premorom je Williams postal eden največjih globalnih superzvezdnikov in si je na YouTubu samo s tremi najuspešnejšimi singli, Happy, Get Lucky (z Daft Punkom) in Blurred Lines (z Robinom Thickejem), pridelal več kot dve milijardi ogledov. To pa je zdaj botrovalo nekakšni salomonski rešitvi. Na N.E.R.D.-ovih ploščah še nikoli ni bilo toliko sodelovanj kot na novi, saj ji je glasove posodila četa superzvezdnikov na čelu z Rihanno, Edom Sheeranom in Kendrickom Lamarjem. No, vsa ta imena – resnici na ljubo – s seboj niso prinesla dosti več od svoje izjemne priljubljenosti.

Toda tista prava vrednost plošče se ne skriva v gostih, pač pa v regeneriranem studijskem in songwriterskem pristopu Williamsa, Huga in Haleyja. Čeprav iz predala potegnejo večino trikov, s katerimi so redefinirali podobo R & B-ja, hiphopa in funka v prejšnjem desetletju, toliko zanimivih domislic na eni plošči niso zbrali že vse od prvenca. Hkrati je No_One Ever Really Dies tudi njihova najbolj tematsko osredotočena plošča. Ja, N.E.R.D. je posnel angažiran protestni album, na katerem odziva na aktualne politične in družbene teme ne ovija več v partijaške prispodobe.

Je to N.E.R.D., ki smo ga pričakovali? Ja in ne. Feni Pharrella Williamsa in zvezdniških gostov bodo bržkone težko prebavili avanturizem novih skladb. Alternativneži pa bodo privzdigovali obrvi ob imenih, kot sta Ed Sheeran in Rihanna. Toda če vse skupaj postavimo v zelo specifičen kontekst zasedbinega položaja v pop konstelaciji, se vendarle zdi, da je trojec iz kompromisa izstisnil maksimum.