Eva Vrtačič, angažirana antropologinja

»Najslabše je, če ne spremeniš ničesar, ker ne moreš spremeniti vsega«

Dr. Eva Vrtačič je asistentka na Fakulteti za družbene vede, sodeluje pri predmetih socialna in politična antropologija ter informacijske kulture in subkulture. Je soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan, ki je med drugim razvil Parlameter, internetno orodje za lažje spremljanje dela v državnem zboru. Aktivna je v hišnem sindikatu na fakulteti. Nekoč je delala na Radiu Študent. Zase pravi, da poleg drugega rada igra igre, bere, še raje pleza, se potaplja na vdih in goji kulturo lenobe, predvsem pa jo motijo iztirjeni svet in vse nepravičnosti, ki jih ta povzroča.

Si res strastna igralka računalniških iger?

Kolikor mi le dopušča čas in me ne premamijo drugi popkulturni formati, kot so knjige, nadaljevanke in filmi. Vsake toliko zaženem Playstation ali na računalniku odprem Steam, trenutke mikrodolgčasa, ko stojim v kaki vrsti, preganjam z mobilnimi igrami.

Zakaj igre? Nekateri jih ne razumejo, pravijo jim »igrice«.

Nekateri ne razumejo tudi knjig. Vsaki novi formi je imanentno, da jo, ko se pojavi, spremlja moralna panika prejšnje generacije, prepričane, da gre za zapravljanje časa. Ko se je začelo množično branje romanov, so govorili, da je to nevarno in da se bralci izklapljajo iz realnosti. A dokler ohranjamo kritično distanco do vsebin, ki jih ponuja zabavna industrija, se meni ne zdi nič narobe – včasih gledam tudi resničnostne šove. Temeljito sem preigrala strateško igro Civilizacija, od enke do šestice, in izjemno uživala, kar pa ne pomeni, da v igri ne prepoznam kolonialnega diskurza, ideologije napredka, imperativa zmagovanja in prevlade. Če sem konzument, imam »domačinski zorni kot«, kot rečemo antropologi, a hkrati imam tudi distanco. Zakaj torej ne bi znanstveno preučevali računalniških iger, kot preučujemo druge kulturne fenomene?

Eni trdijo, da to ni prava znanost, da gre za neumnosti, ki nimajo pravega družbenega pomena.

Mnogi trdijo, da ni znanost nič, česar ni mogoče izmeriti in potrditi v laboratorijih. Človek bi mislil, da smo te očitke že presegli.

Zakaj velja, da so pravi igralci, gejmerji, fantje, moški, dekleta in ženske pa zanimajo predvsem družbena omrežja?

Gre za stereotip. Raziskave kažejo, da je vsaj 40 odstotkov ljudi, ki igrajo igre, žensk. Podoba mozoljastega, heteroseksualnega fanta, belca, ki jé čips in hipnotično zre v zaslon, vztraja zaradi privilegija časa, ki definira »prave« igre. Te zahtevajo po sto in več ur igranja, čas pa je prestižna valuta, na voljo tistim, ki se povprečno manj ukvarjajo z gospodinjskimi opravili in skrbjo za enostavno reprodukcijo. Igre, ki naj bi jih igrale ženske, so bolj mimobežne, Farmville, Candy crush, petminutne kraje časa pač. Še več, »prave« igre delajo moški za moške, in če so v njih reprezentirane ženske, so izrazito seksualizirane, treba jih je reševati in jim pomagati. Že Prince of Persia, ki sem ga igrala kot otrok, se mi je zdel povsem banalen: zakaj štorasti princ, ki se nabada na osti in preskakuje luknje, rešuje princesko?! Ljubša mi je bila Jill of the Jungle.

Že, a ženski liki v igrah so bili in so še vedno predvsem seksi.

To drži, tudi za Jill. Pa za Laro Croft. A problem, o katerem govoriva, je širši in je vseprisoten. Poglejva recimo kuhanje, kjer v nasprotju z gejmanjem kot vsakodnevni akterji prevladujemo ženske. A ko govorimo o »pravem« kuhanju, o uporabi prestižnih sestavin, postopkov in pripomočkov, kuhanje postane moško področje. Ko se pojavijo Ana Roš in podobne mojstrice, je treba prav poudariti, da so dobre kljub temu, da so ženske, treba je izumiti »žensko kulinariko«. Kar je velika neumnost, pa še žaljivo. Podobno je z antologijami ženske literature, z vprašanji na intervjujih, na primer: Kako usklajujete kariero z družino? Zakaj tudi od uspešnih moških ne pričakujemo, da žonglirajo z družinskimi in socialnimi obveznostmi? Roditeljskimi in lobističnimi sestanki?

Zakaj naj bi računalnike bolje razumeli moški? Zakaj naj bi bil pravi programer samo moški?

Spol ni nekaj, kar biološko determinira naše vedenje ali kognitivne sposobnosti, nas pa determinira socialno in kulturno, potem pa se to projicira nazaj na biologijo. Če punčke vzgajamo, da morajo biti prijazne in se igrati gospodinjske igre, bodo takšne tudi postale, kot bodo tudi fantje bolj zainteresirani za tehniko, če se bodo igrali s spolno specifičnimi igračami. Zato je več programerjev kot programerk. Enako je z zgodovino znanosti, kjer žensk ni tako malo zato, ker bi bile zaradi svojega spola manj sposobne, ampak ker zaradi njega niso imele dostopa do izobrazbe, javnega prostora, ker so jih tiščali v podrejene vloge, ki niso bile povezane s področji, ki naj bi bila družbeno pomembna. Recimo feminizacija univerze …

Kaj je z njo?

Nekoč je bila velika večina profesorjev in študentov moških, danes se razmerje obrača. Univerza izgublja družbeni pomen, in kadar se v družbi neko področje feminizira, veš, da so šli fantje v druge peskovnike.

Edini način, da se ženske posluša, ne da bi bile hkrati označene za radikalne feministke, je, da privolijo v položaj žrtve, da sklonjenih glav in solznih oči razlagajo svoje izkušnje.

Težko bi rekel, da so univerze le feminizirane, odločevalne funkcije so na univerzah v veliki večini še vedno v rokah moških. 

Seveda so feminizirane. Na FDV z izjemo obramboslovja in družboslovne informatike prevladujejo študentke, pa tudi na teh smereh in na matematičnih, gradbenih, tehniških fakultetah jih je vedno več. Diplomira več žensk kot moških. Le tam, kjer je še ostalo malo prestiža, prevladujejo moški – na ravni doktorata, pa na vodstvenih funkcijah, kot opozarjaš.

Nisva omenjala zlorab, tudi na univerzah so, mariborski, primorski, zlorab moških nad ženskami. Vse, kar se je dogajalo tam ali pa okoli ameriškega gibanja #MeToo, je dokaz o tem, kako moški zlorabljajo svojo moč.

Kar je nastalo okoli #MeToo, me moti, saj ženske sili v pozicijo žrtve. Govoriti morajo o nasilju, ki so ga doživele, veliko manj pa se izpostavlja nasilneže. Edini način, da se ženske posluša, ne da bi bile hkrati označene za radikalne feministke, je, da privolijo v položaj žrtve, da sklonjenih glav in solznih oči razlagajo svoje izkušnje. Kot da ne bi mogel obstajati kdo iz marginalizirane skupine, ne le ženske torej, ki lahko izreka sistemsko kritiko, ne da bi ob tem izhajal iz osebne zgodbe.

Torej, poslušali, verjeli bomo le zlorabljenim, pa še to zlorabo bodo morale najprej dokazati.

Ja. Univerzalna pozicija je pač moška. Le moški lahko naredi meta analizo družbenega konteksta, ženska pa vedno govori osebno in partikularno, v nasprotnem primeru dobi oznako, da je radikalna, jezna feministka, feminaci. #MeToo vzpostavi še drugo, hrbtno plat šovinizma: reakcijo, da je žensko treba viteško zaščititi in jo razumeti. A ženske ne bi smele pristati na razumevanje in sočutje, pač pa zahtevati spoštovanje.

Zelo podobno je v Sloveniji, nekoč ugledni pravnik, pa ni edini, trdi, da so ženske predvsem nore in besne.

Da, po naravi neprištevne. Kot pravita znan rek in Darja Zaviršek: luna polna, jaz pa bolna, luna prazna, jaz pa blazna. Ko so v ZDA v času afere Gamergate napadali programerko Zoe Quinn, jo je liberalni blok začel pretirano in pokroviteljsko braniti. Tudi v Sloveniji je tako, celo na fakulteti in na anarhističnih skupščinah. V okolju, kjer se gibljem sama, ni več šovinizma, ki te grabi za rit, ampak šovinizem, ki si na sestanku vzame prvo in zadnjo besedo, šovinizem, ki ti želi samo dobro, ti pa si ne pustiš pomagati in še naprej konfliktno goniš svoje, šovinizem tiste vrste, kjer smo vsi enaki, pa vseeno ženska skuha kavo.

Spomniva se Alenke Bratušek. Eden od glavnih razlogov njenega padca je bil ta, da je bila ženska.

Da, ukvarjali smo se z njenimi leopardjimi vzorci, namesto da bi se ukvarjali z (ne) vsebino njene politike. Podobno je bilo s Katarino Kresal, ki je bila kar preveč lepa za lastno dobro.

Ljudmila Novak teh problemov nima.

Ker v tem smislu tudi nima spola, skratka, nima teh stereotipnih ženskih atributov, ni seksualizirana, torej njen obstoj ni percipiran kot grožnja moški racionalnosti.

Kako naj torej moški ravnamo z ženskami?

Naj moški kdaj utihnejo in poslušajo. Postkolonialne študije so nas naučile, da je vseeno, ali je gospodar prijazen ali ne, ali te boža ali tepe – gospodar je gospodar. Nihče te nima pravice reprezentirati, govoriti v tvojem imenu, definirati tvoje dobro. Jebeš gospostvo in pika. Zakaj naj bi beli moški govorili namesto nas – žensk, migrantov, predstavnikov druge vere ali kulture? Če želimo govoriti o feminističnem ali kar humanističnem idealu, bi morali krepiti raznolike glasove, ki skupaj uokvirjajo meta realnost, v kateri živimo.

Vrniva se k internetu. Govoriva o realnosti, internet sam po sebi, virtualni svetovi, pravila znotraj njih, je predvsem odsev realnega sveta, internet potrjuje že obstoječa družbena razmerja.

Absolutno, razlika virtualno-realno ne obstaja. A s tega stališča kritizirati internet je kratkovidno, tako bi lahko kritizirali vsako tehnologijo.

Ali ni internet nekoč, v svojih začetkih, pomenil neskončen potencial svobode … 

… kot ga je tudi tisk ali radio. Ko tehnologije, formati sporočanja postanejo mainstream, začnejo delovati za interese tistih, ki so na položajih moči. Internetna razmerja moči so enaka družbenim. Ko je internet postal dosegljiv širokim množicam, je v njem začela odsevati družbena realnost na enak način, kot odseva na TV-ekranu. Podobno je s knjigami; tistih nekaj odtenkov sive reproducira vse, kar je spornega v naši družbi, a obstajajo tudi knjige z drugačno vsebino …

Vse to je res, knjiga je lahko tudi orožje, a internet vseeno skriva drugačne pasti. Zakaj se, zgolj za primer, ljudje tako hitro odpovedo anonimnosti na internetu?

Lahko bi rekla, kot je rekel neki profesor, da zato, ker niso prebrali Orwella. Ljudje ne razmišljamo dolgoročno, še posebej v dobi imperativa takojšnje zadovoljitve želje ne. Zasebnosti se odpovemo v zameno za popust, za kakšno internetno izkušnjo, aplikacijo, obljubo varnosti … Račun za odpoved tej anonimnosti pride kasneje in večina o njem niti ne razmišlja. Spletni giganti o nas zbirajo na tone podatkov, pa o tem nimamo pravega občutka. Lahko smo previdni, blokiramo oglase in zavračamo piškotke, a ljudje praviloma o osebnih podatkih ne razmišljajo. Če si predstavljamo neko distopično prihodnost, kakšno Deklino zgodbo ali kaj podobnega, kar v svetu, kjer obstajata Trump in SDS, niti ni nemogoče, hitro vidimo, da je brezbrižnost nevarna. Večina pa živi v mehurčku prepričanja, da se to ne bo zgodilo, pri čimer je sicer možno, da se res ne bo …

Tako kot tehnologija omogoča širjenje politične propagande, ista tehnologija na iste načine omogoča tudi njeno dekonstrukcijo. Če internet lajša delo goebbelsom, ga tudi antigoebbelsom.

So tehnološki velikani vredni zaupanja?

Seveda ne, a pasti in možnosti zlorab vendarle ne pomenijo, da se moramo kar odklopiti, se odreči Gmailu in Facebooku. Kadar komuniciraš o stvareh, za katere ne želiš, da bi jih kdorkoli lahko videl, pač uporabljaš kriptirane kanale, kakršen je npr. Signal. Seveda je Facebook problematičen, a je hkrati mnogim glavni vir informacij in očitno ne bo kar izginil. Preberimo pogoje uporabe, uredimo in nadzorujmo news feed in zasebnostne nastavitve.

To počne morda 0,01 odstotka uporabnikov.

Bolje, kot da se borimo proti novim tehnologijam, je širiti zavest in znanje, kako jih uporabljati odgovorno.

Ali internet ustvarja apatične državljane, ki mislijo, da s klikanjem in všečkanjem, podpisovanjem spletnih peticij spreminjajo družbo, četudi v bistvu ne naredijo ničesar?

Družbe seveda ne bodo spremenili lajki. A ne strinjam se s tezo, da kliktivizem ustvarja apatične državljane. Nasprotno, raziskave dokazujejo, da so tisti, ki so družbeno aktivni na spletu, družbeno aktivni tudi sicer – kdor podpisuje spletne peticije, bo šel tudi na demonstracije. Gre za lažno dilemo, ni vprašanje, ali si spletni ali ulični aktivist, ampak ali si družbeno angažiran ali ne. Aktivizem ni le direktna akcija, pač pa tudi počasni premiki v glavah, iskanje znanja, rešitev, debate, pozornost, občutljivost, povezovanje, za vse to je internet super. Ne podpiram prestižnih bojev, kateri aktivizem je boljši od drugega. Tudi v Sloveniji se dogajajo mikro spopadi v kokošnjaku o tem, kdo je pravi in kdo ne, kdo je petelin in kdo kura, a v resnici si vsak izbere svoj način boja, ti pa bi morali biti združljivi in ne izključujoči.

Iskanje razlike med enakimi je torej odveč.

Strinjam se, da je treba brati in razmišljati radikalno, a hkrati je treba ravnati pragmatično. Če Goebbels in vsi njegovi nasledniki uporabljajo orodja politične propagande, o katerih so prvi razmišljali kritični intelektualci, za najbolj sprevržene cilje, zakaj jih ne bi tudi na levici za doseganje enakosti? Zakaj bi bil populizem na levici že a priori nekaj slabega? Na oblast prideš tako, da svojo zgodbo in obraz prodaš čim večjemu številu ljudi. Ne trdim, da bi morali lagati in manipulirati, a morali bi znati prodajati, predstavljati stvari, za katere se zavzemamo, hkrati pa kritično reflektirati svoja dejanja. Podpiram in rada participiram v radikalni kritiki, a zgolj s kritiko ne prideš daleč, zagnana mladostniška brezkompromisna politična drža je včasih nujna, a brez vsebinskih koalicij vendarle ne gre. Če politik, ki ga ne maramo, želi legalizirati marihuano, ga je treba pri tem cilju podpreti – ne tako, da bi ga morali začeti marati, in ne da bi s tem legitimizirali vse njegove predhodne slabe odločitve. Če poslanec Levice namesto o razrednem boju govori o transmaščobah in vegetarijanstvu, ni treba zavijati z očmi, ampak razumeti, zakaj to dela. Ne zdi se mi izpod časti. To je njegova služba. Politiki ne bodo uspešni, če se bodo dobrikali le stotim najpametnejšim Slovencem, ki se ne strinjajo niti drug z drugim niti sami s seboj. Seveda potrebujemo kritične intelektualce, razprave in teoretizacije, a v parlamentarni demokraciji odloča glas večine in tega je treba nagovoriti – in kultivirati. Nočem reči, da se odpovejmo progresivnim politikam, ker jih večina ne podpira. Če bi vedno poslušali večino, marsikatere danes samoumevne pravice ne bi imeli.

Recimo ženske volilne pravice ali prepovedi smrtne kazni.

Vse te pravice niso bile potrjene na referendumih, ampak sprejete od zgoraj navzdol, politična večina se je odločila, da jih uvede in je o tem javnost prepričala za nazaj.

Tvegam s tezo, da s fenomenom fake news pretiravamo. Po eni strani je res, da je danes propaganda lažje izvedljiva kot nekoč, a propaganda je stara stvar.

Pojav fake news je od zmeraj in najbrž res ne bo prinesel apokalipse, tudi specializirani fake news portali ne. Problem nastane, ko začnejo zakonitosti fake news prehajati v vsakdanji medijski in politični govor, ko resnične novice posnemajo formo lažnih in ne več obratno. Fake news uporablja klasične propagandne tehnike, igra na čustva, nagovarja strah, slika neuresničljivo, a grozljivo prihodnost, kapitalizira že obstoječe predsodke. Zares nevaren je kot del normalnega javnega govora. Če pogledamo naše predsedniške volitve, soočenja kandidatov, to je bil zame tudi fake news.

Zakaj?

Volilna kampanja se je ogibala vsebini, prej je šlo za lepotno tekmovanje kot pa za resen spopad političnih alternativ. Popolnoma je umanjkal levičarski diskurz in posledično se je kot sredinski diskurz uokvirila razprava desno od centra. Šlo je za privid normalnosti. Če je bil na enem koncu spektra SDS, bi moral biti na drugem Rog, Hervardi bi morali biti prepovedani, Pahor in Šarec pa prepoznana kot liberalna konzervativca. Ta vulgarna tekma je s fokusom na formo povzročila veliko volilno abstinenco. Tudi pri meni. Četudi iskreno verjamem v politično participacijo, nobenega od teh trolov nisem mogla aktivno podpreti.

Ne strinjam se, volilna abstinenca ni prava pot.

Obstajajo države, kjer je določen minimalni kvorum, da so volitve veljavne. To se mi zdi kar smiselno.

Če poslanec Levice namesto o razrednem boju govori o transmaščobah in vegetarijanstvu, ni treba zavijati z očmi, ampak razumeti, zakaj to dela. Ne zdi se mi izpod časti. to je njegova služba.

Obstajajo tudi države, kjer je določena oblika obvezne volilne udeležbe.

Seveda. Še dobro, da nismo med njimi, da sem lahko ohranila obraz na legalen način.

OK, prav, greva dalje, kako prepoznati, če je kakšna novice neresnična?

Enostavno. Preverimo vir, medij, spletno mesto, ali je kredibilen ali ne, kdo je avtor, je podpisan, ali sploh obstaja, ali ima profile na družbenih omrežjih, kaj na njih objavlja. Kdo so lastniki medija, kjer je novica objavljena, kakšni so njihovi interesi. Zgodbo primerjajmo z drugimi viri, ki pišejo o isti temi. Razmišljajmo o lastnih predsodkih in načinih, kako vplivajo na naše sodbe. Hitro je jasno, kaj in zakaj je izmišljeno. Treba je prežati, opozarjati, razkrinkavati, saj je ideologija fake news nevarna. A tako kot tehnologija omogoča širjenje politične propagande, ista tehnologija na iste načine omogoča tudi njeno dekonstrukcijo. Če internet lajša delo goebbelsom, ga tudi antigoebbelsom.

Ni Twitter kriv, da je zmagal Donald Trump.

Ne, kot tudi Twit ter ni naredil pomladne revolucije v Egiptu, pa kamorkoli se je že potem zapeljala. Hashteg fail.

Fake news je resnično lahko razkrinkati, a vse to zahteva energijo in čas, večina ljudi pa nima časa, da bi raziskovala, nima niti časa, da bi razmišljala. Nasprotno, že obstoječi vtisi o realnosti se s pomočjo vnaprej prirejenih novic sestavljajo v mozaik. V Ameriki so fake news najbolj konzumirali in mu verjeli Trumpovi privrženci.

Ravno zato, ker ne nagovarja realnosti, ampak želje ljudi, je propaganda učinkovita. Fake news praviloma legitimizira tisto, o čemer bralec že razmišlja, v kar že verjame. Straši pred tistim, česar se že boji, pa si tega ne upa priznati. Vse to ni nič novega, v svoji vulgarnosti je gostilniški pogovor enak tistemu, kar objavlja Nova24tv.

Je splet gostilniška greznica? Nekoč sem naivno verjel, da bodo spletni komentarji odprli polje demokracije in razprave. Ne bi se mogel bolj zmotiti.

Sama nisem tako črnogleda. Na mainstream portalih tvoja teza drži, kje drugje, recimo v odprtokodni skupnosti, pa ne samo tam, pa ne. Na spletu je veliko možnosti za vsebinsko in vljudno razpravo. Splet je pač replika sveta, izkušnja z njim je odvisna od tega, v kateri kafani si in kaj piješ.

Informacijska obveščenost je nujen, a hkrati nezadosten pogoj za to, da je demokracija uspešna. Kaj želite doseči z inštitutom Danes je nov dan, ki naj bi povezal internet in politiko?

Naše merilo je veselje do življenja. In točno za to gre, za veselje. Večino časa se v življenju ukvarjaš s službo, položnicami in domačimi opravili, a obstajajo tudi preredki otoki svobode, ukraden čas, v katerem ustvarjaš in misliš, ter posledično tudi že živiš, boljši svet. Veselje do življenja bi morala biti človekova pravica, pa čas za kontemplacijo, lenobo ...

Vse to razumem. Naj ponovim vprašanje: kaj lahko spremenite z nekim majhnim spletnim mestom?

Najslabše je, če ne spremeniš ničesar, ker ne moreš spremeniti vsega. Trudimo se z veliko projekti, a poglejva recimo Parlameter. Prinesel je več stvari. Njegovi ustvarjalci smo z razvojem postali boljši razvijalci in bolj opolnomočeni državljani. Hkrati Parlameter, kar je pomembneje, omogoča javnosti, da nadzira delo parlamenta, da ga spozna in razume. Na eni strani je torej statistično orodje, izpraznjeno angažirane vsebine, po drugi strani pa že njegov obstoj vpliva na poslance, ki dobro vedo, da tiho beleži vse, tudi njihove izostanke s sej. Kot se poslanci drugače, bolj teatralno obnašajo, kadar so v neposrednem TV-prenosu, tudi obstoj Parlametra proizvaja performativne učinke, ki jih ni mogoče neposredno izmeriti in morda niso tako dramatični, vendarle pa uvajajo novo normalno stanje, v katerem je poslansko delo bolj nadzorovano kot kadarkoli poprej.

Nekdo v Mladinini redakciji je ob vprašanju Parlametra cinično pripomnil, da ne vidi nobene resne uporabne vrednosti.

Upam, da je svoje mnenje medtem že spremenil ali da ga bo zdaj po najnovejši nadgradnji. Številne prvotne analize, še posebej jezikovne, so se resda izkazale za »zgodbo za en dan«. Politični govor se ne spreminja tako hitro, analize ne dajejo končnih sodb o poslanskem delu. A Parlameter je danes, po letu obstoja, dodobra izpopolnjena in nadgrajena različica prve verzije. Na tak način pač deluje svet softvera – prideš z verzijo 1.0, ki je tvoj najboljši »educated guess«, nato pa spremljaš rabo in odzive, in se prilagajaš, razvijaš, rasteš. Ravno te dni smo predstavili verzijo 1.7 in lahko rečem, da danes Parlameter uspešno zmanjšuje neskladje od izvirne govorjene besede v parlamentu do vsebine, ki je objavljiva in uporabna. Zdaj prinaša tudi povzetke zakonov v trenutku, ko ti pridejo v obravnavo, kar demokratizira dostop do vpogleda v zakonodajne vsebine. Z interaktivnimi orodji lahko odkrivamo neenotnost v poslanskih skupinah ali ad hoc koalicije pri glasovanjih, uvedli smo možnost naročanja na obvestila po ključnih besedah, kar lajša spremljanje parlamentarnega govora o specifičnih temah. S Parlametrom se je dalo že pred časom napovedati, da bo nekega dne Janko Veber izstopil iz poslanske skupine SD.

Parlameter je na eni strani statistično orodje, izpraznjeno angažirane vsebine, po drugi strani pa že njegov obstoj vpliva na poslance, ki dobro vedo, da tiho beleži vse, tudi njihove izostanke s sej.

Eden izmed ciljev Danes je nov dan je »pravica do dobre politične oblasti«. Jo imamo?

Žal ne . Dobra politična oblast je bolj kot od individualnih kvalitet oblastnikov odvisna od mehanizmov nadzora in angažiranosti civilne družbe. Še tako nesposobni ali pokvarjeni politiki bodo boljši, če bodo zavezani visokim standardom transparentnosti. Oblasti ni v interesu, da bi spodbujala kontrolo nad sabo in angažiranost državljanov, raje nas uspava, pasivizira. Oblast tudi ne ustvarja okolja, ki bi proizvajalo kritično misel. Dobra oblast pa po drugi strani omogoča uspešno družbo. Uspešna družba ni tista, kjer merimo, kdo ima največ, ampak je pozorna na to, kako živijo tisti, ki imajo najmanj. Uspešna družba za vzornike ne postavlja posameznikov, ki so svoje uspehe prešvercali v davčne oaze, pač pa mora skrbeti, da njenim upokojencem ni treba brskati po smetnjakih. Pot do uspešne družbe je odvisna od izbir vsakega od nas.

Kako?

Prevzeti je treba odgovornost do sveta, v katerem živimo. Ni dovolj, da v imenu lastnega zadovoljstva in slabe vesti sodelujemo v humanitarnih akcijah ali ločujemo smeti. Treba je razmišljati širše. Ni stvar posameznikov, da rešujemo socialne probleme z darovanjem v dobrodelne namene, država je tista, ki mora biti še posebej pozorna na najšibkejše. Treba se je vprašati, zakaj je recimo javno podjetje Snaga pozvalo gospodinjstva, naj prijavijo tiste, ki iz smetnjakov »kradejo« star papir. Kakšen je ta svet? Kakšno je to sistemsko sporočilo, ki nagrajuje ovajanje revnih, ki brskajo po zabojnikih? Naomi Klein kot presek različnih bojev postavlja boj za okolje. V trenutku, ko se bomo z ramo ob rami zavezali planetu kot celoti, bomo neizogibno začeli naslavljati tudi šovinizem, kapitalizem, potrošništvo, rasizem in razredne razlike, ves ta nepravični svet.