O podnebni pravičnosti

Mnistrstvo za infrastrukturo je 1. decembra lani v javno obravnavo poslalo dokument Energetski koncept Slovenije (EKS). Do 15. januarja letos bo sprejemalo mnenja javnosti o strateškem dokumentu, na katerem bosta utemeljeni energetska politika do leta 2030 in energetska vizija do leta 2050. Ministrstvo kot cilj navaja »manjšanje izpustov toplogrednih plinov, vezanih na rabo energije, za vsaj 40 % do leta 2030 glede na raven iz leta 1990 ter za vsaj 80 % do leta 2050«.

Nizkoogljična družba je postala že standardiziran cilj državnih politik v zadnjem desetletju. Vedno znova pa se postavlja vprašanje, ali ni ta cilj le deklarativen. Z drugimi besedami: kako temeljita si upa biti država pri preseganju posameznih interesov v zvezi s kolektivno podnebno varnostjo.

Da je dokument EKS premalo oster, je prepričan okoljevarstvenik dr. Luka Omladič: »Koncept je škodljiv, ker izraža zmoto, da je danes še mogoče ohranjati energetski status quo.« Dokument namreč prihodnje desetletje definira kot čas, ko bomo zarisali pot v nizkoogljično družbo. »Poleg tega opustitev premoga prestavlja na leto 2054, pri čemer je TEŠ glavni izziv Slovenije.« Omladič poudarja še nasprotujoče si interese: »Koncept predlaga resno rabo sončne energije šele po letu 2030, po drugi strani pa agresivno promovira upravičenost izrabe vseh vodnih virov in ne upošteva dejavnikov škodovanja naravi.« Vprašanje podnebne varnosti so si resno zastavili tudi mladi, ki so se povezali v skupino Mladi za podnebno pravičnost. V večini jo sestavljajo okoljevarstveniki iz študentskega društva Iskra. Skupina je decembra pripravila pet skupščin. Na njih so sprejeli šest glavnih vsebinskih komentarjev in jih poslali ministrstvu za infrastrukturo. »Zavračamo osrediščenost koncepta na zasebno lastnino in si želimo spodbujanja skupnostnih energetskih objektov ter od odločevalcev zahtevamo, da v razprave vključijo tiste manjšine delavcev, družin in skupnosti, ki so najbolj prizadete,« je sklepe pojasnil Izidor Ostan Ožbolt iz Mladih za podnebno pravičnost. Dodal je, da je »premalo prostora za lokalne skupnosti, kjer se bodo energetski projekti izvajali, poleg tega je časovnica dokumenta premalo radikalna, spremembe bi morali začeti takoj.« Skupina predlaga še oblikovanje strategije za »pospešeno širjenje dostopnega, zanesljivega in nizkoogljičnega javnega prometa«.

Luka Omladič pri sprejetih sklepih poudarja vsebinski fokus. Ta je pravilno usmerjen na generiranje še večje socialne in ekonomske neenakosti. »Stroški prehoda se bodo nesorazmerno prelagali na manj premožne. Zato se mora vprašanje podnebnih sprememb razumeti tudi z vidika razrednega boja.« Prav na to merijo z idejo podnebne pravičnosti: da mora za škodo odgovarjati svetovni sever, torej države, ki največ pripomorejo k škodljivim podnebnim spremembam.

Okoljevarstveniki so jasni v obsodbi brezzobega energetskega koncepta. Kot je že pred leti opozorila avtorica Naomi Klein, korenitih in kakovostnih rešitev v boju zoper podnebne spremembe ne bo brez boja proti sedanjemu kapitalističnemu gospodarstvu.