Oprah za predsednico? Predsedovanje ni pogovorna oddaja.

Razmišljanje o kandidaturi TV voditeljice in medijske magnatke Oprah Winfrey za predsednico ZDA leta 2020 je zaskrbljiv signal o razmerah v demokratski stranki

»Oprah, rad imam Oprah. Oprah bi bila vedno moja prva izbira,« je predsednik ZDA Donald Trump leta 1999 dejal televizijskemu voditelju Larryju Kingu, ko ga je vprašal, koga bi si želel za protikandidata, če bi se kdaj odločil kandidirati za predsednika države. Trump je to željo obelodanil leta 2015 v pogovoru z novinarjem Georgom Stephanopoulosom. Ankete javnega mnenja so pokazale, da imajo milijoni Američanov o televizijski voditeljici in lastnici TV-mreže OWN Oprah Winfrey enako mnenje kot Trump.

Že pred letošnjo podelitvijo zlatih globusov se je govorilo, da bi Oprah Winfrey lahko bila kandidatka demokratske stranke za predsednico ZDA na volitvah leta 2020. Z govorom na podelitvi je ta ugibanja še podkrepila. Govor, ki je po poročanju STA na moč spominjal na postavljanje temeljev politične kampanje, je začinila z izrazom prepričanja, da je čas za moške, ki zlorabljajo ženske, potekel in da bodo s pomočjo žensk in moških napočili časi, ko več nobeni ne bo potrebno povedati, da se je zloraba zgodila tudi njej.

Nekdo s televizije NBC je že pred govorom, ko se je voditelj podelitve Seth Meyers pošalil o njeni predsedniški kandidaturi izstrelil tvit »Oprah za predsednico 2020«. Meyers je govoril o tem, kako se je Trump za kandidaturo odločil, ko se je na večerji Združenja dopisnikov Bele hiše leta 2011 sam hudo norčeval iz njegovih predsedniških ambicij.

V naših nemirnih političnih razmerah vsak prepričljiv nagovor osebe, ki ima moč, postane predvolilni nagovor. »Kandidiral bo,« je takoj mogoče slišati. Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg postane kandidat vselej, ko je objavljeno, da je nagovoril skupino več kot deset ljudi, to postane tudi igralec in zvezdnik wrestlinga WWE Dwayne "The Rock" Johnson, ko omili svoj izraz. Enako se je zgodilo po govoru Oprah Winfrey.

Sporočila v podporo njeni kandidaturi za predsednico so po poročanju New Yorkerja sprožila ekstatično veselje (recimo, kako bi z vsemi delila vrt pred Belo hišo) in opozorila, da se ne gre prenagliti. Avtor Thomas Chatterton Williams je v New York Timesu napisal, da ni imun za Oprine čare, a predsednica Winfrey je slab predlog. Ta predlog je po njegovih besedah potrditev, v kolikšni meri je Trumpizem (klečeplazenje pred zvezdniki in anketami o priljubljenosti, zavračanje izkušenj in strokovnosti) okužilo ameriško družbo.

Na nek način so pogovori o kandidaturi Oprah na levici (in desnici, ki ne podpira Trumpa) bolj problematični kot čustvena nezrelost in antiintelektualizem v državah, kjer so izvolili Trumpa.

Razmišljanje o kandidaturi Oprah Winfrey leta 2020 je po njegovem mnenju zaskrbljiv signal o razmerah v demokratski stranki. Da bi morda lahko premagala predvidene glavne kandidate Joeja Bidena, Bernarda Sandersa, Kirsten Gillibrand, je dokaz, kako demoralizirana je stranka postala po odhodu Baracka Obame iz bele hiše in kako ji primanjkuje svežih političnih talentov.

Na nek način so pogovori o kandidaturi Oprah na levici (in desnici, ki ne podpira Trumpa) bolj problematični kot čustvena nezrelost in antiintelektualizem v državah, kjer so izvolili Trumpa, je oster Thomas Chatterton Williams. Ti volivci so že dolgo opozicija intelektualni resnosti, ki jo želi predstavljati demokratska stranka. Če liberalci nočejo več biti ponosni odrasli v sobi in braniki pred muhami črede, ZDA grozi padec v kaos.

Predlog, da naj bi funkcija predsednika države postala nova nagrada za zvezdnike, četudi si zamišljamo, da se z njihovo politiko strinjamo, je ekstremno nevaren. Vladanje je nekaj povsem drugega kot predvolilna kampanja. Še bolj pomembno je, da zvezdniki niso odlični predsedniki države. Predsedovanje ni resničnosti šov ali pogovorna oddaja.

Tudi Micheline Maynard na ABC opozarja, da mora demokratska stranka najti izkušenega, spoštovanega politika, ki lahko prepriča Američane, da izselijo Trumpa iz bele hiše. Winfreyjeva za kandidaturo dejansko ne potrebuje te stranke, saj lahko s karizmo, ki jo ima, uporabi Trumpov model. Toda tako, kot je Trump povzročil ogromno škodo republikancem, jo ona lahko povzroči demokratom.

Za Donalda Trumpa je najpomembnejša zmaga. Ko ga demokrati gledajo, kako odpravlja zapuščino od Obame, iščejo čarobnega kandidata, ki bi spet vse postavil na pravo mesto. Oprah Winfrey ni mogoče obsojati, da izkorišča zmedo. Vrat ji ni odprl le Trump, ampak tudi njen prijatelj Barack Obama.

Bolj kot pogum je Oprah s svojim govorom zato pokazala, da se zna zelo dobro obračati po vetru in izkoristiti vsako priložnost za osebno korist. Tolče le po tistih, ki so že osovraženi in na tleh, kar je najlažje in tudi najbolj varno.

Avtorica Nicole Aschoff v knjigi The New profits of Capital razlaga, kako bogataši Sheryl Sandberg, John Mackey, Bill in Melinda Gates, pa Oprah Winfrey obvladujejo ekonomijo neoliberalnega ustvarjanja mitov. Winfreyjeva je po njenih besedah ena od pripadnic nove skupine elitnih pripovedovalcev zgodb, ki predstavljajo praktične rešitve za družbene probleme z logiko obstoječih struktur proizvodnje in potrošnje, ki jih poganja dobiček.

Konservativni politični komentator Ben Shapiro pa je pojasnil, zakaj govor Winfreyjeve ni bil pogumna poteza. Dvajset let ni rekla besede o mogočnežih iz Hollywooda, ki spolno zlorabljajo in nadlegujejo ženske. Ljudje, o katerih je dvajset let molčala, so jo hvalili, zdaj pa se pretvarja, da vodi boj proti njim.

S Shapirom se je mogoče strinjati. New York Times je natančno popisal, kako je producent Harvey Weinstein imel sodelavce v tabloidnih medijih, da so blatili njegove žrtve, ki so si upale spregovoriti, imel je vzpostavljen sistem za preusmerjanje pozornosti, ko se je katera od žrtev opogumila in spregovorila. Oprah Winfrey v svoji oddaji nobeni od teh žrtev ni dala priložnosti, da spregovori o mogočnežu, ki jo je zlorabil. Bolj kot pogum je Oprah s svojim govorom zato pokazala, da se zna zelo dobro obračati po vetru in izkoristiti vsako priložnost za osebno korist. Tolče le po tistih, ki so že osovraženi in na tleh, kar je najlažje in tudi najbolj varno.