Leon Vidmar, filmski animator

Mladenič otožnega obraza se namaka v domači kopalni kadi. Kapljanje vode iz pipe ga po poti spominov v preluknjani stoenki popelje k ribniku, kjer je kot otrok prvič ribaril z dedkom, ujel prvo ribo in opazoval, kako je umrla. Kratki animirani film Slovo režiserja Leona Vidmarja, ki črpa iz avtorjevega osebnega doživljanja in spominov na babico ter dedka, resničnost tankočutno prepleta z domišljijo, tako v vidni kot zvočni podobi. Na Festivalu slovenskega filma je bil leta 2016 nagrajen z vesno za najboljšo animacijo.

Leon Vidmar, letnik 1980, je principe animacije samoiniciativno odkrival že v srednji šoli, ko je izdeloval lutke iz plastelina, jih premikal in snemal z VHS-kamero, pri sošolcu, saj svoje ni imel. Študij vizualnih komunikacij na ljubljanski ALUO je nato izkoristil za bolj poglobljeno raziskovanje možnosti oživljanja neživega, tako da se je pri predmetu ilustracija posvetil predvsem animaciji. Hvaležen je profesorju Zdravku Papiču, ki je imel za to velik posluh in je celo odstopil svoj kabinet, da je v njem lahko snemal.

Svojih poznejših soustvarjalcev, Špele Čadež in Kolje Sakside, takrat še ni poznal, sicer, pravi, bi mu bil z njunim znanjem in izkušnjami prihranjen vsaj del poti, ki jo je moral prehoditi kot samouk animacije. Tako je tudi njegov diplomski kratki animirani film (Ne)strpnost nastal povsem gverilsko. Sceno, pri izdelavi katere mu je pomagal oče, je postavil kar sredi domače dnevne sobe, kamero pa si je sposodil pri sestri od punce. Če česa ni znal narediti, je navodila poiskal na spletu.

Obiskoval je tudi Šuglo, šolo uličnega gledališča, in nato po diplomi eno leto preživel v šoli novega cirkusa na Danskem. V tem času je ozavestil telo in spoznal zakonitosti gibanja, kar je pri animiranju še kako uporabno. Hkrati so performansi, kratke predstave, ki so si jih morali zamisliti in jih izvesti, zahtevali neprekinjen tokokrog ustvarjalnosti. Pri tem je ugotovil, da mu leži improvizacija. V cirkuške pripovedi je poskušal vedno vpletati animacijo in različne rekvizite, tako da se je ves čas zavedal, da je to to, kar želi početi.

Splet naključij ju je povezal z avtorico animiranih filmov Špelo Čadež. Povabila ga je k sodelovanju pri animiranju njenega filma Boles, ki je pozneje postal svetovna atrakcija, Leon Vidmar pa to prvo izkušnjo s profesionalnimi razmerami za ustvarjanje lutkovne animacije opisuje kot svoj magistrski študij. Nato je prišlo povabilo Kolje Sakside za sodelovanje pri snemanju animiranega filma Roža iz serije Koyaa, kjer je bil asistent direktorja fotografije, v nadaljevanju serialke pa je sodeloval kot scenograf. »Če ne bi obvladal toliko različnih stvari, ne bi mogel živeti od tega,« ugotavlja.

Odšel je tudi na Poljsko, kjer je v legendarnem studiu Se-ma-for, znanem po animirani lutkovni otroški seriji Miś Uszatek oziroma Medved Uhec, sodeloval pri oživljanju lutk v seriji Parauszek. A ni hotel postati potujoči animator, želel je ustvarjati v Sloveniji. Ko mu je zavod Zvviks, delujoč pod vodstvom Kolje Sakside, ponudil produkcijsko podporo, je končno dobil zagon, da ustvari nekaj čisto svojega, osebnega. Tako je leta 2016 nastalo Slovo, animirana elegija, ki je obiskala že več kot šestdeset mednarodnih festivalov, med njimi tudi enega najpomembnejših v francoskem Annecyju, in na njih prejela sedem nagrad.

Svoje znanje animacije, izdelave scenografije ter rekvizitov s pridom uporablja pri najrazličnejših produkcijah; lani je sodeloval pri animiranem promocijskem napovedniku za peto sezono serije Oranžna je nova črna, ki je bil časovno hud zalogaj, zdaj pa se posveča pripravam za nove animacije iz serije Koyaa. V naslednjih letih ga čaka nov izziv, saj je med ustvarjalci štirih držav – poleg Slovenije so to še Češka, Poljska in Slovaška –, ki po kratkih zgodbah češkega pisatelja Arnošta Goldflama pripravljajo omnibus animiranih kratkih filmov. Scenaristka Leonovega prispevka je njegova partnerica Jerneja Kaja Balog, ki je na podlagi njegovih impresij sicer napisala tudi scenarij za Slovo.

Želi si, da bi imel čas in prostor za ustvarjanje eksperimentalnih animacij. Samo postaviti kamero, animirati in snemati. In nemara poleg lutkovnih animacij posneti še kaj risanega. Karkoli že bo, nedvomno bo prežeto z njegovo rahločutno poetiko in težnjo k perfekcionizmu. Kadar igra loto, sanjari, kako bo ustanovil studio in delal to, kar si želi, hkrati pa omogočil delovanje tudi drugim. Odkar ima hčerko, si lažje predstavlja, da bi ustvaril tudi kak animirani film za otroke.

Najmlajšim je sicer namenjena koncertna uprizoritev Pasja procesija Svetlane Makarovič in Jureta Novaka v Slovenskem mladinskem gledališču, za katero je ustvaril scenografijo in animacijo ter ki bo prihodnji teden na ogled v okviru festivala Bobri. Prvega februarja pa bo na festivalu Ment kot VJ v živo animiral podobe za bend Natriletno kolobarjenje s praho.