Slovenka, prvi slovenski ženski časopis

Ženski časopis Slovenka, ki je pred 120 leti izhajal v Trstu, je s prispevki slovenskih književnic in pionirk feminizma na Slovenskem, poročili o uspehih razvitega ženskega gibanja na tujem in predvsem s pozivi ženskam, naj se borijo za pravico do javne besede, pravico do izobrazbe in samostojne zaposlitve, takoj izzval v tedanjem slovenskem prostoru prevladujoča konservativna in klerikalna mnenja o ženskah. Tudi takšna, kakršna je imel o vlogi žensk v družbi tedanji cerkveni ideolog in ljubljanski škof Anton Mahnič, ki je »svetoval«, naj ženska v »v javnosti – molči«, saj »ne učenih, ampak blagih, ponižnih, sramežljivih žensk nam je treba … Ne delajmo pač žensk vsegavednih«.

Svetovljanski, a v slovensko kulturno življenje tesno vpeti urednici časopisa, najprej Marica Nadlišek Bartol in nato Ivanka Anžič Klemenčič, nista pristajali na takšne patriarhalne »teze«. S sodelavkami in sodelavci Slovenke sta se jim pogumno postavili po robu in premišljeno razpirali prostor za ženska vprašanja, da bi utrli pot slovenskemu ženskemu gibanju. Nadlišek Bartolova je že v prvi številki časopisa, davnega leta 1897, ideal sodobne ženske, h kateremu stremi Slovenka, povzela z besedami: »Samostojna ženska nima opore, nego svojo misel, svoj razum, svojo razsodnost. Svobodno mora misliti, razumeti, razsoditi pota, po katerih ji je hoditi.« Pomenljivo je, da je bila Slovenka nekako zapostavljena v slovenski literarni zgodovini in zgodovini slovenskega tiska, čeprav sta bili med njenimi rednimi sodelavkami denimo prva slovenska profesionalna pisateljica Zofka Kveder in priznana pesnica Vida Jeraj. Le redko ta časopis kot začetek boja za pravice žensk omenjajo v študijah spola, čeprav je v njem svoje vizionarske prispevke o večji enakopravnosti spolov objavljala pionirka feminizma Elvira Dolinar.

Nerazumljivi primanjkljaj vedenja o nastanku in delovanju Slovenke in njeni vlogi v boju za ženske pravice pa zdaj popravlja zbornik Slovenka: Prvi ženski časopis (1897–1902). V njem avtorice iz različnih zornih kotov osvetljujejo »mali novinarski čudež«, ki je pred 120 leti iz svetovljanskega Trsta spodbujal vse Slovenke k večji samostojnosti.

Že iz uvodnega zapisa urednice zbornika, zgodovinarke Marte Verginelle, je vidno, da je v tistem času časopis s takšno tematiko lahko nastal in se razvijal le v Trstu, saj je »mednacionalni spopad na Tržaškem tako oster, da je potiskal narodno zavzete ženske v javno areno«. Tudi Zofka Kveder je zapisala, da je bilo v Trstu »mnogo rodoljubnega ženstva in zavednih in požrtvovalnih narodnjakov, sploh se tu stori skoro več ko v Ljubljani za našo slovensko idejo, če tudi ne s tistim pompom, katerega Ljubljančani tako čislajo«. Ljubljanske dame pa ob prelomu stoletja po besedah Slovenkine sodelavke Minke Govekar niso bile »za resno delo, njim je vse igrača, zabava, saj so vsled slabe vzgoje večinoma le lepe igračice«.

Že iz uvodnega zapisa urednice zbornika, zgodovinarke Marte Verginelle, je vidno, da je v tistem času časopis s takšno tematiko lahko nastal in se razvijal le v Trstu, saj je »mednacionalni spopad na Tržaškem tako oster, da je potiskal narodno zavzete ženske v javno areno«.

Toda v zraku se je čutil duh emancipacije, narodnostne in ženske, ki sta ga znali urednici Slovenke na obrobju življenjskega prostora Slovencev spretno artikulirati, z izbiro zelo življenjskih in tudi bolj strokovnih pristopov do ženskih tem. Zagotovo je ta dvojni poziv k emancipaciji spodbudil napredno misleče slovenske književnike k sodelovanju s tržaško revijo. Nadlišek Bartolova, ki je bila pri zahtevah žensk za njihove pravice bolj konservativna, v svoji skrbi za slovenski jezik pa neizprosna, je sodelovala predvsem z naprednimi pisatelji iz katoliškega tabora, denimo duhovniki Simonom Gregorčičem, Antonom Aškercem in Ivanom Trinkom. O vlogi socialnega vprašanja v boju za žensko enakopravnost ozaveščena Ivanka Anžič Klemenčič pa je objavljala tudi Ivana Cankarja, Otona Župančiča in Etbina Kristana.

Zgodovinarka Verginella piše, da se je pod urednikovanjem Anžič Klemenčičeve Slovenka premaknila od meščanskega sveta k delavskemu, od liberalnega k socialdemokratskemu. Vendar sta se urednici v svoji uredniški politiki spretno izognili – verjetno tudi zaradi vpliva »sive eminence« in pobudnice časopisa Marije Manfrede Skrinjar – bodisi preoblikovanju Slovenke v časnik katoliških žensk bodisi v ženski pamflet protokomunistov. Ostale so zveste izvornemu poslanstvu časopisa, torej boju za emancipacijo in opolnomočenje žensk, pri čemer se v času Anžič Klemenčičeve »časopis ni več spogledoval le s potrebami narodnih dam, temveč se je vse bolj zavzemal za pravice delavk, uradnic, učiteljic ter podpiral poklicno organiziranje slovenskega ženstva«, piše Marta Verginella.

Leto dni po njenem prevzemu Slovenke je o »novinarskem čudežu« poročal dunajski časopis Dokumente der Frauen. In zapisal, da je »vsebina tega mesečnika izborna. Slovenci so majhen narod, ki obsega le dva milijona duš; narod je ubožen in žene so vsled samostanske vzgoje in predsodkov, katerih je med Slovenci, žal, še več nego drugod, novim idejam le težko dostopne; za to ne moremo odreči svojega priznanja skromnemu delovanju ’Slovenke’«.

Zbornik:
Slovenka: Prvi ženski časopis (1897–1902)
Urednica: Marta Verginella
Založba: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017
Cena: 14,90 evra