Senčna plat mesta
Kako so v imenu napredka potopili petino doline in kaj je ostalo od nje
Dom družine Laznik, ene od štirih družin iz dokumentarnega filma Mesto svetlobe, z razgledom na Termoelektrarno Šoštanj.
Vsak svetel kraj ima tudi senčno plat. Navadno je ta skrita, nevidna, a v Šoštanju, mestu svetlobe, kot so ga nekoč nerodno poimenovali, mestu, ki je zraslo na zahodu Šaleške doline in pred pol stoletja izgubilo lokalno bitko z bližnjim Velenjem v disciplini, kdo je večji in pomembnejši, senčna zgodba pač ni skrita. Vidna je že od daleč, če ne drugače, po dimu, ki se vije iz termoelektrarne.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Dom družine Laznik, ene od štirih družin iz dokumentarnega filma Mesto svetlobe, z razgledom na Termoelektrarno Šoštanj.
Vsak svetel kraj ima tudi senčno plat. Navadno je ta skrita, nevidna, a v Šoštanju, mestu svetlobe, kot so ga nekoč nerodno poimenovali, mestu, ki je zraslo na zahodu Šaleške doline in pred pol stoletja izgubilo lokalno bitko z bližnjim Velenjem v disciplini, kdo je večji in pomembnejši, senčna zgodba pač ni skrita. Vidna je že od daleč, če ne drugače, po dimu, ki se vije iz termoelektrarne.
Kdor misli, da so se težave v Šoštanju začele z gradnjo šestega bloka tamkajšnje termoelektrarne, spomenika novodobni korupciji in megalomanstvu, kakor mu upravičeno pravijo nekateri, se moti. Že v trenutku, ko so neposredno po drugi svetovni vojni postavili prva dva bloka, je Šaleška dolina postala žrtev vere v napredek in elektrifikacije države. Namreč, spodaj, pod dolino, v šaleški zemlji, so debeli sloji lignita, premoga slabše kakovosti, ki je postal hrana za elektrarno. V desetletjih, ki so sledila, se je zaradi odkopa začelo površje doline posedati, iz nekdanjih manjših ribnikov, tajhtov, kot so jim rekli nekoč, so nastala tri velika jezera, Velenjsko, Družmirsko in Šoštanjsko, potopila se je približno petina doline. Izginila niso le polja, pač pa tudi hiše, domačije, vasi, šola, vrtec, kino. Razseljenih je bilo 400 družin. Na pokopališču ob škalski cerkvi so zaradi usedanja in lomljenja tal iz zemlje začeli lesti kosti in ostanki krst, vse dokler ljudska oblast ni vsega skupaj minirala in zrušila.
Nato je prišla voda. A jezera niso edino, kar je doletelo Šaleško dolino in okoliške hribe, žvepleni izpusti, ki so nastajali ob zgorevanju premoga, so bili konec osemdesetih let tako strupeni, da so začeli propadati gozdovi. Zavodnju, vasi nad Šoštanjem, je grozilo, da se bodo najprej posušile tamkajšnje smreke, potem pa še vaščani. Seveda ni naključje, da se je v teh krajih še v času socializma rodilo zeleno gibanje, kot hkrati tudi ni naključje, da je danes eden od protagonistov tega gibanja, Vane Gošnik, zaposlen v Holdingu Slovenske elektrarne, ki kot delovna organizacija neposredno nadzira delovanje šoštanjske elektrarne.
V ves ta zgodovinski kontekst, v željo po napredku na eni in v brezizhodnost lokalnih prebivalcev na drugi strani, je treba postaviti dokumentarni film Marka Kumra Murča Mesto svetlobe. Murč je tisti umetnik in aktivist, ki je pred dobrimi petimi leti sredi Šoštanja na Trg svobode postavil instalacijo mask za zaščito dihal, ker pač ljudje v Šoštanju, ne da bi se tega resno zavedali, dihajo slab zrak. Takrat je moral to instalacijo umakniti, saj ni bila po okusu občinskih politikov. Sedaj je o domačem Šoštanju posnel še dokumentarni film, ljubezensko zgodbo med ljudmi in njihovim mestom, ki se počasi potaplja. Bivati v Šoštanju pomeni, kot pravi Murč, bivati v svetu popačenega realizma. »Živel sem v mestu, ki je razpadalo pred mojimi očmi. Čudil sem se, zakaj se ljudje ne odzovejo, so sprijaznjeni s položajem, so apatični, zakopani v svoje težave in skrbi. Okoli nas pa se je pogrezalo mesto, sušila so se drevesa, pokali so zidovi šole, v katero smo hodili. Svet, v katerem smo živeli, se je dobesedno pogrezal v jezero, mi pa, kot da smo bili odmaknjeni od te realnosti.«
Film spremlja usodo štirih družin, ki živijo v senci elektrarne; sestavljajo ga zgodba o pisatelju, pa o očetu in sinu, ki se potapljata v jezera, zgodba o bogataših, ki bi radi, da njihova hčerka poje v milanski Scali, in zgodba delavske družine, ki je zaradi elektrarne zbolela, nekoč so njeni člani sanjali, da bi odšli v Avstralijo, danes sanjajo samo še o zdravilišču in zadetku na loteriji. Vse, kar jim je preostalo, so posnetki slovenskega Rudija Carrella. Elektrarna, na katero imajo z domačega praga lep razgled, je terjala svoje. »Vse se je potopilo, saj drugače ni moglo biti, če smo hoteli delati,« sredi filma fatalistično pravi glas elektrarne. Morda je to res, kot je tudi res, da je sveži upokojenec, ki je vse življenje delal v elektrarni in ki danes nedaleč od dimnikov sadi paradižnike, zadovoljen, ker njegova otroka »ne živita več v tem okolju«.
Kaj torej ostane od doline, ki se je potopila? Kako močen je človek, nad katerim vseskozi visi senca elektrarne? Kaj se skriva v motni in temni vodi šaleških jezer? Kdo in kaj vse je ostalo spodaj? Film, zgodba o mestu svetlobe, o tem, kako zlahka postaneš žrtev, bi se lahko dogajal v vsakem slovenskem kraju.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.