Stečaj gradbinca končuje mit, da je zasebno dobro, javno pa slabo

Zaradi stečaja drugega največjega gradbenega podjetja v Veliki Britaniji so ogroženi številni javni projekti, od cest do bolnišnic

V Veliki Britaniji gre v stečaj drugo največje gradbeno podjetje Carillion. Polly Toynbee v Guardianu piše, da propad tega podjetja razkriva celoten mit privatizacije, obdobje »zasebno je dobro, javno je slabo« se končuje. Jonathan Ford v Financial Timesu ugotavlja, da je stečaj Carilliona prikaz tveganosti kapitalizma brez kapitala. Bloomberg poroča, da namerava britanska premierka Theresa May pripraviti načrt za rešitev kapitalizma pred kapitalisti, saj je stečaj Carilliona ogrozil številne projekte od cest do bolnišnic. Kate Burgess v Financial Timesu razlaga, da Carillion ni zaposloval le 43 tisoč ljudi po svetu, ampak je poleg tega bolnišnicam, uradom in gradbiščem zagotavljal čistilke, mizarje, tesarje, inštalaterje, inženirje in tehnike. Sodeloval je s 30 tisoč podizvajalci, ki jim zdaj prav tako grozi stečaj.

Polly Toynbee ugotavlja, da neomajne vere v privatizacijo, ki jo je zagovarjala nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher, ni umorila le nasprotna ideologija, ampak popolna neracionalnost, stroški in propad številnih zasebnih pogodb. Spektakularni stečaj Carilliona je glavna tema v britanskih medijih, precej manj odmevno pa v zadnjih letih številni lokalni organi odpovedujejo pogodbe za storitve, so jih prek javno-zasebnih partnerstev prenesli na zunanje izvajalce. S tem privarčujejo denar in si zagotovijo boljše storitve.

Neomajne vere v privatizacijo, ki jo je zagovarjala nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher, ni umorila le nasprotna ideologija, ampak popolna neracionalnost, stroški in propad številnih zasebnih pogodb.

Teh storitev v hišo z vnovično zaposlitvijo čistilk, vzdrževalcev in drugih profilov, ne vračajo samo levičarji, v tem ni nič levičarskega. V upravni enoti Thurrock, kjer so se leta 2015 odločili prekiniti pogodbo z zunanjim izvajalcem, manjšinsko vlado vodijo konservativci, katerih članica je bila Margaret Thatcher, s podporo skrajno desne stranke UKIP. Lyn Carpenter, izvršna direktorica sveta, razlaga, da je bila pogodba katastrofa, vedno, ko so kaj hoteli imeti narejeno drugače, jim je pogodbenik Serco odgovoril, da bodo to morali dodatno plačati. Za predčasno prekinitev 15-letne pogodbe je svet v Thurrocku moral plačati odškodnino, a se mu je to izplačalo.

Polly Toynbee se je pogovarjala z nekaterimi od 300 ljudi, ki so zdaj spet zaposleni v upravi Thurrocka. Razlagali so ji, kako težko so sedeli poleg predstavnikov sveta, ker niso mogli z njimi sodelovati ali odgovoriti na njihove telefonske klice, ker so se bali, da bodo s tem poslabšali kazalnike o poslovanju družbe Serco.

Nick Forbes, vodja laburistov v svetu v Newcastlu, razlaga, kako je nekdanji laburistični britanski premier Gordon Brown zahteval, da mora predel mesta Tyneside prek razpisa poiskati upravljavca podzemne železnice. Izbran je bil DB Regio, družba v lasti nemške vlade. To je bila katastrofa. Ko Nemci niso mogli ustvariti dobička, so preprosto ukinili storitev. Pogodbo je svet v Newcastlu prekinil dve leti pred iztekom brez dodatnih stroškov. Zdaj, ko podzemno železnico spet upravlja mesto, so vlaki veliko zanesljivejši, vzpostavili so odlično sodelovanje s sindikati, stare vlake so zamenjali, namesto, da bi jih najeli prek lizinga. Svet v mestnega predela Redbridge je pred kratkim odločil, da bo v lastno hišo vrnil službo za ravnanje z odpadki.

Zdaj, ko podzemno železnico spet upravlja mesto, so vlaki veliko zanesljivejši, vzpostavili so odlično sodelovanje s sindikati, stare vlake so zamenjali, namesto, da bi jih najeli prek lizinga.

Kje je meja med vključevanjem zasebnikov v javne službe na občutljiv način in brez občutka, je vedno občutljivo vprašanje. Polly Toynbee pravi, da od bolnišnic nihče ne pričakuje, da bodo same proizvajale postelje in zdravila, prav tako je jasno, da se je stari dogmi »zasebno je boljše« iztekel čas. Lyn Carpenter iz Thurrocka ne govori le o prihrankih denarja, ampak izpostavlja tudi koristi, ker je mestni svet postal največji lokalni delodajalec. Ljudje, ki opravljajo javne storitve poznajo območje, so oči in ušesa sveta, »moramo jim dati občutek, da jih cenimo«. »Vsem želim - voznikom strojev za čiščenje ulic in vsem drugim -, da so povsod prijazen obraz sveta,« pravi Lyn Carpenter.

Pri pogodbenem izvajanju storitev javni etos pogoltnejo uprave, ki jih nadzirajo delničarji, ki jih javno dobro ne zanima. Ni čudno, da ima renacionalizacija javnih storitev in železnice v britanski javnosti po anketah 80-odstotno podporo. Tisti, ki opozarjajo, da je vračanje storitev nazaj v roke države pot do Venezuele, bi po besedah Polly Toynbee morali prisluhniti svetom krajev, ki so storitve privatizirali, zdaj pa se borijo s finančnimi in socialnimi stroški.

Renacionalizacija javnih storitev in železnice ima v britanski javnosti po anketah 80-odstotno podporo.

Po podatkih Bloomberga je stečaj Carilliona v Veliki Britaniji sprožil razpravo, kako so podjetja vodena in v kolikšni meri je vlada odvisna od podjetij, ki zagotavljajo storitve. Britanska država na leto plača 10,3 milijarde funtov na podlagi pogodb za storitve, ki jih na podlagi javno-zasebnih partnerstev izvajajo zasebniki, kot je bila družba Carillion. Premierka Theresa May se javno-zasebnim partnerstvom ne želi odpovedati. Je pa precej omehčala stališče. Med drugim državljanom obljublja, da bo poskrbela, da storitev ne bodo več izvajala slaba podjetja.

Za vodjo opozicijskih laburistov Jeremyja Corbyna pa je stečaj Carilliona potrditev njegove dolgoletne kritike sistema prostega trga.