Bogati s premoženjem podedujejo tudi vpliv

Član uprave velikega modnega koncerna v vsega štirih dneh zasluži toliko kot šivilja v Bangladešu vse življenje

Nevladna organizacija Oxfam v novem poročilu o neenakosti navaja, da ima 42 najbogatejših ljudi na svetu skupaj toliko premoženja, kot revna polovica človeštva. Ugotavlja tudi, da 82 odstotkov povečanja premoženja v lanskem letu odpade na 1 odstotek najbogatejših. Medtem ko danes živi na Zemlji toliko milijarderjev kot še nikoli, 3,7 milijarde ljudi lani od povečanja skupne vrednosti premoženja ni imelo nič. Prepad med bogatimi in revnimi še vedno narašča, koncerni in superbogataši svoje dobičke povečujejo s pritiski na plače in z izmikanjem plačilu davkov. Bogatijo na račun zaposlenih in javnega dobra.

Na Oxfamu so izračunali, da član uprave velikega modnega koncerna v vsega štirih dneh zasluži toliko kot šivilja v Bangladešu vse življenje. Koncerni in bogati posamezniki z izogibanjem plačilu davkov na leto državam v razvoju poberejo vsaj 170 milijard dolarjev prihodka. To je več od letnega zneska za razvojno pomoč.

Oxfam poročilo o neenakosti vsako leto objavi pred gospodarskim forumom v Davosu. Kritiki mu očitajo, da njegovim podatkov ni mogoče verjeti. Lani je recimo izračunal, da ima le 8 najbogatejših ljudi toliko premoženja kot revna polovica človeštva, predlani je enako izračunal za 62 premožnih, leta 2014 za 85. Kritiki trdijo, da viri, iz katerih Oxfam črpa podatke, niso zanesljivi, saj delno temeljijo na ocenah in pomanjkljivih uradnih statistikah.

Medtem ko danes živi na Zemlji toliko milijarderjev kot še nikoli, 3,7 milijarde ljudi lani od povečanja skupne vrednosti premoženja ni imelo nič.

V Oxfamujim odgovarjajo, da uporabljajo podatke, na katere se sklicujeta tudi Mednarodni denarni sklad (IMF) in Bank of England. Ellen Ehmke, ki je v Oxfamu izvedenka za socialno neenakost, po poročanju die Zeit pojasnjuje, da na koncu ni odločilno, ali ima osem, 42 ali 62 ljudi toliko premoženja kot 3,7 milijarde. Bistveno je, da se je zadnjih letih neenakost zaradi rasti tečajev na borzah še povečala. V Oxfamu med drugim uporabljajo podatke iz poročila o globalnem bogastvu, ki ga objavi švicarska banka Credit Suisse, in seznam najbogatejših, ki ga objavi revija Forbes.

Credit Suisse prav tako ugotavlja, da se neenakost prihodkov povsod po svetu od leta 2007 povečuje. Če namesto premoženja primerjamo prihodke, ugotovimo, da se povprečni prihodki med hitrorastočimi in industrijskimi državami približujejo, navaja Svetovna banka. Tudi število ljudi, ki živijo v revščini, se je od 80. let prejšnjega stoletja močno zmanjšalo.

Podatki o približevanju prihodkov temeljijo predvsem na močnem povečanju povprečnih prihodkov na Kitajskem, na to odgovarja Ellen Ehmke. Medtem ko nekatere države na globalni ravni napredujejo, se prepad med bogatimi in prejemniki zelo nizkih plač v skoraj vseh državah povečuje, ugotavljajo raziskovalci, ki sodelujejo s francoskim ekonomistom Thomasom Pikettyjem, v svojem poročilu o svetovni neenakosti. Predvsem na Kitajskem, v Indiji, Rusiji in Severni Ameriki se je ta prepad močno povečal. Nekoliko boljša je slika v Evropi.

Najvišji zaslužki tistih na vrhu so povezani z zelo nizkimi plačami na drugi strani verige ustvarjanja vrednosti, opozarja izvedenka Ellen Ehmke. Lastniki kapitala imajo že dolgo korist od gospodarskega sistema, tisti, ki delajo, pa ne. To se mora spremeniti.

Najvišji zaslužki tistih na vrhu so povezani z zelo nizkimi plačami na drugi strani verige ustvarjanja vrednosti.

Oxfam na neenakost opozarja tudi zato, ker ta ogroža demokracijo. Kdor je reven, manj sodeluje v politiki, njegovi problemi so manj slišani. Revnih volitve ne zanimajo, ker ne čutijo, da jih politiki zastopajo. Nekateri podprejo nove stranke. Bogati skupaj s premoženjem podedujejo tudi vpliv.

Celo liberalni ekonomisti in IMF se že strinjajo, da ne bomo dosegli cilja, da bi do leta 2030 premagali ekstremno revščino, če ne bomo ukrepali proti ekstremni neenakosti. Poleg tega velika neenakost ovira tudi rast.

Kaj bi bilo torej treba storiti? Oxfam politikom svetuje, naj prenehajo tekmovati z zniževanjem davkov, koncerne pa naj prisilijo k večji transparentnosti glede plačevanja davkov. Zaželeno bi bilo, da bi na svetovni ravni določili minimalni davek za koncerne. Denar od davkov se uporablja za gradnjo zanesljive infrastrukture, za dober sistem izobraževanja in delujoč zdravstveni sistem. Od tega lahko imajo koristi tudi podjetja.