Bankrotirana svoboda govora

»Cerebralni bankrotiranec« je homofobnega poslanca Srečka Prijatelja leta 2005 imenoval novinar Mladine Jure Aleksič. Po vrsti obsodb pred slovenskimi sodišči je desetletje kasneje šele evropsko sodišče za človekove pravice razveljavilo obsodbe in novinarjeve besede v danem kontekstu umestilo znotraj svobode govora. Primer odvetnika dr. Petra Čeferina, ki je bil pred slovenskim sodiščem kaznovan za ostre besede, izrečene v postopku obrambe enega svojih varovancev, je zelo podoben. Tudi njegovo kazen je kot pravilno potrdilo slovensko ustavno sodišče, nazadnje pa razveljavilo evropsko.

Slovenska sodišča so Mladino obsodila zaradi razžalitve poslanca. Obsodbo so potrdili tudi ustavni sodniki. Nič jih ni zanimalo, da je šlo za novinarjev odziv na poslančeve homofobne izjave in da gre za poslanca, za nosilca oblasti, ki bi v skladu s sodobnim razumevanjem svobode govora moral trpeti višjo, najvišjo stopnjo kritike, ki mora biti tudi šokantna oziroma žaljiva, da bi opozorila na politikovo neprimerno vedenje.

V primeru Petra Čeferina se je zgodilo podobno. Leta 2004 je v postopku izvajanja obrambe obdolženega trikratnega umora uporabil težke besede, ko je govoril o sodnih izvedencih, ki ju je postavilo sodišče – o psihologu in psihiatru. »Neosmišljeno nakladanje«, »umotvore«, »strokovno šibkost« in »zastarele psihološke metode iz kamene psihološke dobe« jima je med drugim očital. Njegove besede je sodišče spoznalo za »razžalitev sodišča« in ga kaznovalo z denarno kaznijo. Primer so nazadnje na mize dobili ustavni sodniki; najprej so želeli ustavno pritožbo zavreči, ne da bi jo vsebinsko obravnavali, a so potem vendarle jo, saj je to zahteval eden od tedanjih ustavnih sodnikov dr. Ciril Ribičič.

Ta je bil potem tudi edini ustavni sodnik, ki je glasoval za svobodo govora oziroma proti temu, da se ustavna pritožba (vsebinsko) zavrne, ali še točneje, da se kot pravilne potrdijo odločitve nižjih sodišč. Napisal je odklonilno ločeno mnenje, v njem pa zatrdil, da bi v tem primeru morala veljati svoboda govora, da ustavno sodišče ne spoštuje lastne prakse in da gre za odločitev, ki tudi ni v skladu s prakso evropskega sodišča.

Evropsko sodišče je slovenskemu ustavnemu sodišču ponovno sporočilo, da je njegovo ozko razumevanje svobode govora preživeto.

Bistvo odločanja evropskega sodišča je bilo v vprašanju, ali lahko svoboda izražanja varuje tudi žaljive izjave ali ne. Po njihovem mnenju, pojasnjuje Ribičič, »je odgovor pozitiven, vendar ne nasploh, temveč le v posebnih okoliščinah. Takšna okoliščina je po navadi provokativna javna izjava javne osebe, ki dobi od kritične javnosti oziroma novinarjev tisto, kar si je zaslužila. V nekaterih sodbah gre evropsko sodišče celo tako daleč, da pravi, da je ostro odzivanje na provokativne izjave političnih funkcionarjev ne le pravica, temveč dolžnost novinarjev.« Druga posebna situacija, ki jo je bil Ribičič sposoben videti, njegovi kolegi pa ne, je kazenski postopek s hudo zagroženo kaznijo, v katerem sodišče ni želelo prisluhniti izkušenemu odvetniku, ta pa je zaradi tega iskal nove poti, da bi sodišče prepričal, da bi bilo dejansko stanje treba bolje raziskati, kot ga je sodišče ob pomoči dveh sodnih izvedencev.

Evropsko sodišče za človekove pravice je sprejelo enako mnenje, kot ga je zagovarjal Ribičič. Na njegovo ločeno mnenje je delno tudi oprlo svojo odločitev. Opozarja, da bi kaznovanje odvetnikov v takšnih okoliščinah lahko imelo t. i. chilling effect oziroma bi bilo sporočilo zagovornikom v kazenskih postopkih, naj raje izgovorijo kako besedo premalo kot preveč, sicer bodo kaznovani.

Eden od slovenskih ustavnih sodnikov, ki jim je sedaj evropsko sodišče dalo lekcijo iz svobode govora, je tedaj tako močno čutil, da bi odvetniki v kazenskih postopkih morali biti strogo disciplinirani, če niso pokorni sodišču, da je celo napisal pritrdilno ločeno mnenje. Ta ustavni sodnik je bil Jan Zobec, ki je nedavno v intervjuju za časnik Demokracija pojasnjeval, da »v pravu postaja vse bolj jasno, do kod sega svoboda govora, obstajajo testi, ki jih je razvilo evropsko sodišče, ti so vse bolj natančni, z vsakim nadaljnjim primerom se še bolj izostrijo …«

Glede tega ima Zobec prav. Na nerazumevanju razvoja na področju svobode govora, ki so ga (tudi) v primeru Čeferin pokazali slovenski sodniki z Zobcem vred, je evropsko sodišče dodatno izostrilo mnenja o tem, do kod sega svoboda govora in zakaj je za obstoj demokracije tako pomembna.