Slike, filmi in Rusjanovo letalo

V hrvaških in srbskih medijih smo zadnje dni zasledili ogorčenje, ker naj bi Slovenija znamenito jugoslovansko filmsko uspešnico Bitka na Neretvi (1969) želela razglasiti za svojo. To naj bi bilo nezaslišano – za hrvaške medije zato, ker naj bi bil film, ki je bil nominiran za tujejezičnega oskarja, hrvaški, »njihovi« so namreč scenarist, snemalec, avtor glasbe in že dolgo tudi režiser Veljko Bulajić, za srbske pa zato, ker naj bi Slovenija poleg kultnega filma želela še številne druge umetnine, in to povsem neupravičeno. Pa vse to drži? Vse seveda ne. Nekaj malega pa že.

Po razpadu Jugoslavije je vsaki od držav naslednic pripadlo premično premoženje, ki je bilo ob razpadu na njenem ozemlju. Z eno izjemo – premično premoženje, ki je velikega pomena za kulturno dediščino posamezne države, naj bi ne glede na to, kje je ob razpadu bilo, vrnili matičnim državam. Vendar se to ni zgodilo. Vsi poskusi, da bi vse države na to temo sedle za mizo, so se izjalovili.

Slovenija je tako pod vodstvom Narodne galerije sama pripravila informativni seznam slovenske kulturne dediščine, ki je na srbskih tleh. Med 313 eksponati je največ likovnih umetnin, približno 200 slik in 50 kipov (npr. dela Riharda Jakopiča, Matije Jame, Božidarja Jakca, Ivane Kobilce, Mateja Sternena, Avgusta Černigoja) pa primerki, ki jih hranijo poštni, železniški, vojaški muzej, letalo Edvarda Rusjana Eda V, letalo slovenskih konstruktorjev KB 11 ... in seveda filmi. Večinoma gre za filme slovenskih produkcijskih hiš Triglav film (npr. Kekec, Na svoji zemlji, Balada o trobenti in oblaku) in Viba film (npr. Kekčeve ukane, Bele trave), katerih izvirnike že ves čas hrani Jugoslovanska kinoteka. Slovenija jih želi nazaj.

Kako je iz tega zrasla zgodba o kraji Bitke za Neretvo? No, na seznamu se je res znašel tudi ta film. Vendar ne zato, ker bi želeli njegov izvirnik, pravijo na ministrstvu za zunanje zadeve. Slovenija si želi le kakovostno ogledno kopijo za predvajanje v kinematografih, saj je pri nastajanju tega filma sodelovala s finančnim vložkom. Enako velja za šest drugih »vsejugoslovanskih« filmov.

Srbija se je na slovenski seznam, tega je prejela že leta 2015, odzvala z molkom. Korak naprej sta državi vseeno naredili novembra 2016, na skupni seji obeh vlad, ko sta se zavezali k ustanovitvi vsaka svoje izvedenske skupine. Slovenska naj bi bila ustanovljena do naslednje skupne seje, torej do 1. februarja, zato je Slovenija pred nekaj tedni Srbijo »opomnila«, da upa, da bo do skupne seje zaživela tudi njena izvedenska skupina. Kot kaže, je ravno ta »opomnik« sprožil sedanje medijske zapise, navedke iz neuradnih virov, da so slovenske zahteve »ultimativne in brezobzirne«, in celo trditve, da je rok za vsakršno vrnitev premoženja potekel leta 2006.

A že primer Bitke za Neretvo, pri kateri si tudi BiH že leta prizadeva, da bi jo pripoznali kot soustvarjalko filma, kaže, da zgodba o razdelitvi kulturne dediščine v okviru nasledstva nekdanje Jugoslavije še zdaleč ni končana.