Predsednik, ki bi bil rad levičar in desničar hkrati

Francoski predsednik Emmanuel Macron je brez dvoma nova močna sila francoske politike, a njegova moč je bolj posledica šibkih nasprotnikov 

Gambit je zelo znano odprtje šahovske igre. Igralec žrtvuje figuro, običajno kmeta, z namenom pridobiti prednost. To je v prvih šestih mesecih v funkciji francoskega predsednika naredil Emmanuel Macron, na portalu Counterpunch piše Philippe Marlière, profesor na University College London. V predvolilni kampanji se je kot novinec v politiki predstavljal, da ni ne levičar ne desničar, ampak kar oboje hkrati.

To je bil neprikrit poskus preseči razkol med levico in desnico v francoski politiki ter iz obeh taborov pobrati, kar »najbolje deluje«. Tako se je Macronu v zelo kratkem času uspelo predstaviti volivcem kot idealni sredinski kandidat. Medtem ko je bil svež veter v času politične kampanje, po izvolitvi njegovi medeni tedni z volivci niso trajali dolgo. Zelo hitro je pokazal, da je njegova gospodarska politika desničarska in neoliberalna.

Nekdanja stranka UMP, ki jo je nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy leta 2015 preimenoval v republikance, je po izvolitvi Macrona izjemno tiho, ker nima nič, s čimer bi mu lahko nasprotovala in kam bi lahko šla. Nekateri republikanci v zasebnih pogovorih razlagajo, da jim je Macron ukradel večino politike.

Za tiste, ki spremljajo francosko politiko, Macronov obrat na desno ni veliko presenečenje. Vse od volilne kampanje ne skriva, da namerava občutno spremeniti francoski trg dela. Zdaj ima v rokah vso ustavno moč za sprejem želene zakonodaje. Francoski predsednik ima namreč največjo moč med vsemi voditelji v zahodnih demokracijah. S spremembami zakona o delu, ki je bil na hitro sprejet septembra lani, je odpravil tradicionalno zaščito delavskih pravic v Franciji in na področju zaposlovanja dal več moči delodajalcem in podjetjem.

Za tiste, ki spremljajo francosko politiko, Macronov obrat na desno ni veliko presenečenje. Vse od volilne kampanje ne skriva, da namerava občutno spremeniti francoski trg dela.

Izvedbo te reforme je izvedel na sporen način. Poslance svoje stranke Naprej republika, ki imajo v parlamentu večino glasov, je prosil, naj vladi dodelijo pravico, da sprejme nov zakon, namesto, da bi o njem razpravljal in glasoval parlament. Macron je področje dela hotel spremeniti hitro in odločno. Zaradi pomembnosti te reforme so mu kritiki očitali neupoštevanje parlamenta.

Obljubljal je, da bo nova zakonodaja zagotovila več svobode in izenačila možnosti za zaposlene in iskalce zaposlitve. Večina delavcev pa ugotavlja, da so ti ukrepi v bistvu deregulacija trga, saj med drugim močno zmanjšuje vlogo delovnih sodišč, znižuje dolžino prejemanja nadomestila po odpustitvi zaposlenih, pogajanja o pogodbi o zaposlitvi niso več določena v zakonu, ampak prepuščena podjetjem, pogajanja z delavci dopušča tudi brez sodelovanja sindikatov.

To zakonodajo je Macron uveljavil brez večjega nasprotovanja. Republikanska stranka se še vedno ubada s posledicami bolečega poraza njenega kandidata za predsednika države Françoisa Fillona v prvem krogu volitev, socialistična stranka nima ne vodstva ne programa in še vedno razmišlja, ali naj nasprotuje Macronovi politiki. Levičar Jean-Luc Mélenchon, ki je ustanovil novo gibanje Nepokorjena Francija (La France Insoumise), je opustil ideje socializma ali levice. V pravem populističnem smislu namerava »združiti ljudi« proti »oligarhiji« z namenom povrniti izgubljeno politično in gospodarsko suverenost. Macronovo reformo trga dela je označil kot »socialni državni udar«, proti zakonu je organiziral več protestov, a mu z njimi ni uspelo mobilizirati množic. Ljudi je odvrnil tudi zaradi nesoglasij s sindikati. Macronu je tako uspelo pohoditi levico in z bliskovito naglico zmagati v prvem krogu bitke. Naslednji Macronov korak je krčenje javnih storitev.

Njegov gospodarski program je vse bolj podoben napadu na socialne pravice v Franciji v slogu nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher. Njegov politični gambit je: ne na levici ne na sredinski desnici nima resnega nasprotnika, zato ostaja prepričan, da v hitro se spreminjajočem političnem okolju zaseda osrednji in ključni položaj.

Macronov politični gambit je: ne na levici ne na sredinski desnici nima resnega nasprotnika, zato ostaja prepričan, da v hitro se spreminjajočem političnem okolju zaseda osrednji in ključni položaj.

Ljudje so presenečeni nad njegovim besednjakom in očitnim preziranjem določenih razredov. Ne kaže nikakršnega sočutja za najbolj ogrožene pripadnike družbe. Njegove ocene političnih nasprotnikov pogosto zvenijo pokroviteljsko, celo zaničljivo. V začetku lanskega septembra, nekaj dni pred protesti proti reformi dela, ki so jih organizirali sindikati, je v govoru dejal, da »zabušantom, cinikom in ekstremistom« ne bo prisluhnil.

Za kritike se ne zmeni. Umaknil se je v elizejsko palačo, za razliko od predhodnikov Nicolasa Sarkozyja in Francoisa Hollanda, ki sta se redno odzivala na dnevne dogodke, se le redko oglasi. Prepričan je, da moč lahko najbolje uveljavlja, če se zavije v oblak skrivnosti.

S političnega in kulturnega vidika tudi liberalec Emmanuel Macron ni. Problematiko beguncev in migrantov njegova vlada obravnava enako trdo kot prejšnja. Zadržan je do nacionalnih polemik glede nacionalne identitete, ki vključujejo tudi muslimane. V Evropi se predstavlja kot voditelj, ki lahko reši politično in gospodarsko krizo Evropske unije in razkril le malo podrobnosti, kako bo to izvedel.

Problematiko beguncev in migrantov njegova vlada obravnava enako trdo kot prejšnja.

Emmanuel Macron je brez dvoma nov močan mož v francoski politiki. S tem, ko je prevzel politično sredino in se potem nagnil na neoliberalistično desnico, je razorožil levo sredino in konservativno desnico. Mlad, 39-letni predsednik ne sme pozabiti, da je njegova moč bolj posledica šibkosti nasprotnikov kot njegovega dela.