Simon Kardum, direktor Kina Šiška: "Toneta Peršaka je treba ustaviti. Zdaj."

»Toneta Peršaka je treba ustaviti. Zdaj.«

Minister za kulturo Tone Peršak skoraj z vsako odločitvijo preseneti kulturniško srenjo. Pa najsi gre za razpis za državno sofinanciranje produkcije nevladnih organizacij, ki je pomembno oklestil sredstva nekaterim uglednim ustvarjalcem, ali za sprejemanje ključnih strateških dokumentov na področju kulture. Odkar je v koalicijskih kupčkanjih resor postal pristojnost upokojenske stranke Desus, je izčrpavanje vseh struktur ustvarjalcev umetniških vsebin doseglo vrhunec; v skladu s Peršakovo logiko umikanja države iz kulture brez prepotrebnih sredstev ostajajo tako samozaposleni kot nevladne organizacije in tudi javni zavodi. Od splošne vstaje v kulturniški srenji nas tako nemara delijo le še milimetri, opozarja filozof, dramaturg in eden najbolj cenjenih producentov v Sloveniji, direktor javnega zavoda Kino Šiška Simon Kardum, ki je tudi sam delal na ministrstvu za kulturo.

Izteka se – rekordno kratek – rok za pripombe k zakonu o uresničevanju javnega interesa v kulturi. Ob tem se poraja čisto preprosto vprašanje: kaj pa sploh je javni interes v kulturi? Ker glede na zagotovila ministra Peršaka to niso oberkrajnerji, glede na rezultate razpisa za financiranje nevladnikov pa tudi ne na primer Carmina Slovenica in Mini teater.

Pozoren bralec bo že iz preambule razbral, da Tone Peršak in sodelavci ne vedo, kaj so v resnici zapisali v osnutku zakona. Iskreno priznam, da njihove definicije javnega interesa na področju kulture ne razumem, pa nisem ravno brez izkušenj in znanja. Kar so zapisali, so neke pesniške floskule, ki nimajo zveze z realnostjo. Ta novi nesrečni poskus vložitve novele krovnega zakona na kulturnem področju je zgolj eden zadnjih obupanih poskusov ministra in njegove ekipe, da bi politiki dokazali svojo pridnost in ubogljivost. Pri tem je nedopustno, da so javnosti za pripombe dali na voljo vsega štirinajst dni, kar je v nasprotju s teorijo in prakso sprejemanja zakonodaje. Še toliko bolj, ker gre za zelo obsežen dokument.

Torej tudi v njem ni določeno, kaj slovenska država in resor za kulturo od kulturnikov sploh pričakujeta?

Tako je. Ne vemo, kako se ugotavlja javni interes, in ne vemo, kdo naj bi ga sploh ugotavljal in kako. Pravni okvir ni nujno slab, težava je v izvedbi. Enaka pravila veljajo tako za državo kot na primer Mestno občino Ljubljana, ki se v nasprotju z uradniki na ministrstvu dobro zaveda, kaj je javni interes v kulturi. Če se hoče, se da.

Drži, lokalne skupnosti dajo skupaj za kulturo približno toliko denarja kot država.

V krizi so dale že tudi več od države, sedaj pa le nekaj manj. Ljubljanska občina za to področje nameni enajst odstotkov svojega proračuna, kar je daleč največ v Sloveniji in precej več, kot nameni večina evropskih prestolnic. Torej se nekdo le zaveda pomena in dodane vrednosti, ki jo ima umetnost za našo skupnost. Na državni ravni pa tega zavedanja ni. V zadnjih devetih letih so se sredstva, ki jih za kulturo namenja država, drastično znižala.

V 2009 so znašala 204 milijone, lani 157.

In že ob nastopu te vlade so se pojavile zahteve, da mora država proračunska sredstva za kulturni resor vrniti na raven iz leta 2009. Danes pa minister Peršak napoveduje, da bomo ta znesek dosegli daljnega leta 2025. Pa ga po mojem ne bomo šele takrat, temveč že pod novo vlado.

Ti cilji so zapisani v osnutku novega nacionalnega  kulturnega programa. Tudi tega ste ustvarjalci označili za škodljivega in neživljenjskega. Zakaj?

Preprosto, ker je izjemno slab. Njegova osrednja napaka je, da se odpoveduje identitetni vlogi slovenske kulture. Češ, svet se je spremenil in z njim tudi država ter znotraj nje vloga kulture. Peršak v svojem osnutku nove strategije izrablja to zgodbo, da bi kulturi odvzel vlogo konstitutivnega elementa slovenske skupnosti, s čimer bi posledično lahko upravičeval nadaljnje krčenje financiranja. To je jasno razvidno iz ukrepov, ki jih predlaga v dokumentu. Iz svoje defetistične in kvazisvetovljanske drže ne vidi več, kakšna je vloga nacionalne kulture. In zato vedno znova zahaja v groteskna protislovja. Tako v osnutku strategije govori, da kultura ne more biti temelj državnosti, pred tem pa je pri spremembah medijske zakonodaje na vsa usta zagovarjal zaostritev glasbenih kvot, s katerimi naj bi zaščitili slovenski jezik.

Sedanji minister torej kulturo napada na navidezno drugačni podlagi kot svoj čas začetniki razvpitega kulturnega boja, a namen teh argumentacij je vendarle isti – dodatno krčenje in marginalizacija. Vasko Simoniti je tožil, da je ministrstvo za kulturo v resnici resor za socialo, Peršak in njegova ekipa pa so lani v analizi izdatkov na tem področju zapisali, da »namen kulturne politike ni reševanje eksistencialnih težav kulturnih delavcev«.

Točno tako; minister Peršak se boji armade samozaposlenih in jim ukinja pravice, pri čemer je prav on tisti, ki jih sili v prekarni odnos. Prekleto dobro pozna statistiko, da tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine. Zato mu je treba zelo jasno zabrusiti, naj se ne heca več. Opažam tudi, da ne razlikuje med umetniško produkcijo in ostalimi močno reguliranimi poklici v kulturi, kot so knjižničarji in arhivarji. Zanj je vse to eno in isto. Toda če bi bil zares svetovljan, bi moral najprej spremeniti togi sistem zaposlovanja in financiranja v javnem sektorju. Ker pa tega ne zna, ali, še bolje, ne želi, pa se raje loteva ubogih samozaposlenih, ki jim je s svojo noro uredbo drastično zaostril pogoje za pridobitev in ohranitev socialnih pravic in jim tako pošteno zagrenil življenje. In čeprav je že pred enim letom v državnem zboru obljubil, da jo bo popravil, tega do danes ni storil. Temveč še naprej stiska tiste, ki imajo že tako najmanj.

To je povsem v skladu z ministrovo logiko, da država ne rešuje eksistencialnih težav umetnikov. In povsem skregano z dejanskim namenom kulturne politike, ki seveda mora poskrbeti, da bo umetnik lahko dostojno živel; s praznim želodcem se pač ne da slikati, pisati in skladati.

Ne le to, ministrstvo z omenjeno uredbo od samozaposlenih zahteva, da morajo še povečevati obseg svojega dela. In to za vedno manj denarja. Če bi želeli, bi status samozaposlenih v kulturi lahko rešili na povsem drugačen način. Na primer z dodelitvijo neke vrste temeljnega univerzalnega dohodka – podobne rešitve že poznajo ponekod po Evropi –, ki bi ga prejemali tudi v času, ko ne bi delali. Pa ne bi šlo za socialni korektiv, temveč le za to, da država s svojimi inštrumenti pomaga svobodnjakom, da preživijo in ustvarjajo. V tem kontekstu si grajo zaslužita tudi oba reprezentativna sindikata, Sviz in Glosa, ki jima očitno ni dosti mar za kulturo. Kajti od uveljavitve enotnega plačnega sistema v javnem sektorju je znesek povprečne plače v kulturnih dejavnostih padel na raven, ko je za petino nižji od plač v primerljivih sektorjih, na primer v izobraževanju.

Enainosemdeset odstotkov samozaposlenih v kulturi mesečno prejema znesek, ki je nižji od povprečne plače. Dobrih enainštirideset odstotkov jih dobi manj od minimalca. Je to ta famozni novi kulturni model, ki ga država uvaja zadnja leta?

Bojim se, da je. To so namreč edini oprijemljivi učinki ukrepov države v zadnjih letih. V veliki meri jih poganja nekakšen prastrah pred svobodnimi umetniki, ki so za uradnike preveč svobodomiselni in nepredvidljivi. »Dragan Živadinov gre proti naši pisarni, zaklenite vrata!« Ta strah se je v uradništvo zažrl s prihodom prve Janševe vlade. Takrat sem sam raje šel na cesto, kot da bi sodeloval pri njihovih rabotah; kakšna moralna drža pa bi bila to, da bi v takšnih okoliščinah vlekel lepo plačo, delal pa manj kot nič. No, danes na ministrstvu ne manjka ljudi, ki nimajo teh pomislekov.

Morda ker predvsem ščitijo lastne privilegirane položaje?

Pri čemer spretno posegajo po propagandi, s katero želi politična oblast – ne prvič – med seboj spreti ustvarjalce kulturnih vsebin. Ob zadnjem netransparentnem in nepravičnem programskem razpisu za nevladnike je tako minister zvito trdil, da on pri tem nima nobene besede in da je višina sredstev pač določena v državnem proračunu ter da dodatnih sredstev ne more biti, ker bo šel večji del denarja za plače javnih uslužbencev. Gre za zelo poceni demagogijo, ki je ni težko razkrinkati. Če boste šli preučevat odločbe, ki so jih prejeli javni zavodi, ki jih financira država, boste hitro ugotovili, da so vsi javni zavodi pri postavkah za plače prejeli manj denarja. Sredstva za javne zavode se vztrajno zmanjšujejo tudi v mandatu Toneta Peršaka – čeprav se ta obenem hvali, da mu je uspelo povečati proračun ministrstva. Kje pa je ta denar? Tega verjetno ne ve niti sam.

V analizi izdatkov je prav Peršakov resor zapisal, da »od leta 2011 naprej sredstva za javne zavode zdržema padajo – s 108,9 milijona so se do leta 2015 znižala na 94,8 milijona evrov«. Izgubljate torej vsi, tako javni zavodi kot nevladniki in samozaposleni.

Torej je jasno, da minister laže, ko nevladnim organizacijam govori, da so denar zanje požrli zaposleni v javnih zavodih. Ni res, tudi za slednje je vedno manj sredstev.

Minister Peršak se boji armade samozaposlenih in jim ukinja pravice, pri čemer je prav on tisti, ki jih sili v prekarni odnos.

V Moderni galeriji so že pred dobrima dvema letoma opozarjali, da so izgubili 30 odstotkov državnih sredstev. V Cankarjevem domu so govorili o vplivu zmanjšanja sredstev na kakovost programa.

Najprej so bila na udaru sredstva za nujne nakupe opreme in investicijsko vzdrževanje. Zatem je začelo zmanjkovati denarja za izvedbo programov in končno še nezmožnost vsakršnih vlaganj v kadre. S tem država sili javni sektor, da bo ta izpadla sredstva moral pridobiti iz lastnih virov, da bo lahko poplačal vse obveznosti do svojih uslužbencev. Ob tem, da te obveznosti s koncem varčevalnih ukrepov in na novo izborjenimi pravicami za najslabše plačane zaposlene – na primer tiste iz plačne skupine J – še naraščajo.

No, v izbranih javnih zavodih že ni takšna stiska. Na primer na RTV Slovenija, ki je metala denar v popevkarske spektakle na Gospodarskem razstavišču, za katere je pod zdaj že bivšo odgovorno urednico Ljerko Bizilj za sedemsto tisočakov prekoračila predpisani prag financiranja.

Nacionalni svet za kulturo je pred kratkim razpravljal o izginjanju in izrinjanju kulturnih vsebin na nacionalni televiziji, ki jo obvladuje kopica ljudi, ki bi morali že biti v pokoju. Ti si upajo trditi, da je razvedrilo s harmoniko, ki ga predvajajo v najbolj gledanih terminih, sestavni del kulturnega programa. Avtorske umetniške vsebine pa potiskajo v poznejše termine ali ukinjajo. Obenem pa se pritožujejo, da je 125 milijonov letnega proračuna premalo! Kot da ne vedo, da je RTV že tako anomalija med javnimi zavodi; ima namreč okoli 2300 zaposlenih in večino denarja res nameni za njihove plače, ne pa za lastno produkcijo. V vseh drugih javnih zavodih pa je stanje povsem drugačno. Denarja je vse manj in njihova vodstva že morajo iskati dodatne vire financiranja. To je ta prenova kulturnega modela. Tržni prijemi, ki vodijo v komercializacijo programske ponudbe, postajajo nujnost.

In tukaj je skrita neoliberalna agenda slovenske kulturne politike – ustvarjalci se potiskajo na trg, ki je edini poklican, da odloča o usodi njihove produkcije. V napovedi že omenjenih sprememb zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi je ministrstvo celo javno izjavilo, da gre za umik države iz kulture. Kot bi jim izjavo spisal sam Milton Friedman.

To je tisto, kar nas mora resno skrbeti. Kajti resnica je povsem drugačna – če kje, mora biti država še mnogo bolj prisotna v kulturi.

Pa očitno ne namerava biti. Verjetno je zato toliko bolj pomembno, da javni in nevladni zavodi držite skupaj in si izkazujete solidarnost?

Seveda, ker se vsem po vrsti dogajajo enake reči. Vsi, ki ustvarjamo kulturno produkcijo, moramo razumeti, da smo na istem. Zato moramo skupaj zahtevati od države, da opredeli pristojnosti, dolžnosti in odgovornost vseh akterjev.

Ker je sami ne bodo nikoli prevzeli.

Seveda ne, saj jim sistem omogoča, da se ji izogibajo. Vsi dokumenti, ki jih sedaj objavlja ministrstvo, so anonimizirani. Kar pomeni, da nihče ne ve, kdo jih je pripravljal, zato tudi od njihovih avtorjev ne moremo terjati odgovornosti. Tudi ko govorimo o objektivni odgovornosti, ni nič drugače. Sedaj se dogaja, da ministrstvo povsem mirno vali krivdo za blamažo z zadnjim razpisom na strokovne komisije, ki so presojale o vlogah. Toda nobenega dvoma ni, da je zanjo odgovoren minister Peršak. On je varuh kulturne politike, on je tisti, ki se pogaja za proračunska sredstva, imenuje strokovne komisije in zadnji potrjuje besedila razpisov. In končno, on je ta, ki ima vse možnosti, da na ustrezne položaje imenuje ustrezne uradnike. Da pa v primeru tega nesrečnega razpisa za nevladnike ni izkoristil možnosti naknadnega posvetovanja, preden je podpisal odločbe, je izključno njegova krivda. Naj ob tem spomnim še na škodljivo ravnanje uradnikov na čelu z Biserko Močnik v primeru KSEVT.

Ne bodiva zlobna, minister pa že ne more biti odgovoren. Saj nima skoraj nobenih pristojnosti, kot je jasno pokazal pri izogibanju presoji o prevzemu televizije POP TV.

Minister Peršak vtika nos tja, kamor ni treba, kjer bi bilo potrebno, pa se razglasi za nepristojnega. Ni bil tiho le pri aktualni prodaji Pro Plusa, temveč tudi v primeru Planet TV. Oba primera bosta še močno tepla ne le slovensko medijsko krajino, temveč celotno skupnost. Sam sem zato – pa tudi zaradi kopice drugih katastrof – prepričan, da je mandat stranke Desus na čelu ministrstva za kulturo daleč najslabši v zgodovini tega resorja. Pa smo imeli že kar nekaj težkih mandatov, posebej v času obeh Janševih vlad, ko so potekali hudi ideološki boji. Vendar po mojem mnenju tudi takrat ni bilo tako hudo, kot je sedaj. Kajti tedaj so ministri vsaj odločali in se niso skrivali po mišjih luknjah.

Pod vodstvom Desusa, te nesrečne parastranke, ne moremo vedeti, kdo pije in kdo plača. Vemo le, da plačuje vse slabše.

Verjetno se je dalo z njimi vsaj pošteno skregati?

Če so ti dovolili objavo kakšne pikre kolumne v medijih, se je dalo z njimi prav ostro javno polemizirati. Človek je vsaj točno vedel, s kom ima opravka in kaj ga čaka. Pod vodstvom Desusa, te nesrečne parastranke, pa ne moremo vedeti, kdo pije in kdo plača. Vemo le, da plačuje vse slabše.

Kljub vsemu pa kadrom, ki sedaj oblikujejo kulturno politiko, ne moremo očitati, da ne poznajo področja. Ne nazadnje je minister sam pisatelj, tudi vodje in člani strokovnih služb in komisij so v večini primerov bodisi kritiki bodisi ustvarjalci. Zakaj torej počnejo, kar počnejo?

Res je, Tone Peršak velja za strokovnjaka na svojem področju – tudi zato, ker še med ministrovanjem piše romane, ker mu očitno delovni proces to omogoča. Če pobliže pogledamo mandate vseh dosedanjih štirinajstih kulturnih ministrov in ministric, postane hitro jasno, da jih kar nekaj ni premoglo takšnih strokovnih kompetenc. Pa vendar so precej bolje opravljali svoje delo, pri čemer moram izpostaviti Jožeta Školča. To pomeni, da domnevna strokovnost še zdaleč ne zagotavlja uspešnega mandata. Na to sem opozarjal ob vsesplošnem navdušenju, ko se je od položaja ministrice poslovila Julijana Bizjak Mlakar. Vedel sem, da bo še slabše – in res je bilo. Prepričan sem, da bo Tone Peršak nekega dne celo odškodninsko odgovarjal za neumnosti, ki jih je počel, predvsem za razrešitev direktorja Slovenske filharmonije Damjana Damjanoviča, pri kateri je pokazal temeljno nepoznavanje osnovnih postopkov in pomanjkanje taktnosti.

Podobno je bilo pri sporu z ustanovitelji vitanjskega KSEVT-a in pri zapletu z imenovanjem direktorja Borštnikovega srečanja. 

Ne pozabiva primera ljubljanske Opere in baleta. Dosedanji ravnatelj, ki je uspešno saniral več kot milijonsko izgubo, ni bil povabljen niti k prijavi na razpis za nov mandat ...

Na drugi strani pa je direktor SNG Maribor, ki je gledališču pridelal več kot sedemsto tisočakov izgube, očitno upravičil zaupanje ministra in si prislužil novo imenovanje na čelu javnega zavoda.

Pa omenjeni direktor najprej ni hotel niti pripraviti načrta sanacije. Temveč so mu morali to izrecno ukazati. Po vseh pravilih je to več kot zadosten razlog za razrešitev; še več, predpisi govorijo celo o odškodninski odgovornosti direktorja. Namesto tega pa je dobil še en mandat. Kakšna je tukaj logika, vedo samo Tone Peršak in njegovi kadroviki. Vsekakor so takšna dvojna merila in avtokratski popadki povsem nedopustni.

Vendar glede na vse, kar ste povedali, očitno ni težava zgolj v Tonetu Peršaku, temveč v celotnem sistemu, ki je v zgornjih nivojih uradništva že dodobra prežet z mikrofašizmom, ki sta ga kot ključno nevarnost za dano demokracijo izpostavljala že francoska misleca Gilles Deleuze in Felix Guattari. Kdorkoli, ki ga bo sistem postavil na vrh ministrstva, bo zato verjetno deloval na moč podobno kot Tone Peršak.

V skladu z miselnostjo, o kateri govorite, je država ta resor že pred leti preoblikovala v ministrstvo za vse. Takoj po osamosvojitvi smo dejansko imeli ministrstvo za umetnost, ki je skrbelo predvsem za ustvarjanje kulturnih vsebin. Nakar so mu sredi devetdesetih začeli obešati nove pristojnosti in postavke – skrb za knjižnice, medije, arhive, pa kulturno dediščino, za katero je do tedaj skrbel samostojni organ. Resor je podse vzel tudi nekdanji vladni urad za slovenski jezik, pa službo za državne proslave, pa manjšine in človekove pravice ... Skratka, na ministrstvu so načrtno nakopičili institucije in vzvode, prek katerih lahko politika ideološko manipulira s skupnostjo in vpliva na spremembe zakonodaje, kot se je to pokazalo na primer pri Grimsovem Zakonu o RTVS.

To je torej osrednja motivacija strank za vodenje resorja za kulturo, umetnost pa je nezaželeni balast, ki pride zraven?

Umetnost je kolateralna škoda politike, ki iz ideoloških vzgibov taca po ministrstvu. Zato sem trdno prepričan, da moramo narediti korak nazaj, da bomo lahko stopili dva naprej. In preoblikovati resor za kulturo nazaj v resor za umetnost. Potrebujemo ministrstvo za umetnost. To bi morala biti ena od osrednjih prioritet prihodnje vlade.

Kako in iz katerih virov pa naj poveča kulturni proračun? Obseg umetniške produkcije se vztrajno povečuje, s tem pa tudi pritiski po dodatnem denarju.

Za začetek bi kazalo razmisliti o znižanju davka na knjižne in zvočne nosilce, spodbuditi vlaganja iz gospodarstva v kulturo v obliki donacij in mecenstva, za kar bi bila podjetja deležna večjih olajšav pri obdavčitvi dobičkov. Treba bi bilo tudi bolj enakomerno porazdeliti sredstva iz loterijskega sklada, vsekakor bi lahko za določene namene, recimo za mednarodno promocijo umetnosti, odškrnili nekaj proračunskih sredstev od zbranih trošarin na alkohol in tobak. Vse te rešitve so že nekaj časa oblikovane, vendar dokumenti s predlogi še zmeraj tičijo v predalih ministrstva.

Kako pa zagotoviti pravičnejšo distribucijo tega denarja in zagotoviti, da se ne bodo ponavljale krivice, ki jih je zagrešil zadnji razpis za nevladne organizacije?

Morda bo zvenelo malce ne navadno, ampak srž težave je, da so sedaj pravila za dodeljevanje teh sredstev mnogo preveč natančna. Iz že omenjenega strahu pred umetniki se sedaj uradništvo tako zelo otepa odgovornosti in skriva za objektivnimi, birokratskimi merili, da je povsem avtomatiziralo in formaliziralo proces financiranja umetniške produkcije. Izumili so celo formulo, po kateri presojajo, kdo je vreden državnega denarja in kdo ne. Zato, da se lahko izgovarjajo nanjo in da sami ne bi bili ničesar krivi. Napaka! Poleg tega sam postopek dodeljevanja denarja ni enak upravnemu postopku, za katerim se sedaj skriva ministrstvo, temveč pristojni zakon predpisuje posebno proceduro. Za nameček je minister Peršak prosilcem odvzel možnost ugovora na predlog strokovne komisije. Tako se ne dela.

Ta birokratizacija se zdi rezultat temeljne tendence neoliberalizma, da vse vidike življenja in ustvarjanja presoja z vidika prispevka k BDP-ju in zajame s statistiko. Toda kako lahko umetniki sploh zadostijo takšnim merilom, kako določiti uporabno in tržno vrednost njihovega ustvarjanja?

Pa jo lahko. Narejenih je bilo že kar nekaj ekonomskih raziskav, ki so pokazale, da kultura ne le pomembno povišuje življenjsko raven skupnosti, temveč tudi bistveno prispeva k rasti družbenega proizvoda. Kulturna industrija ima visoko dodano vrednost in multiplikacijski učinek; za en evro, ki ga država vloži vanjo, dobi nazaj štiri. To pomeni, da je lahko kultura spoštovanja vreden dejavnik gospodarske rasti in da ima svoje mesto tudi v kapitalističnem sistemu. Vendar naši odločevalci tega še niso dojeli; nekdanji minister Uroš Grilc je to sicer razumel, a se mu je mandat iztekel prehitro, da bi lahko bistveno spremenil miselnost odločevalcev.

Umetnost je kolateralna škoda politike, ki iz ideoloških vzgibov taca po ministrstvu.

Torej je mogoče določiti merila za kolikor toliko pošteno distribucijo sredstev za umetniško produkcijo?

Seveda je. Spet pa je vprašanje sama izvedba postopka. Zato bi ga morali bistveno poosebiti in zagotoviti, da bi se točno vedelo, katero ime stoji za katerim ukrepom, ter predpisati odškodninske in kazenske sankcije objektivno odgovornih funkcionarjev in uradnikov za kršitve predpisov in napake. Na drugi strani pa bi bilo treba zagotoviti anonimnost izvedencev, ki presojajo o dodelitvi sredstev, in jih tako razbremeniti pritiskov. To ne pomeni, da bi tudi njih razrešili odgovornosti, temveč zgolj povečali avtonomijo njihovega delovanja.

Kaj torej pričakujete od naslednjega ministra ali ministrice za kulturo?

Pa ste prepričani, da res lahko govorimo o naslednjem? Kaj pa, če bo to ravno Tone Peršak?

V tem primeru bi država verjetno doživela veliki kulturniški punt.

Vendar ne na način, kot ga je bil deležen ubogi Žiga Turk, ki so ga skoraj linčali pred proslavo ob Prešernovem prazniku. Za kulturnike se nekulturna dejanja ne spodobijo. Lahko pa bi se zgodilo, da bi kdo Toneta Peršaka lastnoročno odnesel iz pisarne, če bi ponovil mandat. Mislim, da se bo srenja že v kratkem poenotila in pritisnila na vlado. Pričakujem, da bo tudi parlamentarni odbor za kulturo politikom in javnosti prenesel naše jasno sporočilo, da je bilo dovolj poniževanja in da tako ne gre več naprej. Poblaznelega konja z Maistrove 10 je treba ustaviti. Zdaj.