Vitki ali shirani?

Javni sektor je parazit. Javnih uslužbencev je preveč. Imajo previsoke plače, kofetkajo, filozofirajo in pasejo lenobo. Največji zagovorniki vitke države so pred leti iznašli nove skovanke, s katerimi so ilustrirali tega razvojnega sovražnika. Govorili so o »lenuhokraciji« in »akademskem karkolizmu«. Vladajoči politiki so ob tem, v skladu s prevladujočimi stereotipi, javnosti predstavljali učinke varčevanja in rezanja pri državnih uslužbencih. Leta in leta, pri eni in drugi vladi, je bil boj proti državnemu uradništvu ena pomembnejših prioritet. Omejevanje zaposlovanja v javnem sektorju je bilo predstavljeno kot uspeh, kot najproduktivnejša oblika državnega varčevanja. Mantra, ki smo jo slišali in jo bomo po novem slišali ob še treh prihajajočih, napovedanih stavkah zaposlenih v javnem sektorju, je, da je gospodarstvo tisto, ki služi, dela in zagotavlja kruh, s katerim se hranijo javni uradniki in ostali zaposleni v javnem sektorju, od učiteljev do medicinskih sester.

Po letih premirja se ta bitka sedaj ponavlja. Minuli teden je Gospodarska zbornica zaradi protestov javnih uslužbencev poudarila, da bo šlo gospodarstvu vse težje, če bodo apetiti v javnem sektorju rasli. Časopis Delo je pisal o »sindikalnih apetitih«, ki utegnejo državo znova pahniti v recesijo, v Dnevnikovem Objektivu pa so v osrednjem delu objavili članek zaslužnega profesorja Fakultete za upravo, ki je prav tako svaril pred apetiti zaposlenih v javnem sektorju. Pozval je k dodatnemu nižanju javne porabe, debirokratizaciji, racionalizaciji, vse z namenom »kvalitativnega preboja v delovanju države«. Vitka in še vitkejša država naj bi bila učinkovitejša. Zaposleni v javnem sektorju, ki so jim pritiski trga tuji, naj bi zlahka zapravljali. In v svoji odtujenosti od muk dejanskega dela zahtevali še večji kos pogače za svoje ugodje. A te ideje, četudi popularne, so napačne. Države, ki so šle skozi razvojni preboj, nimajo vitke uprave.

Posledice teh, že leta starih in ukoreninjenih idej so danes že povsem očitne. Slovenija ima dandanes enega razmeroma najmanjših javnih sektorjev v EU, zaradi česar nekatere osnovne funkcije države delujejo le še pogojno. Vzemimo za primer geodetsko upravo (Gurs). Do leta 2000 je imela država le dve geodetski evidenci, kataster in register prostorskih enot. Danes imajo uporabniki na voljo še kataster stavb, pa register javne infrastrukture, imamo tudi evidenco nepremičnin, register nepremičnin, pa tudi evidenco novega vrednotenja nepremičnin, ki prihaja z novim zakonom o vrednotenju nepremičnin, poleg tega smo dobili še nov državni koordinatni sistem D17/TM in nov višinski sistem KOPER. Kljub novim storitvam, dejansko razvoju, je danes povprečna starost zaposlenih na geodetski upravi, ki te servise vzdržujejo, že okoli 50 let, zaradi varčevalnih ukrepov pa je danes na Gursu zaposlenih okoli 12 odstotkov delavcev manj kot pred desetimi leti. Tako naprej očitno več ne bo šlo.

»Zaradi varčevanja že leta nimamo izobraževanj, izgubljamo stik s stroko, naši zaposleni se vse težje enakopravno kosajo s strankami iz zasebnega sektorja in, priznam, delamo tudi napake,« pravi predsednik njihovega sindikata Renato Romič. Posledice tega se po njegovem lahko merijo v izgubljenih milijonih evrov in v razvojni blokadi. Recimo, zaradi pešanja stroke in napak Slovenija že leta ne zmore vpeljati nepremičninskega davka, s katerim bi uredili ponekod kaotične razmere ali nepremičninske špekulacije. Podobne težave, s katerimi se soočajo na Gursu, naj bi vladale tudi drugod v državni upravi. Manjkajo predvsem mladi zaposleni, ki bi izvrševali javne politike. Kot pojasnjuje Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije, je v državni upravi razvejen menedžment, veliko je šefov iz preteklosti, zaradi preteklega varčevanja pa manjka novih zaposlenih v operativi. »Piramida je pogosto obrnjena na glavo. In posledice so tukaj. Ljubljana ima le okoli 50, 60 davčnih inšpektorjev. Če danes katero podjetje ne želi biti pod finančnim nadzorom, preseli svoj sedež v Ljubljano. Ljubljana je neke vrste davčna oaza,« pojasnjuje. »Verjetnost, da bo neko podjetje pri kontroli prišlo na vrsto v Ljubljani, je zelo majhna.«

Drugod po državni upravi naj bi bilo stanje že dobesedno kritično in na mejah psihofizične vzdržljivosti delavcev. Primer za to je uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, v kateri glede na sistematizacijo delovnih mest primanjkuje okoli 10 odstotkov pravosodnih policistov. V svojih stavkovnih zahtevah so ta mesec poudarili, da so zaradi varčevalnih ukrepov ogrožena celo njihova življenja – ne morejo si namreč več privoščiti niti tečajev samoobrambe, ker tečaj juda ali karateja po 12 urah dela pač ne pride v poštev. Zdravstveno stanje naj bi zaradi psihofizičnih obremenitev zbujalo skrb. Mnogi dela ne morejo več opravljati brez pomirjeval, zato naj bi število bolniških odsotnosti v letu 2016 poskočilo za 13 odstotkov. Ker primanjkuje zaposlenih, naj bi pravosodni policisti v povprečju opravili vsako leto za mesec in pol nadur. »Socialnega življenja ni več,« so zapisali in dodali, da tudi nekaterih funkcij ne opravljajo več. Zaporniki, ki bi recimo morali delati, ostajajo nezaposleni, ker za njih ni časa ali možnosti nadzora. Število zaposlenih v organih državne uprave, torej pri glavnih funkcijah države, je v zadnjih 10 letih padlo za 11 odstotkov s 34.387 na 30.656, na ministrstvu za javno upravo pa tudi priznavajo, da se zaradi cilja »vitke in kakovostne uprave« v nekaterih »delih državne uprave kaže oteženo zagotavljanje kakovostnega servisa državljanom«.

Čeprav nekatere statistike kažejo, kot da se je v zadnjih letih občutno povečalo število zaposlenih v širšem javnem sektorju, so številke lahko zavajajoče. Sodeč po podatkih Ajpesa se je recimo število zaposlenih v zdravstvu za časa vlade Mira Cerarja povečalo za okoli 3400 oseb, a kot pojasnjujejo na ministrstvu za zdravje, v Ajpesu število zaposlenih merijo na podlagi opravljenih delovnih ur ali nadur, zaradi česar statistično povečanje »zaposlenosti« sovpada z uvedbo dodatnih programov, ne pa z dejanskim povečanjem zaposlenosti. Poleg tega, odgovarjajo na ministrstvu za javno upravo, naj bi v zdravstvu »pretirana obremenitev zaposlenih v preteklih letih pripeljala tudi do tega, da so se v zdravstvenem sektorju močno povečale dolgotrajne bolniške, še posebej med zaposlenimi v zdravstveni negi«, ki jih nato v zavodih nadomeščajo prek podjemnih in avtorskih pogodb z novimi delavci.

Dobra ilustracija so tudi domovi za ostarele. V socialnih zavodih se je sodeč po državni statistiki število zaposlenih med letoma 2011 in 2016 povečalo za skoraj 1200, dejansko pa gre v teh primerih predvsem za nove zaposlene, katerih plače financirajo ostareli sami. Število teh pa je v tem obdobju prav tako zraslo za okoli 1000. Skrb za starejše je v Sloveniji statistično del javnega sektorja, a zgolj na papirju, saj varovanci sami pokrijejo kar 70 odstotkov vseh stroškov. »Glede plač pa je tako,« razlaga Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, »da imamo že sedaj težave s kuharji in vzdrževalci, ki prejemajo minimalne plače. Z njimi ne moremo konkurirati turizmu, zato je te profile zelo težko dobiti. So pa to takšni poklici, ki močno vplivajo na stroške. Domovi za starejše so ogromni porabniki energije, in če imaš dobrega vzdrževalca, ti lahko prinese ogromne prihranke. Razprave o tem, kako velik javni sektor imamo, so zato zame včasih prav gnusne.«

Dejstvo je, da so povečini plače v javnem sektorju nizke ali celo mizerne, država pa je že zdavnaj postala vitka, pravi sociolog dr. Srečo Dragoš. »V relativnem smislu dajemo izredno malo za zdravstvo, za državno upravo in tako naprej. Najhujše pa je na področju socialnega varstva, kjer smo po zaposlenih na prebivalca najnižje. Tam je sistem v razsulu, kakovost je na dnu, verjetnost privatizacije pa je zaradi dejanskih potreb prebivalstva največja. Na področju šolstva še imamo kolikor toliko solidno osnovno šolstvo, pri visokem šolstvu pa smo že spet na dnu.« A tudi na področju šolstva, tem zadnjem braniku slovenskega javnega sektorja, je država že dobila rdeči karton. Konec minulega leta je organizacija OECD objavila, da je med vsemi njihovimi članicami ravno v Sloveniji v zadnjih letih najbolj padel delež denarja za izobraževanje. »Naša logika je bila, da bomo iz krize prišli na račun izobraževanja. A dolgoročno mi drugih primerjalnih prednosti nimamo. Primerjalno imamo zelo kakovostno izobraževanje. Nimamo nafte, imamo pa dobre šole. Naša prednost je, da imamo boljše izobraženo prebivalstvo, ki lahko po Evropi pobira najboljše službe,« pove Branimir Štrukelj, predsednik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije. Leta 2015 je bilo v Sloveniji le še šest odstotkov učiteljev v prvih dveh triletjih osnovne šole mlajših od trideset let, v srednji šoli pa še manj, komaj trije odstotki. Novih učiteljev Slovenija skoraj več ne potrebuje, pa čeprav so nove generacije učencev za 15 odstotkov večje.

Kako hudo zgrešena je mentaliteta, ki zadnja leta poganja ta stampedo proti dnu, je postalo vidno v času varčevalnih ukrepov, ko je bilo treba rezati na področjih, ki so jih predvsem politiki v skrbi za svojo popularnost predstavljali kot najmanj potrebna. Jasno, da je bila na prvem mestu kultura. Kdo pa potrebuje to družbeno nadstavbo, če je kriza res globoka? Delež proračunske pogače, ki jo glede na BDP prejme ministrstvo za kulturo, je tako po letu 2012 padel za 20 odstotkov, v celotnem obdobju tranzicije proti tržnemu gospodarstvu, ko so se nepovratna sredstva podjetjem povečevala, pa se je delež za kulturo v BDP med letoma 1991 in 2017 znižal za kar 34 odstotkov. Praktično nobeno drugo področje javnega sektorja ni doživelo takšnega rezanja. Generacija kulturnih delavcev med 20. in 35. letom, ki večinoma živi le še od honorarjev, je danes že sinonim za prekarno zaposlitev v Sloveniji. Po nekaterih ocenah kar tretjina kulturnikov živi v slabih socialnih razmerah.

Marsikomu se seveda zdi popolnoma samoumevno, da je »metanje državnih milijonov« v kulturo zapravljanje davkoplačevalskega denarja, toda v obeh naših zahodnih sosedah, v Italiji in Avstriji, so v zadnjih letih sledili drugačni logiki. V času, ko je ministrstvo za kulturo pod vodstvom Žige Turka načrtovalo ukinitev Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra, so se recimo na Dunaju odločili – morda za koga kontroverzno –, da povišajo proračun za kulturo. Župan Dunaja Michael Häuptl je tedaj za Mladino dejal, da se mestu investicije v kulturo splačajo veliko bolj od investicij v infrastrukturo. »S tem, ko spodbujamo kulturo, še najbolj pomagamo gospodarstvu. Infrastruktura ne more biti sama sebi cilj, mednarodno občinstvo ne prihaja na Dunaj zato, da bi obiskalo naše tramvaje,« nam je dejal.

Podobno se je odzvala tudi Italija. Po terorističnih napadih v Parizu je denimo Italija za isti znesek, kot ga je namenila za varnostne in obrambne namene, vložila v programe s področja kulture. Podobne ukrepe so sprejele tudi Nemčija, Finska, Švedska. »Jasno,« pojasnjuje dr. Andrej Srakar, strokovnjak s področja kulturne ekonomike, »predvsem v času kriz, kažejo naše raziskave, se javni denar z vidika multiplikatorjev splača investirati v kulturo.« Srakar je leta 2016 objavil članek o t. i. multiplikativnih učinkih vlaganj v različne dejavnosti v Sloveniji, pri čemer je ugotovil, da multiplikator investicij v kulturne dejavnosti, kot je produkcija filmov, televizijskih oddaj, predvajanje radijskih in televizijskih programov, pa tudi storitev knjižnic, arhivov, muzejev, znaša med 1,5 in 1,7. »Poenostavljeno povedano, če investirate milijon evrov v kulturo, boste v narodnem gospodarstvu dobili še dodatnega pol milijona evrov. Kultura je dejansko na vrhu vseh dejavnosti javnega sektorja po gospodarskih učinkih.«

Navkljub očitno splošnemu prepričanju o gromozanskem številu javno zaposlenih in njihovem lagodnem življenju ima Slovenija danes enega najmanjših javnih sektorjev v Evropski uniji. Po podatkih evropskega statističnega urada imajo manj javnih uslužbencev, glede na vse zaposlene, le še Češka, Bolgarija in Romunija, skoraj enkrat več v relativnem smislu pa jih imajo Švedska, Danska in Belgija. Razvite države imajo razvit in velik javni sektor, Slovenija pa je v zadnji krizi šla po nasprotni poti. Nižala je davke in rezala državo. Po podatkih, ki jih je zbral ekonomist Bine Kordež, v Sloveniji glede na BDP poberemo 37,7 odstotka davkov – v osmih najbolj razvitih državah EU približno 40 odstotkov. Hkrati pa imajo najrazvitejše EU-države v javnem sektorju zaposlenih 30 odstotkov vseh zaposlenih, v Sloveniji le 22. Ali ne bi bilo razvojno smiselno dvigniti davke in okrepiti javni sektor? »Zaradi vsakega zdravnika, socialnega delavca, učitelja, ki ga na novo zaposlite, boste zmanjšali dolg države, ker boste z njihovo zaposlitvijo povečali BDP. Zato je bilo odpuščanje javno zaposlenih v minuli ekonomski krizi žalostno in tudi nepotrebno,« pravi Dragoš. Po nekaterih izračunih je leta 2012 z varčevanjem država dobila 460 milijonov evrov, nato pa se je zaradi posledic varčevanja – tudi nižje javne porabe – gospodarstvo skrčilo za 700 milijonov evrov.

A delodajalci se v Gospodarski zbornici seveda s takšnimi idejami ne strinjajo. Bojan Ivanc, glavni ekonomist v njihovi analitski službi, pravi, da se je v zadnjih devetih letih produktivnost v gospodarstvu realno povečala za 4,8 odstotka, v javnem sektorju pa naj bi upadla za 8,5 odstotka. »Zasebni sektor deluje po pravilu, da rast mase plač ne sme prehitevati rasti produktivnosti. Produktivnost v javnem sektorju se povečuje precej počasneje kot v zasebnem. Brez višje učinkovitosti dela ni smiselno povečevanje mase plač v javnem sektorju kot celoti. Za državljane je pomembno, da prejmejo boljši servis in bi za to bili pripravljeni plačati. Zgolj splošna rast mase plač ne zagotavlja izboljšave procesov v javnem sektorju ter odpravo nekaterih anomalij, kot so čakalne vrste v zdravstvu, nezadovoljstvo učencev z izobraževalnim sistemom, dolgi sodni zaostanki.« V zbornici zato menijo, da bi bilo primerneje nova sredstva za razvoj usmeriti v poslovni sektor, kjer je njihova poraba »aplikativna, učinki uspešnosti pa so neposredno merljivi na trgu«.

Države, ki so šle skozi razvojni preboj, nimajo vitke uprave. Vitko državo imajo danes, poleg Slovenije, še Romunija in Bolgarija.

»To je zavajanje,« pa odgovarja ekonomist dr. Jože P. Damijan. »V javnem sektorju se namreč produktivnost meri predvsem z višino plače. Dejstvo, da je javni sektor manj produktiven, je torej tudi posledica tega, da so tam za toliko nižje plače. Meni se profesorska plača praktično ni spremenila od leta 2004.« Sicer pa tudi ni logično, da recimo izobraževalni sistem ne koristi gospodarstvu. »Reči, da učitelji ne opravljajo dodatne vrednosti, je nesmiselno. Dejstvo, da smo vsi hodili v šole, da znamo jezike in matematiko, je inkorporirano tudi v uspešnost podjetij v Sloveniji. Vsakršno ostalo razmišljanje je ozko in predmoderno,« dodaja Štrukelj.

Najlažje je seveda reči, da moramo še naprej varčevati, imeti vitko državo in varčen javni sektor. S tega vidika so vsakršne zahteve zaposlenih v javnem sektorju vedno nespodobne. V pogajalski skupini reprezentativnih sindikatov javnega sektorja, ki jo vodi Jakob Počivavšek, zdaj zahtevajo, da se po dvigu zdravniških plač znova vzpostavijo ustrezna razmerja do drugih poklicev in ukinejo vsi še obstoječi varčevalni ukrepi, Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz) pa zahteva, da so učitelji primerljivo plačani z zaposlenimi v uradništvu na primerljivih delovnih mestih. »Soočamo se z napovedjo velikega stavkovnega vala, ki pa ni upravičen,« odgovarja minister za javno upravo Boris Koprivnikar. Kako upravičene so posamezne stavkovne zahteve, bodo na koncu pokazala pogajanja. Ni pa dvoma, ali je stavka zaposlenih v javnem sektorju upravičena. Je upravičena. Že pred leti je bila upravičena, v dobro vseh nas. Ni naključje, da po podatkih Evropskega sindikalnega inštituta največ stavkajo v Franciji, Danski ali Belgiji, torej ravno v državah, kjer je solidarnost najmočnejša. Kar zgolj potrjuje staro pravilo, da nobena pravica – tudi socialna država – ni podarjena, ampak je lahko le priborjena.