Pripadnost slovenski zastavi

Nacionalistični napadi na biatlonca Jakova Faka in nacionalistična pisma podpore

Slovensko zastavo bo na odprtju zimskih olimpijskih iger nosila smučarska tekačica Vesna Fabjan in ne biatlonec Jakov Fak, ki se je tej časti odpovedal zaradi nasprotovanja dela javnosti, češ da za to vlogo ni primeren, ker je po rodu Hrvat. Nasprotovanju Fakovi vlogi na čelu slovenske reprezentance so na spletu in v medijih sledile številne izjave podpore – tako s strani anonimnih piscev spletnih komentarjev kot vidnih javnih, tudi političnih osebnosti, a so bili ti zapisi pogosto enako nestrpni do drugačnih, do tujcev, do Neslovencev. Če ne še bolj.

Skupni imenovalec velike večine zapisov »podpore« Jakovu Faku kot posamezniku ali kot nosilcu slovenske zastave je bil namreč sledeč: naj nosi slovensko zastavo, saj je velik profesionalec, čuti pripadnost naši državi in dosega velike zmage za Slovenijo in ves slovenski narod … Vse to verjetno celo drži in nič ni narobe, če je v Fakovem primeru res tako. Težava je, ker je mogoče iz preštevilnih zapisov jasno razbrati, da ta podpora ni bila namenjena človeku, ki je doživel rasistične verbalne napade zaradi druge narodnosti od večinske oziroma zato, ker ni bil rojen v Sloveniji. Namenjena je bila nosilcu odličij, uspešnemu športniku. Če to ne bi bil, tudi »podpore« ne bi bilo.

To pa se ujema s splošnim vzorcem. Tudi na splošno priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije del populacije ne sprejema, država oziroma politika jih je precej celo protizakonito »izbrisala«, s čimer je več kot 25 tisoč ljudem sistematično kršila človekove pravice, kar po večini vse do danes ni bilo popravljeno. A med priseljenci iz tega konca Evrope oziroma pripadniki narodov, ki tam živijo, so tudi taki, ki jih ljubimo. Med njimi so recimo športniki, ki se preživljajo z igranjem večinoma ekipnih športov, na prvem mestu nogometa. Ljubimo vse igralce, ne glede na njihovo poreklo, saj dosegajo zmage za naše ekipe. Ne nazadnje, ljubili smo Srečka Katanca, ki bo za vedno ostal v naših srcih. Ljubimo Zlatka Zahoviča. In ljubimo Jakova Faka.

Vzorec je enak tudi, ko gre za tujce iz drugih delov sveta. Nočemo Afričanov, Sirijcev, Iračanov, Irancev, Afganistancev, ki so se k nam zatekli po azil pred vojno ali drugače človeka nevrednimi razmerami v domačih državah. Ljubimo pa jih, ko zadenejo gol za naše – tudi če gre za najmanjšo ekipo v najmanjši slovenski vasi.

In vzorec se bo verjetno nadaljeval. Pred časom je na Hrvaškem sirijska begunka Carol Korba skupaj z možem Hanijem Suleimanom in sinom Adelom dobila mednarodno zaščito, status beguncev. Na Hrvaško jih je, sklicujoč se na t. i. Dublinsko uredbo, deportirala Slovenija, čeprav se je Adel rodil v naši državi. In kaj če Adel postane vrhunski nogometaš? Ali pa recimo vrhunski alpski smučar ali biatlonec, ki bo za Hrvaško dosegal vrhunske rezultate na največjih tekmovanjih? V Sloveniji rojenega športnika sirskega rodu s hrvaškim potnim listom bo potem oboževala vsa hrvaška javnost. Slovenska pa sovražila. In bilo bi obratno, če bi Adel dobil azil v Sloveniji.

Človek je človek. Razen če je tujec – v tem primeru je človek le, če kaže pripadnost slovenski zastavi, slovenskemu narodu in slovenstvu na splošno, to pa dokaže še z odličnostjo v športu ali na kakem drugem področju.