Privatizacija mimo delavcev
Vuzeniški livarji že 17 let krožijo od sodišča do sodišča, a pravice ni
Ljubljansko okrožno sodišče je znova odprlo zadevo nekdanjih delavcev Livarne Vuzenica, ki tožijo Družbo za svetovanje in upravljanje (DSU). Delavci od DSU zahtevajo izplačilo odškodnin in premalo izplačanih plač v procesu lastninjenja. Nekdanji delavci – pod tožbo se jih je podpisalo 357 – so pred sodiščem s transparenti opozorili na krivico, o kateri je presojalo že 30 sodnikov: »17 let čakamo na pravico!«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Ljubljansko okrožno sodišče je znova odprlo zadevo nekdanjih delavcev Livarne Vuzenica, ki tožijo Družbo za svetovanje in upravljanje (DSU). Delavci od DSU zahtevajo izplačilo odškodnin in premalo izplačanih plač v procesu lastninjenja. Nekdanji delavci – pod tožbo se jih je podpisalo 357 – so pred sodiščem s transparenti opozorili na krivico, o kateri je presojalo že 30 sodnikov: »17 let čakamo na pravico!«
Leta 2001 so delavci namreč vložili odškodninsko tožbo zoper Slovensko razvojno družbo (SRD) – pravno predhodnico DSU. Livarji so družbi očitali, da jim je onemogočila odkup deleža vuzeniške tovarne. Zakaj je šlo? Delavci livarne so med letoma 1990 in 1993 prejemali nižje plače zaradi slabega delovanja podjetja. Leta 1995 so se s Skladom RS za razvoj – predhodnikom SRD – dogovorili, da bodo z zadolžnicami za plače lahko družbo olastninili.
A delavcem so lagali. Uprava sklada je leta 1996 nezakonito sklenila, da bo terjatve Livarne spremenila v lastniški delež, s čimer je izginila večina družbenega kapitala. To je pomenilo, da delavci niso imeli več česa lastniniti. A tega niso izvedeli vse do leta 2000, ko je SRD svoj delež prodala Surovini Maribor in TDK Ruše za 835 tisoč evrov. Možnost delavcev za izplačilo plač in odškodnin je zastarala, saj o poteku postopka privatizacije niso bili obveščeni. Nekdanji sindikalni zastopnik Janez Slemnik ob tem pravi: »Kako naj bi neuki delavci pri svojem težkem fizičnem delu v livarni vedeli, kaj bi morali narediti v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja? To je bila naloga takratne uprave, ki pa je delala po navodilih SRD.«
Po devetih letih sodnih postopkov je ljubljansko okrožno sodišče presodilo, da mora DSU delavcem izplačati odškodnine v višini od 600 do 4000 evrov. Ta sodba je leta 2011 na višjem sodišču postala pravnomočna. A DSU se ni dala. Na odločitev je podala ugovore in predlog za revizijo sodbe. Leta 2013 so delavci vendarle prejeli zahtevano odškodnino v skupni višini 1,2 milijona evrov, a je leto za tem vrhovno sodišče presodilo, da morajo denar vrniti DSU. Tako se zdi, da so bili delavci v privatizacijski vnemi puščeni na cedilu. Pred družbeno je prednost dobila zasebna lastnina.
A po odločitvi vrhovnega sodišča so se upokojeni delavci pritožili še na ustavno sodišče. To je ugodilo delavcem in razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča, postopek pa zaradi kršenja temeljnih človekovih pravic vrnilo v ponovno obravnavo. Kalvariji delavcev ni bilo videti konca. Prihaja ta končno zdaj? Sodnica Lilijana Podlesnik je namreč sklenila, »da je slišala dovolj«. Vpleteni bodo o odločitvi pisno obveščeni.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.