Valentina Turcu in njen Jevgenij Onjegin

Podelitev nagrade Prešernovega sklada za baletno mojstrovino Jevgenij Onjegin

Koreografinja Valentina Turcu, letos obeležuje 25-letnico ustvarjanja v Slovenskem narodnem gledališču (SNG) Maribor. Prejela je že eno najprestižnejših nagrad Lydie Wisiakove, ki jo podeljuje Društvo baletnih umetnikov Slovenije, letos pa bo prejela nagrado Prešernovega sklada za baletno mojstrovino Jevgenij Onjegin, avtorja Aleksandra Sergejeviča Puškina.

Valentina Turcu je do sedaj ustvarila že več kot 125 baletnih, gledaliških in opernih produkcij in velja za eno izmed najbolj cenjenih in iskanih umetnic v Sloveniji in sosednjih državah. Izhaja iz umetniške družine, namreč njena mama Maja Srbljenović Turcu in oče Marin Turcu, sta oba priznana umetnika. Kljub temu, da je kot majhna vedela, da ne želi postati baletka je šolanje nadaljevala na priznani baletni akademiji Rudra Bejart v Švici, takoj zatem pa je bila sprejeta švicarsko baletno podjetje Bejart Ballet v Londonu.

Valentina Turcu je ustvarila že več kot 125 različnih del, najbolj prepoznavna pa je nedvomno mojstrovina Jevgenij Onjegin.

V dvorani Tabor je pod vodstvom Tomaža Pandurja naredila prvi solo in ugotovila, da ji ustvarjanje predstav leži bolj kot nastopanje. Pomembni mejnik je bilo leto 1998, ko je z Edwardom Clugom ustvarila uspešen Tango. Tam se je uveljavila kot ena najbolj tehnično in izrazno dovršenih plesalk v regiji. Leta 2007 je ustvarila prvi celovečerni prvenec La Callas, ki je kmalu za tem odprl vrata še eni njeni uspešnici Carmen, na glasbo Rodina Ščedrina. Tako so se ji ponudbe začele kar vrstiti. Leta 2012 je uspešno ustvarila neoklasični balet Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, ki je bil v Latviji proglašen za najboljšo predstavo leta. Aprila 2014 je ustvarila glasbeni koncept in odrsko adaptacijo Tolstojevega romana Ana Karenina za Balet HNK Zagreb.

Opus Valentine Turcu, ki zajema več kot 125 različnih del je pester, naše odre pa bogati s svojo karizmatično osebnostjo in odpira nove dimenzije k razumevanju umetnosti. Zase pravi, da je perfekcionistka, ki želi gledalcem ponuditi popolnost in beg od realnosti, vsaj za kratek čas. 

V intervjuju za STA je na vprašanje, zakaj se opira na velike literarne klasike odgovorila: »Vedno so me zanimala kompleksna stanja, razsežni odnosi polnokrvnih žensk in moških.«

T9IslzXh7gA