Ana Pandur, plesalka in performerka

Odkar pomni, je hotela plesati. In bolj ali manj vse življenje ves čas pleše. Lani na primer ni plesala edino poleti med dopustom, kakih deset dni. Ples je takrat nadomestila s tekom. Da lahko pleše flamenko, ki se mu posveča že več kot poldrugo desetletje, za preživetje deluje tudi kot koreografinja, gledališka performerka in plesna pedagoginja.

V osnovni šoli je plesala klasični balet, v gimnaziji je bila predana gledališču, spoznala tudi sodobni ples, a ko je obiskala plesno delavnico flamenka, je bila zapečatena. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je nato študirala filozofijo in španščino, vmes pa za nekaj let odšla v Madrid in na akademiji Amor de Dios študirala ples flamenko. Po vrnitvi iz Španije je ustanovila plesno šolo, v kateri poučuje še danes in ki ji pomaga preživeti ter hkrati ohranjati plesno kondicijo. Leta 2009 je s svojimi učenkami ustvarila prvo flamenko predstavo pri nas, Metafora.

Rada ima, da ples diha, se preliva z ostalimi področji umetniškega izražanja, »da je vse skupaj kot nek akvarel«. Zato soustvarja v gledališču, s sodobnimi plesalci, z raznolikimi glasbeniki. Izbira si vrhunske sodelavce, ki jo navdihujejo in katerih delo občuduje. Pri ustvarjalnem procesu jo vedno znova fascinira učinek snežne krogle. Na začetku je drobec, vmes nenehno iskanje in preizkušanje, za kateri potrebuje varen ustvarjalni prostor, da lahko zamisli, prebliski vznikajo brez razsojanja, na koncu pa se vse, kar ostane, poveže v celoto. Običajno vse teče naravno, spontano, ena stvar napaja in podpira drugo, dokler ne nastane konglomerat, žlahtna zlitina idej.

V ljubljanskem Cankarjevem domu se prav danes, na dan izida tega članka, začenja mednarodni bienalni festival Bi flamenko. Zadnji dan festivala, 13. februarja, bo premiero doživel glasbeno-plesni projekt Firebird, križanec težkega metala in flamenka, katerega ponovitvi si bo možno ogledati sredi marca. Ognjeviti ptič se je rodil iz sodelovanja Ane Pandur in Gianija Poposkega, pevca naše mednarodno najbolj prepoznavne metal skupine Noctiferia. Ustvarila sta predstavo, ki je povsem prečiščena in s katero lahko nastopata tako na Metelkovi kot v Gallusovi dvorani, na festivalu Metaldays ali v newyorškem Carnegie hallu. Glas, kitara, ojačevalec in plesalkine noge, ki ozvočene delujejo kot tolkala, s čimer tudi plesalka postane glasbenica. Zamisel se je porodila Aninemu možu, pisatelju Andreju Predinu, ki ji je predlagal sodelovanje z Gianijem. In je kliknilo.

Od glasbenikov je doslej sicer največkrat sodelovala s kitaristom Vitom Marenčejem, s katerim sta prirejala flamenko koncerte, kot performerka pa je nastopila v številnih predstavah režiserja Matjaža Bergerja. Kljub klasični flamenko izobrazbi pravi, da je njen gibalni kod daleč od tega, kar bi lahko imenovali striktni flamenko. Bolj gre za to, da si ga v vsakokratnem ustvarjalnem procesu prekroji po svoje, vselej drugače. Tako del najnovejše predstave Firebird odpleše celo v bulerjih. Čeprav je flamenko kot ples in kot glasbena oblika zelo formalen, z določeno ritmično in melodično strukturo, pa je z vsemi njegovimi ostalimi elementi mogoče improvizirati. Prežet s tem džezovskim duhom postane sodoben plesni fenomen.

Vedno se je sicer počutila kot vrvohodka, nekje vmes, saj ni ne plesalka flamenka v klasičnem smislu ne plesalka sodobnega plesa. Njeno udejstvovanje najbolje opiše skovanka flamencorary, sodobni flamenko. Prvič je flamenko s sodobnim plesom povezala pred petimi leti, na povabilo Rosane Hribar, v predstavi Svinec in kadilo. Od takrat vsako leto ustvari svojo plesno predstavo, izjema sta le leti, ko je postala mama.

Ženske in njihova ustvarjalnost so bile v ospredju njene predstave iz leta 2013 Anatomija srečanja: Sylvia, Carmen, Maria, v kateri je svojo plesno govorico prepletla s petjem Vesne Zornik in kitaro Vita Marenčeja. Navdih in izhodišče za predstavo Cabello 22,11, ki sta jo naslednje leto odplesali s Hribarjevo, je našla v magičnem realizmu romana Gabriela Garcie Marqueza ter družbeni tradiciji zatiranja žensk. Nekaj povsem drugačnega je bila glasbeno-plesna predstava Sinkopa, pri kateri je bila elektronska glasbena podlaga v živo ustvarjena tudi iz zaporedja DNK. Pri naslednjem projektu, pravi, bi rada združila elektronsko glasbo in metal.

Živimo v družbi, v kateri so telesa profesionalnih plesalcev, enako kot ženska telesa, pod večnim pritiskom. A leta in izkušnje so jo pripeljali do tega, da se danes, pri 36 letih in po rojstvu dveh otrok tako v telesnem kot ustvarjalnem smislu končno počuti samozavestno, celovito, dovolj dobro. Lansko pomlad se je v mariborskem mestnem parku ulegla na zdelana tla praznega starega bazena in nastala je prva iz serije fotografij La mort de flamenco, smrt flamenka. Pa čeprav sama z vsakim svojim projektom flamenku s tem, ko ga dekonstruira in na novo osmisli, vdihne novo življenje.