Polnočni klub za znanstvenike

TV Slovenija nas je 1. februarja presenetila z napovedjo, da bo imela poslej več posluha za znanost. Medtem ko svojih številnih kulturnih oddaj gledalcem niti pod razno ne želi pokazati pred pol enajsto zvečer (izjema so dnevi okrog kulturnega praznika, pa še takrat gre za z zakonom predpisani prenos državne proslave in spremljevalne prispevke), je prostor v svojem elitnem večernem terminu zdaj našla vsaj za tedensko oddajo o znanosti. Torej o še enem področju, ki je na televizijah odrinjeno na obrobje.

Tako smo si, polni pričakovanj, v torek ogledali prvo oddajo Akcènt. Vedeli smo le, da naj bi v njej s strokovnjaki v studiu govorili o znanosti, pa tudi o sodobnih tehnologijah in družbenih fenomenih. Zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko se je pred nami znašla nekakšna kopija Polnočnega kluba. Ja, oddaje, ki jo je nacionalka pred dvajsetimi leti izumila zato, da bi ob petkih zvečer po napornem delovnem tednu uspavala svoje gledalce. Na koncu smo izluščili le dve bistveni razliki: 1) v novi oddaji ni pomirjujoče klavirske glasbe in 2) gostje namesto v naslanjačih sedijo za okroglo mizo.

Vse ostalo je isto. Prvič, voditeljica Vida Petrovčič, ki novo oddajo vodi v alternaciji z Zvezdanom Martičem, še enim voditeljem Polnočnega kluba. Drugič, vsakemu gostu pripade daljši pogovor ena na ena, ostali so medtem okrasek v studiu in debate skoraj ni. (Čemu sploh soočenje v studiu? Zakaj ne posamezni intervjuji? Ali prispevki?) Tretjič, kamera ves čas kroži od enega obraza do drugega, vizualnih dodatkov, ki bi teh 50 minut, kolikor oddaja traja, naredili bolj televizičnih, pa praktično ni. In tudi če so, so predpotopni. Delo strokovnjaka, ki s posebnim programom odkriva plagiatorska magistrska dela in doktorate, so denimo ponazorili kar s tutorialom, kakršnih smo vajeni z YouTuba: dlje časa smo morali zreti v ekran njegovega prenosnega računalnika, ki ga je imel s seboj v studiu, in sledili kurzorju njegove miške. Kolikor smo pač lahko. Ker videli/razumeli nismo nič.

A da ne bo pomote: gostje, trije jezikovni forenziki, so bili vseeno zelo zanimivi. Prav je, da smo jih spoznali. Je pa krivično do njih, da oddaja, v kateri so bili predstavljeni, ne ustreza ravni produkcije v letu 2018. Pravzaprav se zdi, da smo dobili še eno oddajo, katere obstoj bolj temelji na tem, da je redno zaposlenim treba dati delo, kot na tem, kaj bi gledalci in s tem javnost zares potrebovali. Kako je namreč mogoče, da se na nacionalki z družbenimi fenomeni skoraj sočasno ukvarjajo tudi v oddaji Družbeni fenomeni, ki jo predvajajo v manj bleščavem, popoldanskem terminu, in kako je mogoče, da je ta oddaja, narejena s pomočjo dela na terenu, arhivskega gradiva, izjav strokovnjakov in drugih sogovornikov, bolj celostno zaokrožena in vizualno bogata kot oddaja v prime-timu? Zakaj ti oddaji preprosto ne združijo?

Sicer pa, če nacionalki manjka idej za nove oddaje v elitnih terminih: ob četrtkih ob pol enajstih zvečer imajo na sporedu odlično oddajo o kulturi Osmi dan.