Najboljši majhen festival

O tem, da je mednarodni festival Ment močno popestril koncertno dogajanje v Ljubljani, ni nobenega dvoma. Njegovo vrhunsko organizacijo in zanimiv, premišljen izbor nastopajočih so opazili tudi v tujini. To so vsakič znova potrdili odzivi tujih medijev in samih glasbenikov, sredi januarja pa je Ment v okviru največjega evropskega (bratskega) showcase festivala Eurosonic Noorderslag prejel tudi dve nagradi: za najboljši evropski klubski festival in najboljši manjši festival (čeprav po obsegu koncertov ne zaostaja niti za velikimi festivali).

Časa za praznovanje ni bilo veliko, saj smo le dva tedna kasneje dočakali že četrti festival Ment. Letos smo na številnih lokacijah (Kino Šiška, metelkovski klubi, Stara mestna elektrarna, klub K4, Galerija Kapelica, Orto Bar in Slovenska kinoteka) slišali kar okoli 70 glasbenikov oziroma bendov iz različnih koncev Evrope. Zato lahko ugibamo, da je Ment nagrado za najboljši manjši festival verjetno prejel predvsem na račun manjših klubov, ki sprejmejo manjše število obiskovalcev. Ne glede na to je bil obisk letos spet odličen, zmogljivosti so bile zapolnjene, zadnji festivalski dan celo presežene.

Slednje celostnega vtisa tridnevnega glasbnega užitkarjenja vendarle ni preveč pokvarilo. Dober obisk je pač eden ključnih dejavnikov za tisto pravo koncertno izkušnjo. Obenem pa je ta ena od Mentovih dodanih vrednosti, sploh ker je festival tudi letos ostal zvest načelu, da predstavlja skoraj izključno manj znane, uveljavljajoče se bende, ki bi na svojih posamičnih, nefestivalskih koncertih nedvomno pritegnili mnogo manj obiskovalcev. V mnogih primerih neupravičeno. Pa naj si gre za domače ustvarjalce, med katerimi so se letos izkazali denimo afrobeat zanesenjaki Nesesari Kakalulu, pop rock jazzerji Kukushai, beatmakerji/elektroničarji .čunfa, FLO in Whynell, raper Mito in pop rockerji Neomi. Ali pa za hrvaške raperske posebneže High5, ruske garažne rockerje Lucidvox, češke shoegazerje Manon Meurt in še nekatere, za katere se je po njihovih suverenih nastopih pojavil vtis, da bi si zaslužili tudi povabila na (naj)večje festivale.

No, izkušenj s slednjimi gotovo ne manjka najbolj uveljavljenima zasedbama letošnjega Menta. Sodeč po videnem in slišanem, zasluženo. Ameriško-britanska zasedba Algiers je očarala s samosvojim, ekscentričnim, dasiravno preveč v odmev potopljenim spojem gospela in postpunka. Še bolj pa je z izvirnim prepletoma R & B-ja, rapa in popa navdušil z mercuryem nagrajeni škotski trojec Young Fathers. Glavni adut slednjega je tudi v živo izvrstna, soulovsko obarvana vokalna izvedba. Dobi pa njihova glasba v koncertni izvedbi precej tršo, že skoraj punkovsko ostro podobo. To ob opojnih analognih sintovskih linijah narekuje predvsem tribalno razpoloženi (koncertni) bobnar.

Čeprav smo videli kopico zanimivih koncertov, lahko vrhunec festivala mirno pripišemo prav najbolj uveljavljenemu bendu Young Fathers. Je pa hkrati res, da bi ta s tako premišljenim in dodelanim nastopom močno izstopal v vsakem kontekstu. Njegov nastop je bil tako izjemna lekcija tudi za preostale glasbene udeležence letošnjega Menta.