Gnilo srce naroda

Med dobitniki in dobitnicami Prešernove nagrade, najbolj cenjenega državnega priznanja na področju umetniškega ustvarjanja, je letos dramaturginja Simona Semenič. Predlagali sta jo tako komisija za literaturo kot komisija za scenske umetnosti, kar je izredna redkost. Tako impresivni so namreč njeni dosežki. Njene drame so prevedene v številne svetovne jezike in uprizarjane po vsej Evropi. Poleg Prešernove nagrade je prejela tudi Šeligovi priznanji in tri Grumove nagrade, prvo leta 2009. Samo lani je v knjižni obliki izdala dve zbirki dram, obenem pa še igra in režira. Pri vsega 42 letih je tako Simona Semenič že »ena najpomembnejših sodobnih slovenskih gledaliških osebnosti«, kot piše v utemeljitvi letošnje Prešernove nagrade. Država je torej nanjo upravičeno ponosna. Kljub temu se Semeničeva komajda prebije iz meseca v mesec.

»Teh sedem tisoč evrov, ki jih bom sedaj dobila, mi bo prišlo krvavo prav. Z njimi bom namreč zakrpala luknje in pokrila najbolj nujne obveznosti. Kako bo šlo naprej po tem, pa si ne predstavljam,« razlaga umetnica. Kljub vsem častem in priznanjem so prihodki od ustvarjanja pičli, zaposlitve kot dramaturginja pa ne dobi, čeprav se redno prijavlja na razpise. S svojimi sredstvi vzdržuje – sama – dva otroka, za nameček pa trpi za kronično boleznijo, ki jo včasih onesposobi tudi za več dni. »Verjetno bi lahko živela še bolj skromno, se odpovedala morju in izpisala otroke iz obšolskih dejavnosti. Kaj pa potem? Kakšno življenje je to?« se sprašuje Prešernova nagrajenka. In dodaja, da je »podobno pri kolegih, ki se prav tako ukvarjajo z umetnostjo. Vsi se lomimo in pregorevamo«.

Državna miloščina

Kot samozaposlena v kulturi je Simona Semenič ena izmed približno 1900 izjemnih ustvarjalcev, ki so zaradi izkazanega prispevka k prepoznavnosti in dobrobiti slovenske kulture upravičeni do pomoči države. To pomeni, da jim ministrstvo za kulturo plačuje prispevke za socialno varnost ter del bolniškega nadomestila. Vendar so ta sredstva pičla in ne zadoščajo za dostojno življenje, kaj šele nemoteno ustvarjanje. Z nadomestilom prispevkov država vsakemu samozaposlenemu na mesec pokloni v povprečju 356 evrov, znesek nadomestila za bolniško odsotnost pa znaša komaj 20 evrov na dan. Pri čemer ga lahko začnejo prejemati šele po 31 dneh nezmožnosti za delo. Gripe, viroze, manjše poškodbe, celo pretresi možganov, epileptični napadi za državo ne štejejo za težave, zaradi katerih bi bili njeni izjemni umetniki upravičeni do nadomestila; šele če obležijo za krepko več kot mesec delovnih dni, dobijo njeno miloščino. Toda velika večina samozaposlenih si preprosto ne more privoščiti, da tako dolgo ne bi delala.

Ilustratorka Samira Kentrić, prejemnica prestižne mednarodne nagrade Motovun International Book Award, pravi, da »v štirinajstih letih, kar sem na svobodi, nisem prejela niti centa boleznine. Pa sem bila vmes tudi v bolnišnici.« Dela vsak dan, tudi ob koncih tedna. Pa vendar tudi v najuspešnejšem obdobju ne zasluži dovolj, da bi lahko od svojega dela živela vsaj približno tako dostojno kot povprečen zaposleni. »Nikoli ne vem za več kot dva, največ tri mesece vnaprej, ali mi bo uspelo plačati položnice. Takšno je življenje tistih, ki se ukvarjamo z umetnostjo – ena sama negotovost.« Statistika potrjuje njene besede. Več kot 41 odstotkov samozaposlenih v kulturi v povprečju na mesec zasluži manj, kot znaša minimalna plača; več kot tretjina jih živi pod pragom revščine. In to kljub pomoči, ki jim jo nameni država.

Zategovanje zanke

»Ko govorimo o delu in preživetju v kulturi samozaposlenih ustvarjalk in ustvarjalcev, govorimo v veliki meri tudi o revščini,« pravi vizualna umetnica Nika Autor, ki je na lanskem Beneškem bienalu zastopala Slovenijo s filmom, ki so ga v angleškem Guardianu označili za »čudovito izvirnega«, pred nekaj dnevi pa je umetnici prinesel še priznanje filmskega festivala v Rotterdamu. Tudi Autorjeva je samozaposlena. In tudi ona si ne more privoščiti, da bi lahko pozimi za nekaj dni obležala z gripo: »Projekt za Beneški bienale pomeni eno izmed izjem, ko je bilo omogočeno normalno in profesionalno okolje za razvoj projekta, več kot dostojno plačilo za opravljeno delo in profesionalna institucionalna podpora. To bi morala biti norma za vse resne in profesionalne projekte vizualnih umetnikov.« Vendar ni. Prav ustvarjalci, kot je Autorjeva, zato najbolj občutijo krivice, ki jih država prizadeje slovenski kulturi. »Kulturni sistem se je spremenil v vzporedni socialni sistem,« je lani cinično ugotavljal minister Tone Peršak v nagovoru v svojem predlogu novega nacionalnega programa za kulturo. Toda namesto da bi odpravil sistemske vzroke za takšno stanje, je Peršakov resor še dodatno zategnil zanko okoli vratov samozaposlenih umetnikov. In s posebno uredbo drastično zaostril pogoje, pod katerimi lahko zaprosijo za pomoč države in za podaljšanje tega statusa.

Presenečenje na urgenci

Pa skupni zneski, ki jih država nameni za izjemne samozaposlene ustvarjalce, kljub mitom o zajedavski kulturi še zdaleč ne pomenijo omembe vrednih bremen za državni proračun. Za plačila prispevkov za socialno varnost ministrstvo na leto nameni manj kot osem milijonov evrov. Vse boleznine po sedanjih neživljenjskih kriterijih pa ga stanejo mizernih 16 tisočakov. Toda resor, ki ga vodi pisatelj Tone Peršak – posebej za to se je tik pred imenovanjem včlanil v stranko Desus – nadaljuje politiko zategovanja pasu. Obenem pa se obseg umetniške produkcije in število samozaposlenih nenehno povečujeta. »V vseh teh letih se v zakonodaji, kar se tiče statusa samozaposlenega, razen nekaj malih lepotnih popravkov, ni spremenilo skoraj nič. Honorarji so bolj ali manj enaki kot takrat, ko sem začel svojo profesionalno pot; cenzus, do katerega si upravičen za državno nadomestilo prispevkov, je pri 20 tisočakih na leto še vedno nesramno nizek, kar pomeni, da te država na neki način sili v to, da moraš projekte odklanjati in da živiš na pozitivni nuli,« je kritičen igralec in plesalec Primož Bezjak.

Leta 2009 je proračun ministrstva za kulturo znašal 204 milijone, lani pa vsega 155 milijonov. V teh osmih letih je resor skupaj izgubil 295 milijonov evrov.

Dobitnik Župančičeve nagrade leta 2011, sicer pa tudi laični javnosti znan po glavni vlogi v filmu Petelinji zajtrk, je »na svobodi« deloval devet let. »To je pomenilo, da nikoli nisi vedel, kako bo s teboj čez tri mesece; ko si projekte speljal, so plačila zamujala tudi po več mesecev, ker nevladni zavodi niso dobili denarja od ministrstva ali občine. Zgodilo se je celo, da sem poškodovan prišel na urgenco, kjer so mi povedali, da nimam zavarovanja, ker ministrstvo ni plačalo zanj.« Samozaposlena je bila tudi njegova partnerka; ko sta dobila otroka, sta se odločila, da tako ne bosta več živela. Danes sta oba zaposlena v javnem zavodu Slovensko mladinsko gledališče.

Vprašanje prioritet

Bezjak – ki kljub zaposlitvi še zmeraj ustvarja tudi na neodvisni sceni – priznava, da je imel srečo. Preostalim kulturniškim prekarcem pa ne ostaja drugega, kot da iščejo dodaten zaslužek na trgu. Žal pa ima ta le malo posluha za umetniško vrednost. Analiza društva Asociacija, ki združuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce, je leta 2016 pokazala, da »o umetnostnem trgu v resnici težko govorimo, saj se na njegovi vzpostavitvi ni delalo sistemsko, tako da v Sloveniji v resnici ne deluje«. Nika Autor pritrjuje tej ugotovitvi in pojasnjuje, da ji je za njene projekte v večini primerov »namesto plačila ponujen simbolen kapital – reference za nadaljnje delo in mizerni honorarji, ki znašajo v povprečju 300 evrov bruto, le redko pa sežejo do tisočaka«. Pri čemer pri posameznem projektu dela v povprečju pol leta. Autorjeva še dodaja, da se v takšnih okoliščinah z umetnostjo lahko profesionalno ukvarjajo le tisti, ki jih podpirajo ustrezno preskrbljeni starši ali partnerji. »Kdor te podpore nima, pa je prej ali slej prisiljen odnehati. Pri čemer je ženskam še težje, sploh če razmišljajo o otrocih ali pa jih že imajo.«

Politikov, ki ob proslavah podeljujejo priznanja in v govorih povzdigujejo pomen kulture za narod, ta dejstva v resnici ne zanimajo. Delež sredstev, ki jih država nameni za kulturo, se vztrajno znižuje.

Leta 2009 je proračun ministrstva za kulturo znašal 204 milijone, v lanskem letu pa vsega 155 milijonov. V teh osmih letih je resor skupaj izgubil 295 milijonov evrov. Vmes je država postavila in nekajkrat preplačala TEŠ 6, zmetala dobre štiri milijarde evrov za sanacijo bank, izsilila poldrugo milijardo vredno gradnjo drugega tira, podarila 18 milijonov avstrijski lakirnici za odpiranje nizko kvalificiranih delovnih mest in pod vlado Mira Cerarja nakupila za 200 milijonov evrov novih vojaških osemkolesnikov. Predvsem pa je vmes gospodarstvo okrevalo od krize, BDP pa raste po zavidanja vrednih stopnjah. Ekonomskih razlogov za varčevanje torej ni več. Kljub temu bo proračun ministrstva za kulturo po napovedih ministra Peršaka raven iz leta 2009 spet dosegel šele leta 2025.

Ponižanje nevladnikov

Relativno upadanje državnih sredstev glede na vrh se bo torej nadaljevalo še nekaj časa. Breme financiranja kulturne produkcije pa tako pada na občine. Kar je opazil tudi ljubljanski župan Zoran Janković, na katerega se v teh dneh s prošnjami za denar množično obračajo ugledne nevladne organizacije, ki jim je ministrstvo za kulturo v razpisu za sofinanciranje produkcije v letih 2018– 2021 znatno znižalo ali pa kar v celoti odtegnilo prepotrebna sredstva. Janković je Peršaku med drugim očital, da »v državi omejujete kreativnost, da vas ne zanima strateški, kontinuirani razvoj že uveljavljenih akterjev na področju kulture, kot tudi ne tistih, ki šele prihajajo (...) Čas je, da sistemsko in do umetnosti spoštljivo uredite sofinanciranje nevladnega sektorja na področju kulture v Sloveniji.« Za tovrstne pozive ima ljubljanski župan vso legitimnost. Njegova občina namreč za kulturo nameni skoraj enajst odstotkov svojega proračuna. Država pa ji od svojega odmeri 1,64 odstotka.

Ob samozaposlenih v kulturi so prav nevladne organizacije tiste, ki najbolj občutijo krčenje proračuna ministrstva. In kot med samozaposlenimi je tudi med njimi precej zvenečih imen, na katerih temelji slovenska umetnost. Na primer zavod Bunker, ki pripravlja program v ljubljanski Stari mestni elektrarni, in zavod Maska, ki ga vodi performer Janez Janša; pa Delak, v katerem ustvarja režiserska legenda Dragan Živadinov; ali pa v tujini priznano vokalno gledališče Carmina Slovenica in lani z Borštnikovim priznanjem sonagrajeni Mini teater.

Na koga bo padla streha Cankarjevega doma?

Neodvisni ustvarjalci – nevladni zavodi in samozaposleni – skupaj prejmejo približno 18 odstotkov proračuna ministrstva. Največji del, 60 odstotkov, resor nameni za delovanje javnih zavodov. A čeprav se slednjih drži sloves svojevrstne kulturniške aristokracije, tudi dobršen del teh institucij občuti posledice večnega varčevanja v kulturi. Analiza ministrstva je pokazala, da od leta 2011 sredstva za javne zavode padajo – s 108,9 milijona so se do leta 2015 znižala na 94,8 milijona evrov. Igralec Bezjak potrjuje, da ti rezi že močno vplivajo na delo v javnih zavodih. »Obseg dela se širi, sredstva pa krčijo. Slovensko mladinsko gledališče vsako leto privabi več obiskovalcev in izpelje več gostovanj, od države pa dobimo vedno manj.« Opozarja, da tudi v teh institucijah deluje vrsta nevidnih, od države pozabljenih ljudi, ki pod hudimi obremenitvami delajo za mizerno plačilo. Med njimi izpostavlja tehnike in lučkarje, ki zaslužijo manj od minimalne plače. »V našem gledališču že šest tednov niso imeli niti enega prostega dneva – niti za vikend. Denarja, da bi zaposlili nove, pa preprosto ni.« Pa tudi mladim igralcem zaposlitev ne jamči socialne varnosti. Fleksibilizacija, ki je popolnoma razvrednotila slovenski trg dela, je dosegla tudi njih. »Zavodi zaradi izpada državnega financiranja vse manj zaposlujejo za polni delovni čas; namesto tega mladim ponujajo polovično ali celo četrtinsko zaposlitev. V zameno od njih zahtevajo poln angažma, s konkurenčnimi klavzulami pa jim prepovedujejo, da bi iskali dodaten zaslužek.«

Prekarizacija je ekstremna; nevladniki so prisiljeni z vedno manjšimi sredstvi večati produkcijo, samozaposleni ustvarjalci so prisiljeni v garanje na več projektih hkrati.

Vztrajno stradanje umetniške produkcije že vpliva na raven ponudbe javnih zavodov. »Zneski programskih sredstev se nam nižajo iz leta v leto, a za zdaj nam ta izpad še uspeva nadomestiti s pokrovitelji. Se pa v naši programski shemi že močno poznajo rezi med neodvisnimi ustvarjalci; zlasti na področju likovne umetnosti se dogaja, da ostajamo brez zelo zanimivih del, ker so nekateri naši partnerji iz nevladnega sektorja preprosto ugasnili,« pravi direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, sicer tudi predsednica Nacionalnega sveta za kulturo. Najbolj v Cankarjevem domu občutijo reze v sredstva za investicije in vzdrževanje infrastrukture, s katerimi je država breme vzdrževanja 36 tisoč kvadratnih metrov površin v celoti prevalila na javni zavod. Čeprav je ta le upravljalec, ne pa lastnik stavbe Cankarjevega doma. »Že štiri leta moramo sami financirati vsa vlaganja, a preprosto ne zmoremo več. Dvakrat nam je že odneslo streho, enkrat je na ulico padlo nekaj ton bakra. Če bi bil kdo v bližini, bi ga ubilo.« Zaradi težav z infrastrukturo se je že zgodilo, da je zavod – ki skoraj polovico svojega proračuna ustvari sam – odpovedal gostovanje kakšne tuje produkcije, ki je zahtevala najsodobnejšo tehnologijo.

V duhu (proti)kulturnega boja

Med letoma 2002 in 2015 se je število samozaposlenih v kulturi povečalo za petino, število zasebnih zavodov na tem področju se je podvojilo, delež javnih zavodov, ki prejemajo državni denar, pa se je povečal za 16 odstotkov. Težava ni torej le pomanjkanje denarja, temveč tudi njegova porazdelitev. Primož Bezjak zato opozarja na potrebo po solidarnosti med ustvarjalci kulturnih vsebin: »Država nas načrtno deli. Najprej nahujska nevladnike, da se stepejo za drobtinice, potem pa s poceni demagogijo razdvaja javni in neodvisni sektor, da bi se požrla med seboj. A razumeti moramo, da smo vsi na istem.«

Krčenje proračuna ministrstva za kulturo prizadeva tudi uporabnike, torej državljanke in državljane, ki zahajamo na kulturne prireditve, festivale, razstave in predstave.

Takšno stanje seveda ne more biti zgolj odgovornost sedanjega ministra. A Tone Peršak je v tem mandatu le ponavljal tezo o izrojenosti svojega resorja v ministrstvo za socialo. »Ne razumem tistih oblastnikov, ki kljub boljši kondiciji države pristajajo v vlogi desetega brata in ob tem le vzdihujejo, da je sicer hudo, ampak nič ne morejo prispevati, da bi bilo bolje. S tem jemljejo umetnosti kredibilnost, družbi vero, odprtim poljem duha pa prepotrebni elan. Ta trend je z zanikanjem potrebnosti avtonomne kulture sprožil minister Turk, v tem mandatu pa ga je podaljšala DeSUS-ova ministrica ob asistenci njenega takratnega pomočnika, kasneje tudi ministra,« je kritična nekdanja ministrica Majda Širca.

Točka preloma

Kulturni model, ali vsaj tisto, kar naj bi ostalo od njega, je zastarel in neživljenjski. Izjemni umetniki, zaslužni za identiteto in prepoznavnost celotne skupnosti – kot so Simona Semenič, Nika Autor, Primož Bezjak in Samira Kentrić – se še naprej s težavo prebijajo skozi mesec ali pa sklepajo gnile kompromise. Bezjak opozarja, da je celoten sistem tik pred zlomom. »Prekarizacija je ekstremna; nevladniki so prisiljeni z vedno manjšimi sredstvi večati produkcijo, samozaposleni ustvarjalci so prisiljeni v garanje na več projektih hkrati, saj poleg svojega osnovnega poklica opravljajo še delo producenta, pravnika, računovodje, tržnika in čistilke. Plesna scena je že praktično umrla, shirala, ne glede na potencial in talent.« Obstoj kopice nevladnih zavodov je ogrožen, programske sheme javnih zavodov pa okrnjene. Obseg državnih sredstev se povečuje prepočasi. Poniževanje kulture se nadaljuje. Ali kot pravi nekdanja ministrica Majda Širca: »Tisti, ki menijo, da je v kulturi denarja dovolj – s temi očitki je naš prostor dobro zasmeten –, in tisti, ki menijo, da naj ga kultura več pobere na trgu – ker naj bi bila parazitski strošek državnega proračuna –, naj se raje presedejo k patriam, ki jih brez postavljanja vprašanj, zakaj jih zares potrebujemo, financiramo v večjem letnem znesku kot celotno kulturo.«