Nacisti in drugi antisemiti

Poljski parlament je sprejel spremembe zakona, ki prepovedujejo pripisovanje medvojnih zločinov Poljakom ali Poljski. Novinarjem ali raziskovalcem, ki bi komurkoli poljskega rodu pripisovali sodelovanje pri holokavstu, grozi globa ali zaporna kazen do treh let. Primer kršitve zakona je recimo govor o »poljskih taboriščih smrti«. Spremembe zakona je predlagala vladajoča skrajno desna stranka Zakon in pravičnost (PiS).

Zakon v prvi vrsti krši svobodo govora in svobodo akademskega raziskovanja, navsezadnje bo oviral tudi sam študijski proces. Antropologinja Irena Šumi, ki ima več poljskih kolegov zgodovinarjev in antropologov, opozarja, da pregon raziskovanja vpletenosti Poljakov v holokavst ni nov pojav: »Desničarski tisk že vsaj dve leti napada poljske raziskovalce holokavsta.«

Irena Šumi vidi bistvo težave, ki je relevantna tudi za nas, v »biološkem razumevanju naroda«. Zakon govori o prepovedi in kaznivosti govorjenja o poljskem narodu kot sokrivcu za nacistične zločine. Dikcija novih dopolnil je za Šumijevo tipičen primer »vzhodnoevropskega nacionalizma, ki narodu in državi pripisuje lastnosti človeške osebe«. Dodaja, da imamo podoben primer v Sloveniji pri spravi, saj je ideja sprave postavljena »v tak nacionalistični okvir, češ da je žrtev slovenstvo, ne konkretni ljudje«.

Poleg očitnega kršenja temeljne pravice do svobode govora težava zakona tiči v zanikanju golih zgodovinskih dejstev. Tudi Poljaki so namreč pobijali Jude. Poleg »manjših« primerov kolaboracije Poljakov, ki so zajeli in ubili pobegle Jude, zgodovina pomni tudi večje. Primer je mesto Jedwabne, kjer so nejudovski meščani leta 1941 pobili vse judovsko prebivalstvo. Poljski zgodovinar Jan Grabowski ocenjuje, da so Poljaki med vojno pobili 200 tisoč poljskih Judov. Lokalni kolaboranti so v zameno prejemali hrano in oblačila.

Kolaboracija z okupatorjem je dobro znana tudi Slovencem. Irena Šumi je v lanskem intervjuju za Mladino dejala, da so domobranci »o Judih govorili hkrati kot o liberalnih kapitalistih, raznarodovalcih in nosilcih boljševiške zarote, ki zapeljujejo naivne ljudi«. Antisemitizem je imel v Rupnikovih govorih »osrednjo motivacijsko vlogo«.

Nemški nacisti torej niso bili edini antisemiti. Paul Radomski je znan nacistični general, ki je poveljeval dvema koncentracijskima taboriščema, v Grčiji in Ukrajini. Bil je poljskega rodu, torej po biološkem razumevanju naroda Poljak. Seveda pa tudi vsi Nemci niso bili kruti nacisti. Spomniti se velja nacističnega majorja Karla Plagga, ki je med vojno zaposlil in tako rešil 1240 Judov v Litvi.

Ko torej pod drobnogled vzamemo biološko razumevanje naroda, se nam to poruši kakor hišica iz kart. Nazadnje nam preostane le eno – sprejeti moramo, da ljudi ne moremo presojati glede na narodno pripadnost. Sodimo jih lahko zgolj po dejanjih.