Bojmo se države, ki želi biti varuhinja »resnice«

Populisti vedno izključujejo druge, trdijo, da so edini legitimni predstavniki ljudstva, izključujejo vse, ki ne ustrezajo njihovi simbolični podobi za »prave ljudi«

Akademik Jan-Werner Müller v svoji knjižici Kaj je populizem ugotavlja, da se populisti razkrijejo s tem, ko svojim političnim nasprotnikom ali nekaterim skupinam državljanov odrekajo legitimnost. Populisti vedno izključujejo druge, trdijo, da so edini legitimni predstavniki ljudstva, izključujejo vse, ki ne ustrezajo njihovi simbolični podobi za »prave ljudi«. Zato morajo drugi politiki poskrbeti za demokracijo, pravi Müller, v Guardianu piše Paul Chadwick.

Oxford Internet Institute (OII) je objavil študijo, kako se populizem širi prek socialnih medijev. Njegovi raziskovalci so analizirali širjenje »zavajajočih, varljivih ali netočnih informacij pod krinko, da so prave novice o politiki, gospodarstvu ali kulturi« prek Twitterja in Facebooka. Ugotovili so, da so uporabniki obeh socialnih omrežij, ki so jih raziskovalci označili kot »Trumpovi podporniki« in »trdi konservativci«, objavili in širili največ takšnih novic. Ta raziskava je pokazala, da se niti politiki iz tradicionalnih strank niti predstavniki medijskih velikanov še niso začeli resno ukvarjati z vprašanjem, kako ohraniti demokratičnost.

Na pasti, ko država postane »varuhinja resnice« prav tako v Guardianu opozarja Kenan Malik. Pred družbenim omrežjem Facebook so bile kavarne. V 17. stoletju je zaradi njih kraljevske kroge v Veliki Britaniji zagrabila panika, ker so ugotovili, da so postale forumi za ljudi, ki se niso strinjali s politiko. Karel II je leta 1672 objavil razglas o »omejevanju širjenja lažnih novic«, ki so hranile splošno nevoščljivost in nezadovoljstvo z vsem, kar je bilo po mnenju njegovega veličanstva dobro.

Karel II je leta 1672 objavil razglas o »omejevanju širjenja lažnih novic«, ki so hranile splošno nevoščljivost in nezadovoljstvo z vsem, kar je bilo po mnenju njegovega veličanstva dobro.

Danes, 350 let kasneje, zakonodajalci po svetu iščejo možnosti, da bi na enak način omejili širjenje lažnih novic. Britanski poslanci so se pred kratkim odpravili v Washington, da bi se s predstavniki digitalnih velikanov Twitter, Facebook in Google bolj odkrito pogovorili o izzivih, s katerimi se zaradi širjenja lažnih novic soočajo kot varuhi demokracije. Tema sestanka Kako lahko platforme socialnih medijev pomagajo ustaviti lažne novice, spominja na Karla II.

Enako dolga, kot je zgodovina strahu zaradi lažnih novic, je dolga tudi zgodovina lažnih novic. Novost danes niso lažne novice, ampak dobavitelji takšnih novic. V preteklosti so javno mnenje lahko manipulirale le vlade ali osebe z močjo. Danes to lahko počne vsakdo, ki ima dostop do svetovnega spleta. S tem, ko so elitne institucije izgubile nadzor nad volilnim telesom, so izgubile tudi možnosti, da delujejo kot vratarji in tako odločajo, kaj je in kaj ni resnica.

Sprememba je tudi, da so tisti z močjo ponarejali dejstva tako, da so laži predstavljali kot resnico, danes pa so laži pogosto sprejete kot resnica zato, ker so skupek delnih resnic: »To je, kar verjamem«, »To je, kar bi po mojem mnenju moralo biti res«. Opozarjanje na lažne novice je danes postalo način za zavračanje neprijetne resnice. Represivni režimi »lažne novice« uporabljajo kot argument za cenzuro in onemogočanje nasprotnikov.

Represivni režimi »lažne novice« uporabljajo kot argument za cenzuro in onemogočanje nasprotnikov.

Zaradi tega je predloge evropskih politikov za zajezitev lažnih novic treba obravnavati previdno. V Nemčiji nov zakon od upravljavcev spletnih strani socialnih medijev zahteva, da morajo v 24 urah izbrisati objave z lažnimi novicami ali sovražnim govorom. Zagrožena kazen za kršitelje je do 50 milijonov evrov. Francoski predsednik Emmanuel Macron je v predvolilni kampanji napovedal prepoved lažnih novic na spletu. Ali se res hočemo znebiti današnjih lažnih novic z vrnitvijo v čase, ko so bile uradne lažne novice edine lažne novice, ob tem sprašuje Kenan Malik.

Leta 1675 je Karel II objavil nov »razglas za odpravo kavarn«. Njihovo prepoved je zahteval zaradi »izmišljanja številnih lažnih, škodoželjnih in škandaloznih poročil in njihovega širjenja v tujino«. Današnji poskusi za nadzor današnjih lažnih novic z ekvivalenti ukinitve kavarn so enako napačni in nevarni. Lastniki kavarn v 17. stoletju so bili prisiljeni sprejeti ukaz, da lahko samo »lojalni ljudje« dobijo dovoljenje za delovanje kavarne, in da so dolžni obvestiti kralja o vsem, »kar vedo ali slišijo, da se škodljivega govori o vladi«. Ko govorimo o lažnih novicah in njihovem omejevanju oziroma preprečevanju, je treba biti previden.