Bi tudi Marina Abramović danes v Sloveniji gorela na grmadi?

V luči trenutnih napadov na Prešernovi nagrajenki in »izrojene umetnost«, kot jo je poimenoval eden od politikov, je morda pravi čas, da se spomnimo na Marino Abramović, ki se je tudi sama, kot še neuveljavljena umetnica, spopadala s tovrstnimi sovražnimi napadi, zasmehovanjem in poniževanjem

Marina Abramović je imela težavno in strmo pot do uspeha v umetniškem svetu, še posebej v 70-ih letih, ko je bila umetnost še vedno precej dominirana s strani moških. Marina Abramović je za the Guardian povedala, da je za to, da je preživela, morala imeti veliko zaupanja vase in v umetnost nastopanja. "Nikoli ne smeš obupati in jaz nisem obupala niti po 50 letih. To je dolga doba. Nikoli nisem nehala delati.“ je dodala. Kar sicer ne upravičuje dejanj tisti, ki tovrstnim umetnicam pod noge mečejo polena in jih javno linčajo. 

V svojih delih Marina Abramović raziskuje odnos med nastopajočim in publiko, preizkuša do kje njeno telo lahko trpi in do kakšne razsežnosti lahko potisne svoje možgane. 40 let nazaj pa je bila le ena izmed garaških umetnic, ki so se trudile vzpeti v svetu umetnosti. Njena umetnost odraža njen napor. V eni izmed zgodnejših razstav si je na trebuh z britvico vrezala peterokrako zvezdo, kar je poimenovala Lips of Thomas, nato pa se je bičala in ležala na ledenih kockah. Telo je bilo za njo od nekdaj oboje, objekt in medij. Za doseganje čustvene in duhovne transformacije je raziskovala psihične in fizične meje svojega obstoja, tako da je prenašala neverjetno bolečino, utrujenost in nevarnost.

V enem izmed njenih del (Rhytm 0) je postavila 72 objektov na mizo, med njimi tudi nabito pištolo in britvice. Gosti so ji zrezali oblačila z britvico, se je intimno dotikali, porezali njen vrat, pili njeno kri in namerili pištolo v njeno glavo, medtem ko je sama držala prst na sprožilcu. S tem je želela pokazati, kako daleč je pripravljena iti publika oziroma ali je zmožna nastopajočega tudi pokončati do smrti. In bila je prepričana, da bi jo lahko ubili. Za the Guardian je povedala, da je bila tisti dan pripravljena umreti.

Na trebuh si je z britvico vrezala peterokrako zvezdo, nato se je bičala in ležala na ledenih kockah.

Potem je tu njeno delo Cleaning the mirror, ki je sestavljeno iz petih monitorjev, ki predvajajo videoposnetke, na katerih umetnica sedi, v naročju pa ima umazano človeško okostje. Ta triurni posnetek je bil bogata metafora za enega izmed starih tibetanskih obredov, ki učencem prikazuje, da postanejo eno s svojo smrtnostjo.

Zase pravi, da je bila najbolj šibka, ko je izvajala nastop v New Yorku. Tam je za mizo sedela nepremično 750 ur. Prihajali so ljudje, obiskovalci, eden za drugim in se usedli nasproti nje. Samo eden od obiskovalcev je bil dovolj drzen, da se je odločil sleči njena oblačila. Ta performans velja za enega od najbolj razvpitih in kontroverznih umetniških del sodobnega časa.

Marina Abramović je bila zaradi svojih uprizoritev večkrat obtožena izvajanja satanističnih in šamanskih obredov, a je povezanost s tem vedno zanikala. Obenem je ob takšnih namigovanjih vedno poudarila, da globoko zaupa v Dalai Lamo, ki jo je po njenih besedah naučil odpuščanja, poleg tega pa jo je navdušil nad filozofskimi vprašanji o življenju in smrti.

xTBkbseXfOQ

VfaIFjaHpvQ

iM9pomkMIKM