Varuha civilizacije

Ko se na sporedu znajde nov dokumentarec Erika Valenčiča, je treba vse izpustiti iz rok in si ga ogledati. Novinar, ki zadnja leta ustvarja dokumentarne filme, je namreč eden naših najboljših poznavalcev Bližnjega vzhoda, tja se je nenehno vračal tudi, ko so bile razmere najnevarnejše. Spomnimo se samo posnetkov iz dokumentarca Fronte Kurdistana (2015), kjer so ga kurdski borci spustili tako blizu, kot bi bil eden od njih. Tudi na prvo bojno črto v mestu Kobane. Tam je kot edini novinar prisostvoval spopadom z militantnim okupatorjem, Islamsko državo.

V tokratnem dokumentarcu, Varuhi civilizacije, ki ga je soustvaril z Miho Mohoričem, ni streljanja. Vseeno pa smo priča zgodovinskemu trenutku: družina asirskega najstnika Ninosa se kot ena prvih vrne v osvobojeno mesto Bagdida, od koder jo je izgnal napad Islamske države. Tej so Asirci trn v peti že zato, ker so kristjani. So celo prvotni kristjani, ki še vedno govorijo aramejščino, Jezusov jezik.

Ninosa spremljamo med letoma 2015 in 2017, najprej kot begunca v predmestju kurdskega Erbila. Tam hodi v šolo in tapka po mobilcu kot vsi drugi najstniki po svetu. Skupaj s prijatelji begunskim otrokom pripravi obdarovanje s pirhi. Njemu pa prijatelji pripravijo zabavo presenečenja za 18. rojstni dan. Ti trenutki vnašajo nekaj vedrine v asketsko begunsko življenje, ki ga prekine odločitev o vrnitvi domov. Tako smo priča poti družine in njenemu spoznanju, da je mesto uničeno, prav tako domača hiša. Elektrike in pitne vode ni. A ostali bodo, saj ne želijo dopustiti, da bi njihova kultura popolnoma izginila. Ninos tudi zato ohranja družinsko tradicijo kiparjenja in ustvarja replike starodavnih, uničenih skulptur.

Tokratni dokumentarec tandema Valenčič-Mohorič nadaljuje zgodbo njunega prejšnjega filma Troje svetih (2016), ki je bil posvečen skorajda povsem izbrisani asirski kulturi. Udarec, ki ji ga je zadala Islamska država, je bil najhujši, a le zadnji v nizu mnogih, zaradi česar se je število Asircev na Bližnjem vzhodu v slabih dveh desetletjih z 1,5 milijona znižalo na le okrog 230 tisoč. O tej tragediji, genocidu, svetovna javnost ve odločno premalo.

Novi dokumentarec je s tem, ko spremlja zgodbo ene same asirske družine, tudi z dolgimi kadri tišine, intimnejši. A ni nič manj pomemben, saj je nov dokaz o nesmiselnosti vojn in uničevanja kultur. Predvsem pa je to film, ki vse tiste, ki kar počez besnijo čez begunce, pouči, da so begunci z Bližnjega vzhoda ljudje različnih kultur, veroizpovedi, jezikov. In da se večina še kako želi vrniti domov, a se nima kam, razen med kupe razrušenega betona.

Nacionalka je Varuhe civilizacije v torek zvečer predvajala brez posebnega pompa. A prav takšni filmi, za nastanek katerih je potrebno veliko poguma, dajejo upanje, da zmore tudi TV Slovenija (sicer »le« kot koproducentka) narekovati, kam bi moral svet usmeriti svoj pogled. Zaradi takšnih vsebin plačujemo RTV-prispevek, ne zaradi n-te ponovitve veselice z Modrijani.