Otroci iz dvorca na Lesnem Brdu

Zgodba o skupini judovskih otrok, ki so leta 1941 pribežali iz nacistične Nemčije v Jugoslavijo, od tu odšli v Italijo in kasneje v Švico, nato pa jih je večina iz Barcelone odpotovala na Bližnji vzhod, kjer so končali svojo alijo (naselitev v Palestini), je v mednarodni javnosti ena najbolj znanih zgodb o reševanju Judov prek srednje Evrope. Štiriletna kalvarija 73 »otrok iz vile Emma«, kakor jim pravi večina (to poimenovanje so dobili po pribežališču v severnoitalijanskem mestu Nonantola blizu Modene), je podrobno opisana, tudi s pričevanji varovancev in njihovih skrbnikov, zlasti v italijanskem, nemškem in izraelskem tisku.

Izraelski spominski center Jad Vašem, ki o medvojni usodi teh otrok hrani obsežen arhiv, je njihovim varuhom podelil priznanje »pravični med narodi«, namenjeno tistim Nejudom, ki so med 2. svetovno vojno tvegali življenje, da bi rešili Jude pred gotovo smrtjo v koncentracijskih taboriščih. Priznanje so prejeli duhovnik don Arrigo Beccari, ki jih je v nonantolskem semenišču skrival pred nemškimi oblastmi, zdravnik Guiseppe Moreali, ki jim je pomagal pri begu v Švico, in slovenski obmejni komisar Uroš Žun, ki je 16 mladim Judinjam pomagal pri prestopu avstrijsko-jugoslovanske meje. Da, priznanje je prejel tudi Slovenec, kajti del zgodbe se je dogajal na slovenskih tleh.

Zanimivo je, da so si zgodbo in vse zasluge za njen srečni razplet (naporne in tvegane poti ni preživel 15-letni sarajevski Jud Salomon Papa, ki so ga v sanatoriju v bližini Nonantola zajeli nacisti in ga leta 1944 poslali v Auschwitz) nekako »prilastili« Italijani. Ti so po vojni ustanovili Sklad vila Emma, namenjen negovanju spomina na judovske begunce. Iz projektov, ki se financirajo iz sklada (lani so denimo dali pobudo za postavitev spomenika judovskim sirotam v Nonantolu), je vidno, da so domačini ponosni, da so v času fašizma vsak po svojih močeh pomagali tem otrokom.

Toda prvotna skupina 40 judovskih sirot je pred odhodom v Italijo leto dni bivala v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu, vasi blizu Horjula. Žal slovenska javnost o tem – razen ozkega kroga zgodovinarjev – ne ve veliko. Je pa Miriam Steiner Aviezer, članica posebne komisije spominskega centra Jad Vašema, ki podeljuje priznanja pravičnim med narodi, v knjigi Slovenski pravični med narodi in tudi v lanskem intervjuju za Mladino posebej omenila vlogo Uroša Žuna pri reševanju judovskih deklet. Dvorec na Lesnem Brdu je predstavila kot njihovo zatočišče.

Zato je pomemben tudi slovenski prevod knjige Joškovi otroci: beg in alija skozi Evropo: 1940–1943, ki je letos izšel pri Založbi ZRC SAZU. Gre za pričevanje Joška Indiga, hrvaškega Juda, ki je otroke spremljal od prihoda v Zagreb do nastanitve v »nevtralni« Švici, v knjigi pa veliko pozornosti – kar polovico oziroma dve poglavji od štirih – namenja opisu njihovega bivanja na Lesnem Brdu. Morda res zato, kot v predgovoru zapiše nemški urednik knjige Klaus Voigt, ker je »Indig obdobje v lovskem dvorcu občutil kot najlepše, saj je lahko tam, drugače kot v vili Emma, skoraj samostojno opravljal svoj vzgojni cionistični ideal« in otroke seznanjal z njemu bližnjimi postulati socialistične morale. Vendar imata prav tudi pisca spremne besede v slovenskem prevodu knjige, Irena Šumi in Oto Luthar, ko pravita, da se je za otroke z Lesnega Brda uveljavilo zgolj poimenovanje po njihovem italijanskem prebivališču zaradi poznejše »hladnovojne odtujenosti med evropskimi socialističnimi državami, tudi Jugoslavijo, in zahodom«.

Prvotna skupina 40 judovskih sirot je pred odhodom v Italijo leto dni bivala v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu, vasi blizu Horjula. V Sloveniji o tem – razen ozkega kroga zgodovinarjev – žal ne vemo veliko.

Indigovo pričevanje je pomembno za Slovence tudi zato, ker avtor v njem, sicer mimobežno, razkriva odnose med partizani in italijanskimi in nato nemškimi okupatorji ter njihovimi sodelavci v Ljubljanski pokrajini. Povedno je, da Indig, čeprav nekateri danes trdijo nasprotno, v pričevanju ne omenja, da bi judovskim sirotam dovoljenje za bivanje v dvorcu dal tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman, kar naj bi bilo izraz njegove skrbi za tiste, ki jih je nacistični režim najbolj prizadel. Indig piše, da je dvorec s finančno pomočjo mednarodnih judovskih organizacij najel neposredno od lastnice Malvine Golob.

Zgodba Joška Indiga (1917–1998), hrvaškega Juda iz Virovitice, sina kantorja v osiješki sinagogi, je zanimiva. Že v rani mladosti se je pridružil mladinskemu sionističnemu združenju Hašomer hacair, ki je bilo socialistično naravnano, hkrati pa je ostro zavračalo asimilacijo judovskega življa. Po maturi na osiješki judovski gimnaziji se je odpovedal študiju, da bi se izučil za mehanika, kajti hotel se je priučiti poklica, ki bi bil koristen za življenje v Palestini. Na začetku vojne, star je bil 23 let, se je po srečanju s slavno Recho Freier, pobudnico reševanja otrok iz nacistične Nemčije in njihove selitve v Palestino, pridružil hrvaški podružnici njene organizacije Mladinska alija in se posvetil reševanju judovskih otrok na Hrvaškem in v širši regiji.

Že na prvih straneh pričevanja, napisal ga je leta 1945 v kibucu Gat, kamor sta se z ženo preselila po vojni, se spominja prve poti v Maribor, kjer je bilo na milost in nemilost obmejnim oblastem prepuščenih 16 judovskih deklet, ki so v Jugoslavijo pribežale iz Berlina, Leipziga, Dresdna in z Dunaja. Indig obširno piše o slovenskem komisarju Urošu Žunu, ki je nemudoma »pograbil telefon in začel klicati nadrejene, prosil, zahteval, rotil jih je«, naj »njegovim otrokom« dovolijo vstop v Jugoslavijo. Žun je poskrbel, da so bili že naslednjega dne članki o 16 dekletih v vseh časopisih, in pri oblasteh dosegel, da so dekleta ostala v Jugoslaviji. Namestili so jih v taborišče za judovske begunce v Krškem.

Toda za Indiga se je pravo delo šele začelo. Po vrnitvi v Zagreb je moral najti prenočišča za skoraj 200 judovskih otrok, ki so prebegnili v hrvaško prestolnico z vseh koncev okupirane Evrope. Mrzlično je skušal prepričati oblasti, da bi jim dale certifikate za odhod v Palestino, tedaj »vizume za življenje«. Priložnost za odhod vsaj dela skupine se je sicer ponudila naslednje leto. Ko je v Beogradu 27. marca 1941 ljudstvo z revolucijo prisililo tedanjo vlado, ki je podpisala priključitev Jugoslavije k trojnemu paktu, k sestopu z oblasti, je izkoristil čas do prihoda nemškega okupatorja in skozi Beograd popeljal »brigado« 90 judovskih otrok in jih v Skopju izročil ljudem, ki so jim omogočili pot do Ereca, kakor se je do ustanovitve države Izrael v hebrejščini uradno imenovalo britansko mandatno območje Palestine. Indig je zapisal: »Beograd je napolnilo protifašistično vzdušje. Pri nas v Zagrebu pa – nič.«

Judovski otroci, ki so ilegalno bivali v Zagrebu, so se znašli v nevarnih razmerah. Z vzpostavitvijo kvizlinške Neodvisne države hrvaške (NDH) se je gonja proti Judom še stopnjevala. »Ustaši so bili še bolj vneti kot njihovi učitelji,« piše Indig in z grozo omenja umor 300 judovskih mladeničev v ustaškem uničevalnem taborišču Jadovno. Iz pekla ustaške NDH je tedaj vodila samo ena pot, v okupirano Ljubljansko pokrajino. Indig je med kratkim obiskom Ljubljane uvidel, da italijanski okupatorji niso tako sovražni do Judov kot nemški okupatorji ali ustaši. »Kakšno nasprotje med Zagrebom in Ljubljano! Tam umori in sadizem, tu ‘zasedeno območje’, na katerem lahko poslušaš tuje postaje in bereš časnike nevtralnih držav. Celo v opero greš lahko. In nihče te ne žali kot Juda,« piše.

Stežka, v več poskusih, je varovancem pridobil dovoljenja za prečkanje meje in na vlaku proti Ljubljani spoznal, da niti italijanski častniki ne delajo težav zaradi rodu otrok, čeprav so vedeli, da gre za Jude. »V vagon padajo bomboni in cigarete. To je bil prvi stik z Italijo,« zapiše Indig. V Ljubljani jim je italijanski general, komandant ljubljanske železniške postaje, celo ponudil prevoz do dvorca na Lesnem Brdu.

Indig je v starem habsburškem dvorcu nemudoma začel udejanjati svojo vizijo skupnosti, kakršna naj bi bila po njegovem mnenju primerna za življenje v Erecu. Ko so za silo uredili poslopje, je svojih 40 »tovarišev« in »tovarišic« – tako je skladno s socialistično vizijo judovstva imenoval varovance – premišljeno spodbujal k življenju po judovskih običajih in hkrati vztrajal pri izobraževanju. »Vzpostavil« je šolski pouk, pozimi so brali Ibsenove in Shakespearove drame, v ljubljanski knjižnici so si izposojali knjige v nemščini, za glasbo v dvorcu pa je skrbel eden izmed varuhov, poklicni judovski pianist iz Gruzije, ki se jim je pridružil na poti. Pianist in Indig sta dva meseca iskala prenočišča v Ljubljani, da bi si mladi begunci v operi lahko ogledali Verdijev Rigoletto.

Italijanski okupatorji, tako in tako bolj naklonjeni Judom kot Slovanom, Indigu niso povzročali skrbi. Po sili razmer jih je sprejemal na dvorcu, saj so mu obljubili, da »dokler bodo na Lesnem Brdu otroci, ne bomo streljali. Ko pa jih ne bo več, bomo stavbo požgali.« Domačinom ni zaupal. »Premalo smo vedeli o resničnem razpoloženju kmetov. Včasih se pritožujejo nad fašisti, toda to še ne pomeni, da so se z njimi pripravljeni boriti. Previdni moramo biti in ne smemo takoj izdati svoje naklonjenosti,« je zapisal.

Indig ne olepšuje. Prav zato njegovo pričevanje jasno pokaže, da begunstvo ni samo čakanje na zvezo, nasilje vojakov in policistov ter nenehen strah pred zajetjem in deportacijo. Begunstvo so tudi vsakdanja banalnost, človeški odnosi, otroška nerodnost.

Zares naklonjena, piše Indig, je bila njegova skupnost le partizanom. Ob njihovih obiskih so jih pogostili, čeprav so z nejevoljo opazovali polnoletne judovske fante, kako postopajo po dvorcu. Na vprašanje partizanskega komandanta, »zakaj pa ne pridete k nam? Kaj počnete na Lesnem Brdu? Prijazno sprejemate Italijane, ki pridejo k vam! Mi se borimo za svobodo, vi pa tam počivate!« jim je Indig odgovoril le, da varovancem, starejšim fantom, ne dovoli odhoda v partizane, saj bi »posledice čutili judovski begunci v Ljubljani in v Italiji. Strpnosti, ki so jo do Judov gojili Italijani, nismo smeli ogrožati z nepremišljenimi koraki.« Le ena izmed varovank se je pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju. »Moram v partizane! Kako bom sicer lahko gledala v oči tovarišem v Erecu?« se Indig spominja njenih besed.

Poleti 1942, med italijansko ofenzivo, je bivanje na Lesnem Brdu za otroke postalo prenevarno. Ob pomoči judovske organizacije DELASEM so se z vlakom odpravili proti Italiji in nato do končne postaje v Nonantolu, kjer so »otroci iz dvorca na Lesnem Brdu« postali »otroci iz vile Emma«. Indig v pričevanju ne zamolči razočaranja varovancev ob prihodu v vilo zaradi umazanije v njej. Tudi ne svojega razočaranja, ko se je njegovim 40 varovancem v vili pridružilo še 33 mladih Judov iz Hrvaške in Bosne, ki so bili po njegovem mnenju manj ukaželjni kot judovski begunci s severa.

Indig ne olepšuje. Prav zato njegovo pričevanje jasno pokaže, da »begunstvo ni samo čakanje na zvezo, nasilje vojakov in policistov ter nenehen strah pred zajetjem in deportacijo, temveč tudi vsakdanja banalnost, človeški odnosi, otroška nerodnost,« pišeta Šumijeva in Luthar. Indig torej pripoveduje univerzalno zgodbo o nedolžnih ljudeh, ki se le zaradi svojega rodu znajdejo v težkem, včasih tudi brezizhodnem položaju. Potrebujejo pomoč. Prebivalci italijanskega Nonantola so z negovanjem spomina na judovske otroke v vili Emma pokazali, da so doumeli (njegovo) sporočilo.

Knjiga:
Joškovi otroci: beg in alija skozi Evropo: 1940–1943
Založba: ZRC SAZU, 2018
Cena: 19 evrov